“Ne vemo, kdo je ta, ki nas pelje. Ne vemo niti, kam točno gremo. ”

UKRAJINA, POLJSKA > Na parkirišču enega od trgovskih centrov v kraju Przemyśl se ukrajinske begunke s svojimi otroki počasi stiskajo v manjša in večja vozila, ki jih vozijo ljudje z vseh koncev Evropske unije. Odpeljali jih bodo v druge kraje na Poljskem in v tujino, kjer naj bi bilo za njihovo namestitev ustrezno poskrbljeno. Čeprav je mogoče zapisati, da solidarnost in želja po pomoči v obmejni Poljski dihata s polnimi pljuči, se nama je s fotografom ob opazovanju žensk in otrok, ki se odpravljajo v kraje, ki jih ne poznajo, porodilo vprašanje, ki ne sme ostati neodgovorjeno: kdo so ljudje, ki jim pomagajo? Pa tudi: kam jih vozijo? So z njimi varne?

Skupina štirih mladih žensk je skupaj s svojimi deklicami počasi zasedla prostor v kombiju z nemškimi registrskimi oznakami. Vstopile so nezaupljivo in zadržano. V želji po tem, da bi naredila nekaj posnetkov humanitarnih oblik prevoza, ki se tukaj vzpostavljajo in tudi uspešno delujejo, sva s fotografom pristopila do njih - sprva le zato, da bi jih povprašala, ali jih lahko fotografirava. Prikimale so, a na najino presenečenje ne tako zadržano kot drugi sogovorniki. Ob pozornosti so bile vidno olajšane. Zadovoljne so bile ob razjasnitvi, da je on fotograf, jaz pa novinarka in da delava za časopis. To medijski delavci redko doživimo. Med pogovorom, pri katerem smo mešali angleščino, ruščino in ukrajinščino, se je iz njih usulo. Tam, kamor gredo s kombijem, nimajo družine ali znancev. “Nikogar, čisto nikogar. Sila nam je, strah nas je iti, saj ne vemo niti, kam točno nas peljejo. Vemo, da nekam na sever Nemčije, a tam še nismo bile. Ne vemo, kdo nas bo vzel k sebi. Bojimo se. Kakšna država je Nemčija? Je dobra?” je v eni sapi vprašala ena od njih. Časa za odgovor ni bilo. “Kaj pa, če nas bo kdo ubil? Kaj, če nas ugrabijo? Mislite, da bo vse v redu?”