Ne odrastemo, ker nismo sposobni prenesti slabe vesti
Carl-Peter Strommer drugi dan seminarja v Ljubljani začne tako, da se ustavi pred petletnim dečkom in mu iz rok vzame i-pad. “Ko ga boš želel nazaj, pridi k meni in mi to povej. Jaz se bom potem odločil, ali ti i-pad vrnem ali ne. Ampak prej moraš dojeti, da moraš biti med seminarjem čisto tiho. Tukaj nisi glavni, tudi tvoji starši se nimajo časa ukvarjati s teboj, ker so prišli poslušat mene. Jaz postavljam pravila. Si razumel? Glej me v oči!”
In terapija se lahko začne. Zelo živahno postane, saj deček demonstrira ves arzenal bolj ali manj glasnih metod, s katerimi običajno drži v šahu svoje starše.
Carl-Peter Strommer je namenoma še večkrat tisti dan pokazal strogost, nad katero so bili najbolj zgroženi (in obenem fascinirani) prav starši, običajne žrtve otroške manipulacije.
Pred očmi udeležencev so se odvijali neverjetni prizori. Ko je Strommer z otroki navezal očesni stik, ko so razumeli, kaj od njih pričakuje, so brez težav sledili pravilom. Še več, vidno so si oddahnili, ker je bilo jasno, kdo je vodja. To jih je navdalo z občutkom varnosti, njihovo obnašanje se je popolnoma spremenilo.
Kar pa ne bi mogli reči za starše. Pri nekaterih je travma prišla na dan prav tedaj, ko so se otroci umirili. “Spomnim se desetletnega posvojenega dečka, ki so ga starši pripeljali k meni, potem ko so poskusili že vse: psihologe, psihiatre, zdravila, duhovne zdravilce, izganjalce hudiča ... Tudi mene je hudo žalil in mi grozil, da me bo ubil. Nisem se ga ustrašil, vedel sem, da le kriči po ljubezni. Gotovo sem bil prvi človek, ki ga ni želel spremeniti. In to je pomagalo.”
ALJA TASI
Več o tem lahko preberete v prilogi Sobota tiskane izdaje Primorskih novic.
