Ne gremo se več!

Njene solze je takrat, ko je januarja 1990 skupaj z ostalimi člani slovenske delegacije zapuščala takratni izredni 14. kongres Zveze komunistov Jugoslavije v Beogradu, menda izzvalo zavedanje, da je konec. Za trinajstletno “mulo”, ki je še z odporom gledala poročila, je bila Ribičičeva napoved, da se je slovenska delegacija odločila zapustiti kongres, in za njo odhajanje delegatov prav znanstvena fantastika. Nekaj, kar se ne da, se ne sme. Lumparija, zaradi katere bomo kaznovani. Ta dogodek je v spominu, ki je kajpada z leti vse selektivnejši in vneto briše podrobnosti, ostal nenavadno živ. Ker so bili njihovi predlogi o federativni, avtonomnejši državni ureditvi, enakopravnosti vseh političnih enot in večstrankarskem sistemu preglasovani, so se slovenski delegati uprli. Vstali in odšli. Češ, tega se ne gremo več!

Kasnejši dogodki, ki so bili za osamosvajanje še prelomnejši, so na osebnem spominskem situ ostali kot nekakšen skupek nepovezanih drobcev; od vestnega spremljanja Kacinovih tiskovnih konferenc - Kacin je bil takrat v očeh petnajstletnice velik frajer -, besnenja, ker nam starši zaradi obletavanj letal niso dovolili na ankaransko plažo, do strahu za nono, ki se je iz Trsta vračala čez oblegani mejni prehod Škofije, in skrbi za očeta, ki je bil na službenem potovanju v Bosni. A vse skupaj ni nič več kot drobci, ki se posujejo po negotovi poti do odraslosti.

Dvajset let po prelomnih dogodkih me že nekaj dni bližnji nagovarjajo naj ne bom, mati dveh otrok, v svojem razmišljanju črnogleda, da ne rečem apokaliptična. A kaj bi na mojem situ spomina ostalo, če bi Slovenijo presejala danes?

Nedvomno drobtinica, ki se ji pravi nemoč. Nemoč mnogih mladih in starih, ki ob bogatenju kapitalskih in političnih elit iščejo način za dostojno preživetje. Brezposelni, ki jih okolica dnevno zasipava s sporočili o pomenu uspeha, moči pozitivnega mišljenja in zmagovalne drže ter podobnimi floskulami, medtem ko sami ugotavljajo, da so nezaposljivi zaradi stotih “ker”, popolnoma nezdružljivih s sodobno potrošniško zgodbo o “uporabi in zavrzi”. Ne le oblek, temveč ljudi.

Na situ bi se zataknil drobec, ki sliši na ime družina. V času, ko starši ostajajo v službah dlje in dlje, ko je vzpenjajoča se kariera mnogim pomembnejša vrednota kot njihovi otroci, se pri nas ne moremo zediniti niti o tem, kaj družina sploh je. Da imajo otroci predvsem pravico do ljubečih staršev, enakospolnih ali različnospolnih, očitno ni dovolj. Za mnoge je pomembneje zadostiti cerkveni morali, ki v deklarativno sekularizirani državi lomasti povsod, kjer ji tega nihče izrecno ne prepoveduje. Tako tudi pod pretvezo otrokovih pravic in edine “prave” družine skuša vsiliti neživljenjsko dojemanje družbe, o čemer smo se lahko prepričali tudi med nedavnim papeževim obiskom sosednje Hrvaške, kjer je kajpada daroval mašo (le) za krščanske družine in obsodil “koruzništvo”.

In ko smo že pri mržnji, ne morem mimo še ene drobtinice, ki bi jo ob pretresanju današnje Slovenije težko prepustila pozabi - privoščljivosti. Rekla, naj sosedu crkne krava, si nismo izmislili v teh dvajsetih letih, a ob vstopanju Hrvaške v Evropsko unijo se zdi, da redki ploskajo. Navadili smo se na mejo, ki nas ločuje od manj uspešnih. S čim jim bomo pa žugali, če bomo enakovredni? Kot bi nam občutek enakovrednosti dajala sprejetost v mednarodno združbo, ki danes, resnici na ljubo, ne ve natančno, kaj bi s seboj.

Skozi sito se ne bi prebil niti vse pogostejši občutek, da po dvajsetih letih, ko naj bi bil človek zrelejši, marsičesa ne razumem več. In marsikaj ni več mogoče. Ko vprašam, denimo, zakaj mora država krčiti sredstva za kulturo - da, tisto, ki nas opredeljuje kot narod! - in se ne more preprosto odpovedati denarju, namenjenemu vojski, ali, bognedaj, izstopiti iz Nata, se vedno najde kdo, ki me poduči: “Ma ti ne razumeš. To ni mogoče.” Če vprašam, zakaj je tako nemogoče sprejeti davek na luksuz, torej resnično obdavčiti bogate, spet slišim: “Ti ne razumeš. To ni mogoče.” Če na glas izrazim nestrinjanje s tretjim pomolom in nerazumnim uničevanjem narave na račun Luke Koper, se spet znajdem na seznamu čudakov, ki ne razumejo.

A kje bi bili zdaj, če bi pred več kot dvajsetimi leti slovenski tovariši v Beogradu poslušali modrovanja, da so njihove zamisli nemogoče? Da ne razumejo. Da bolje ne bo nikoli. Si bomo po dvajsetih letih res dovolili, da se nam “dovoljene sanje” sesipajo v take drobce, da jih ni mogoče več sestaviti v jutri, ko naj bi bil nov dan? Zdi se, da je znova prišel čas za: Mi se ne gremo več! Ko pa enkrat vstaneš in greš, je še edina težava ta, da moraš vedeti kam. Dobro je vedeti, zakaj jočeš.

MAJA PERTIČ GOMBAČ