Nekdanji senator Stojan Spetič je med kupci hiše na slovenskem delu Krasa
Nekdanji senator v italijanskem parlamentu Stojan Spetič je eden od mnogih zamejskih Slovencev, ki so na slovenskem Krasu kupili hišo. Zdaj v njej preživi več časa kot v svojem starem domovanju v Trstu. Vprašali smo ga za mnenje o pobudi Civilne iniciative za Kras, da bi z zakonom tujcem omejili nakup nepremičnin.
> Kako se je zgodilo, da ste postali lastnik hiše na slovenskem delu Krasa?
“Leta 1992, torej takoj po osamosvojitvi Slovenije, sem od italijanskega parlamenta dobil odpravnino, saj se je končal moj zakonodajni mandat. Sklenil sem, da bom denar, ki ga sicer ni bilo zelo veliko, porabil za nakup hiše. Takrat je bil nepremičninski trg v Sloveniji živahen, saj so predvsem oficirji JLA prodajali svoje vikendice. Vendar se mi je priložnost za nakup hiše odprla nekje drugje. Blizu Komna, v vasi Sveto, sem odkril lepo, veliko kraško hišo, v še kar dobrem stanju.”
> Kako ste izvedeli zanjo?
“Prodal mi jo je starejši gospod, slovenski emigrant iz Buenos Airesa, ki jo je podedoval, vendar ni v njej nikoli živel. No, hišo sem dobil za sorazmerno majhen znesek. Vendar pa je bilo tedaj tujcem prepovedano kupovati nepremičnine v Sloveniji. Kot mnogo zamejskih Slovencev sem tudi sam zaprosil za slovensko državljanstvo, vendar takrat v Sloveniji levičarjem niso radi dajali državljanstva. Slovenski pravniki so mi svetovali, naj si dobim slamnatega moža, slovenskega državljana, ki bo zame kupil nepremičnino in mi jo dal v najem za, denimo, 99 let. Tako se je takrat delalo.”
> In tako ste tudi storili?
“Ja. Ko smo na sodišču v Sežani to registrirali, se je sodnica nasmejala do solz.”
> Zakaj pa?
“Ker je bil slovenski državljan, ki mi je omogočil nakup, Palestinec Mohamed Taha, tujec pa sem bil jaz, Stojan Spetič iz Katinare pri Trstu, Slovenec po narodnosti, a italijanski državljan. Situacija je bila bizarna in tudi za sodnico skrajno smešna.”
ROBERT ŠKRLJ
Nadaljevanje pogovora lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.
