Neprijetnosti z živalmi
V naravi, posebno pri delu na vrtu, občasno pridemo v stik z živalmi. Nekatere pustijo na naši koži boleče spomine - srbež, mehurje, izpuščaje, kar nakazuje, da so strupene. Zato previdnost ni odveč.
STRUPENE ŽIVALI> Strupene živali (kopenske in vodne) v grobem delimo na strupene v ožjem in v širšem pomenu. V ožjem pomenu so to živali, ki s pomočjo posebnega organa (strupne žleze, izvodila, bodice, čeljusti) vnesejo v naše telo ali na površino kože strup, ki ga proizvajajo in izločijo. Strupene živali v širšem pomenu pa nimajo strupnih žlez in organov za izbrizg strupa; strup imajo že v telesu, krvi, hemolimfi in v posameznih organih (stonoge, insekti, bičkarji, morski klobuki, nekatere ribe). Zastrupimo se ob neposrednem stiku in ko jih použijemo.
Obstaja še skupina živali na vmesni stopnji med navedenima - strupne žleze imajo v koži, nimajo pa organa za vnos strupa v drugi organizem. To so žabe krastače, pupki, močeradi ...
Strupene gosenice
Na vrtu, okrog hiš, na taborjenju občasno naletimo na strupene gosenice v skupinah. Gre za pinijeve sprevodnice (Thaumetopoea pityocampa). Ta metulj se razvija in živi le na Primorskem, v gozdovih.
Gosenice metulja se v značilni dolgi verigi pojavijo spomladi. Metulja, ki se iz njih razvije, ne bomo opisovali, za človeka je strupena le gosenica. Slednja je v odrasli dobi dolga okoli 4 centimetre, ima črno glavo, po hrbtu je črna, na trebušni strani bledo zelena. Od četrtega člena proti zadku ima rdeče-rumene bradavice, obrasle z rjavo rdečimi dlakami, ki ob dotiku povzročajo težave na naši koži. Na zadku ima strupene dlake, ki se zapičijo v kožo in zaradi krhkosti lomijo ter izločajo strup, sestavljen iz toksičnih proteinov, histamina in histaminu podobnih snovi. Spomladi se gosenice v kolonah odpravljajo zabubit v vrhnje plasti zemlje. Za njimi ostane na površini veliko strupenih dlak.
Ob stiku z dlakami se na koži pojavijo rdečina, močan srbež, mehurčki in oteklina. Če se ne praskamo, težave izzvenijo po nekaj dneh, v nasprotnem primeru nastopi vnetje. Še posebej so občutljiva dihala in oči - pojavijo se lahko vnetje, poškodbe vida in druge težave, zato je nujen obisk pri zdravniku, ki predpiše zdravila.
Pajkovci
Pajkovcem poenostavljeno pravimo pajki in so med najstarejšimi kopenskimi živalmi. Spadajo v razred Arachnida, ki združuje okoli 20.000 vrst. Živijo na tleh, v zemlji, na drevju, na in pod kamni, na travnikih, v gozdovih in tudi v domovih. Imajo šest parov nog - prva dva sta čeljusti, preostali so za hojo. Na prednjem delu imajo šest do osem oči. Telo pajkov je prekrito z gostimi dlačicami. Posebnost so žleze, ki izločajo snov, podobno svili - za spletanje mrež.
Znanih je več vrst strupenih pajkov, denimo vrste Laxoscelesa (Sivi pajek), Lactrodectes (črne vdove), Atrax (Ptičji pajek) in najbolj strupena Atrax robustus, ki živi v Avstraliji, na Tasmaniji, Novi Zelandiji, v južni Ameriki in južni Afriki. Zaradi velikosti lahko vbrizga šest do osem krat več strupa od škorpijona, ugriz je lahko smrtonosen.
Pri nas živi več vrst nenevarnih pajkov, med njimi Križar (Araneus Diadematus), hišna Suha južina, kosmat večji pajek Tegenaria domestica, prebivalec kleti in temnih prostorov.
O črni vdovi v hrvaški Istri je veliko znanega. Omenimo le, da ima značilne rdeče pike na zadku, živi pretežno na odprtem in z ugrizom izloči zelo močan strup lactrodectrin, ki povzroča hude zdravstvene težave.
Stonoge, žabe, močeradi
Ob delu na zemlji naletimo na strigalice (Chylopoda) iz razreda Myriapoda (Stonoge).
Gre za nevretenčarje, ki le občasno zaidejo v bivališča, imajo pa strupene žleze v prvem paru spremenjenih nog - forcipul, s katerimi ubijejo plen.
Strupena je vrsta Scutigera coleoptrata, dolga dva do štiri centimetre, sive barve, s 15 pari nog. Živi v temnih in vlažnih prostorih. Ob dotiku ugrizne in izloči strup, mesto ugriza zateče, a ni posledic za zdravje.
Največja in najbolj strupena vrsta stonoge je Scolopendra cingulata. Pri nas zrase do 14 centimetrov, drugod do 17 centimetrov, v tropih do 20. Največje so v vzhodni Indiji (Scolopendra gigantea). Pri nas se hrani z deževniki, ličinkami, hrošči, drugimi insekti. Skriva se v kamnitih zidovih, škarpah, jamah, luknjah, vlažnih vdolbinah, rovih, kanalih, utrdbah, pod kamni, med vlažnim listjem, v humusu, trhlem lesu. Aktivnejša je ponoči. Po ugrizu prizadeto območje na koži zelo boli, lahko se pojavi vnetje lokalnih limfnih vodov in bezgavk, redkeje nastopi odmiranje tkiva po sekundarni infekciji.
V naravi naletimo na žabe, pupke, močerade, ki niso nevarni. Njihova koža pa ima več vrst žlez, ki izločajo snovi, ki lahko dražijo sluznice (v očeh, ustih, nosu) in vnetja na občutljivih delih telesa. Zato si moramo po stiku z njimi roke temeljito umiti, ali uporabimo zaščitne rokavice. Ob reakciji kožo takoj speremo s tekočo vodo.
Mag. JANEZ PIŠOT, dr. vet. med.
