Nekaj drobcev z letošnjega Tržaškega filmskega festivala
Letošnji 22. Tržaški filmski festival, ki se je končal v sredo, 26. januarja, je bil v znamenju Srbije. Gledalci so nagradili Beso Srđana Karanovića, med dokumentarci pa so izbrali Cinema Komunisto Mile Turajlić. Slovenski film je bil na festivalu dobro zastopan, a večine gledalcev ni prepričal.
Že na tiskovni konference pred začetkom festivala so organizatorji napovedali, da se bo o Vojnovićevem filmu Piran-Pirano“še veliko govorilo”. A se ni. Presenetljivo. V sekciji Filmske cone, kjer so ga predvajali, je bila konkurenca kar močna, a kljub temu je marsikdo pričakoval, da bo slovenski film, ki obravnava zavozlane medčloveške in medetnične odnose v Piranu od prihoda partizanov in eksodusa domačinov do danes, vzbudil več zanimanja. Toda na projekciji v ponedeljek zvečer se pred kinematografom Ariston ni trlo ljudi. Gledalcev ni bilo malo, a tudi veliko ne. Pričakovali smo, da bo film vzbudil zanimanje v krogih istrskih ezulov, saj prav o njih pripoveduje, a jih na tržaški premieri nismo videli pretirano veliko. Burja? Mraz? Prišlo pa je kar precej tržaških Slovencev, ki so letos polnili dvorani Aristona in gledališča Miela; še zlasti tedaj, ko so predvajali filme, povezane s Slovenijo in nekdanjo Jugoslavijo.
Zaznati je bilo, da je režiser Goran Vojnović s posebno velikim pričakovanjem čakal prav na premiero svojega filma v Trstu, saj v tem mestu živi močna skupnost povojnih piranskih izseljencev. Vendar pa se na pogovoru po koncu predvajanja občinstvo ni posebej razgrelo vprašanji. Utrujenost? Naveličanost? Ali pa bojazen pred javnim izpostavljanjem?
ROBERT ŠKRLJ
Več o tem pišemo v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.