Nekdanji solkanski kajakaš je mehanik šestega motociklista na svetu
Pred dirko elitnega motociklističnega tekmovanja motoGP za VN Nemčije smo na kratkem oddihu doma ujeli Solkanca Jureta Pellegrinija. Nekdanji kajakaški reprezentant je zdaj pri Yamahi mehanik šestega na svetovni lestvici, Američana Bena Spiesa.
SOLKAN> Domačin, 38-letni elektrotehnik Jure Pellegrini, je bil nekoč tekmec kajakaškega slalomskega šampiona Fedje Marušiča, vrhunec pa je dosegel leta 1996 kot član srebrne ekipe Slovenije na evropskem prvenstvu. Tedaj je med enim in drugim treningom na Soči še vihtel škarje v domačem frizerskem salonu, njegova ljubezen do motociklov pa je bila širšemu krogu ljudi manj znana.
Jure Pellegrini je konec junija na VN Nizozemske doživel prvo zmago svojega dirkača v kraljevskem razredu Moto GP. Njegov voznik Američan Ben Spiess je slavil prav ob 50-letnici športnega udejstvovanja njegovega delodajalca - Yamahe. Spiess je sicer drugi voznik te znamke. Prvi zvezdnik je Španec Jorge Lorenzo, ki je drugi v skupnem seštevku svetovnega prvenstva. Spiess zaseda šesto mesto s 85 točkami. Le 14 več jih ima italijanski junak Valentino Rossi.
Škarje zamenjal za orodje
Svet motociklističnih zvezd se mu je odprl nekaj let kasneje. Začetkov se je Jure med našim pogovorom v Kajakaškem centru Solkan, ki je njegova obvezna postaja, ko pride domov, takole spominjal: “Motociklizem me je začel zanimati že kmalu po desetem letu starosti, ko so bile v našem okolju popularne velike dirke na Grobniku nad Reko. Starši sprva niso bili ravno navdušeni in je kar dolgo trajalo, da sem si ogledal prvo dirko. Že v osnovni šoli sem se osnov motoroznanstva v praksi učil na Tomosu in iz italijanskih revij, ki sem jih prinašal iz Gorice. Po tem sva z bratom kupila večji motor in tako naprej. V srednji šoli sem imel že suzukija 750. Krog motorističnih prijateljev sem širil pri nas in čez mejo. Eden od njih me je leta 1999 spoznal z ekipo razreda superbike De Cecco iz Vidma. Pri njih sem začel kot mehanik. Šlo mi je dobro in kmalu sem se preselil v boljše moštvo.”
Jure Pellegrini je v naslednjih letih zamenjal šest moštev. Skrbel je za dirkače, kot so Gregorio La Villa, Fabine Forret, Piergirgio Bontempi, Juan Batista Borja in Troy Corser. Zadnjih pet sezon je pri Yamahi. Prizna, da je ob znanju in pridnosti za takšno kariero treba srečati tudi prave ljudi: “Med selitvami po ekipah sva se dobro ujela z izkušenejšim japonskim mehanikom, ki je delal že za stare šampione, kot sta bila Kevin Scwantz in Wayne Rainey. Skupaj z njim so me nato vzeli k Yamahi. Odgovornost je velika, saj delaš z dragocenim materialom, za dober rezultat pa napak ne sme biti.”
Pet ključev za “generalno”
Služba mehanika v vrhunskem motociklističnem moštvu je Jureta Pellegrinija naredila za svetovnega popotnika, ki se mora znajti v soju zvezdniških žarometov. Na strokovne izzive odgovarja z marljivim sprotnim izobraževanjem, vadbo in testiranji na sedežu športnega oddelka Yamahe v Milanu, pravi obraz pa je treba pokazati na dirkah, kjer privijanje vijakov ni največji problem.
“Spiessov motocikel, za katerega skrbim, je narejen vrhunsko. Po začetnih težavah sedaj vse dela zanesljivo, ključni deli so zaščiteni pred posledicami padcev, vse pa je narejeno tako, da s petimi ključi lahko razstaviš celoten motocikel. Fizično zato ni veliko dela, je pa zato velika psihična obremenitev, saj je tik pred dirko in posebej med dirko popravke treba izvesti v rekordnem času in ob pritisku množice snemalcev, fotografov in novinarjev, ki jih imaš za hrbtom. Tega se še do danes nisem povsem navadil.”
Dirkač in mehanik si morata popolnoma zaupati in dosledno sodelovati. Zato med njima zvezdniškega odnosa ne sme biti. Tako je tudi v primeru naveze Jure Pellegrini - Ben Spiess. Spoštovanje je vzajemno, pričakovanja pa velika. Zato, da lahko dirkač zmaga, mora mehanik na treningu pred dirko po potrebi v tričetrt ure zamenjati agregat, med dirko pa v manj kot minuti pnevmatike. Vzdušje v ekipi Jure opisuje takole: ”Ni niti velikih razburjanj niti velike evforije. Še Benovo zmago ob 50-letnici Yamahinega športnega oddelka smo precej skromno proslavili. Skušamo biti čim bolj uigrani in učinkoviti, da bi dosegli dober rezultat na dirki in da bi po njej čim prej pospravili in skočili na oddih k svojim družinam. Zdomstva je kar dosti, saj vsaka od 18 dirk vzame en teden, še dodatnih pet tednov pa gre za testiranja.”
Solkanec sicer ocenjuje, da bo njegov dirkač do konca sezone še kdaj stopil na stopničke za najboljše, saj ima konkurenčen motocikel in rezerve v tehniki. Po vsakodnevnem delu z vrhunskim dirkalnikom pa Pellegrinija motor ne mika več tako zelo kot pred leti: “Trenutno doma motorja sploh nimam. Ko pridem, se skušam naužiti miru ob Soči in spet pojesti domačo mineštro. Ko sem v Milanu, itak lahko kadarkoli vzamem na uporabo katerega od cestnih Yamahinih motociklov.”
IGOR MUŠIČ
