Neskončna lahkost bivanja
Ko se je začelo govoriti o njem, smo v Mladini prebirali Rdečo zlobo Jaše L. Zlobca, ki si je pod psevdonimom Džuli Šviga pridobil sloves zadnje pismene klasične marksistično-leninistične teoretičarke, poslušali Predinovo Našo Lidijo v izvedbi Lačnega Franza in se veselili srebrne medalje Jureta Franka na sarajevski zimski olimpijadi na Bjelašnici.
Kmalu po podelitvi Prešernovih nagrad Vitomilu Zupanu in Tonetu Pavčku je bilo namreč leta 1984 na prvem programu RTV Ljubljana omizje, na katerem so slovenski razumniki odprli vprašanje enotnega slovenskega kulturnega prostora, saj so se, vsaj starejši, že dodobra zavedli, da Socialistična federativna republika Jugoslavija morda le ne bo večna in da marksistična teorija, podprta z dialektičnim materializmom, o stapljanju narodov v eno še ne bo tako kmalu zaživela.
Sama se ga spominjam z nostalgijo. V tem duhu je leta 1986 naš časnik skupaj s Primorskim dnevnikom v Trstu naredil skupno prilogo ob 400. obletnici smrti Primoža Trubarja, ki je med intelektualci (saj ne da bi se hvalila) požela priznanje najboljše priloge v Republiki Sloveniji. Osrednji časopis Socialistične zveze delovnega ljudstva se je namreč s svojim prispevkom očetu slovenske knjige s citati Edvarda Kardelja skoraj osmešil. Nekaj malega smo Kardelja citirali tudi sami, a le, kolikor je bilo za tisti čas in takratnega glavnega urednika Primorskih novic nujno potrebno.
Vedelo se je namreč, da Kardeljeva teorija o začetkih slovenskega naroda v Trubarjevem času ne vzdrži znanstvene presoje. A potrebam politične elite, partije in celo SZDL-ja se je bilo vendarle treba nekoliko prilagoditi.
Novinarji z obrobja, iz Kopra in Trsta, smo se za Trubarjem odpravili na Nemško, v Tübingen, kjer je Trubar po pobegu iz Ljubljane služboval, in mu je v čast posvečena cela ulica. O tem, da je novinarski odpravi z obeh strani meje na serpentinah, ko se je spuščala iz Avstrije v Italijo, počila avtomobilska guma, v prilogi seveda nismo poročali.
V duhu enotnega slovenskega kulturnega prostora sta se rojevala tudi svetovljanstvo in občutek pripadnosti srednjeevropskemu kulturnemu prostoru. Kljub Handkejevi zlobni pripombi, da je Srednja Evropa meteorološki pojem, se je razživela Vilenica, še pred njo pa mednarodno srečanje Pisatelji ob meji v Portorožu.
To mi bo ostalo v trajnem spominu zlasti po zaključni prireditvi v starem Palaceu, ko so ob zvokih Bigbanda RTV Ljubljana, imele nekatere gospe (takrat tovarišice) možnost zaplesati s tako lepim moškim, kot je bil Fulvio Tomizza. Idejni oče Pisateljev ob meji, pokojni novinar Radia Koper-Capodistria Eros Bičić, finančno namreč ni bil ravno malenkosten in oboževal je glamur. Je pa res, da smo na račun glasbenega razkošja vsi prisotni namesto pršuta, kot je bilo takrat v navadi, jedli kikirikije in bobi palčke.
A nikjer ni bilo lepše kot na pisateljskih srečanjih na Obirju na avstrijskem Koroškem, ki so se ga v lepem številu udeleževali tudi pisatelji iz matične domovine in iz Trsta. Po družabni noči mi bo v nepozabnem spominu ostalo srečanje z Rudijem Šeligom, ki je ob pol osmih zjutraj taval po Železni Kapli in objokoval 3.000 šilingov, ki jih je, medtem ko je v iluziji, da je še mlad (oziroma, da še ni tako star) mladenkam celo noč plačeval pijačo, pustil v diskoteki.
Zagotovo pa bo udeležence obirskih pisateljskih srečanj za vedno ohranil v spominu takratni predsednik koroške Prosvetne zveze, Tomaž Ogris. Gnani od mladosti smo mu v enem popoldnevu spraznili shrambo in klet. To je bilo za avstrijske razmere (ne glede nato, da smo z obeh strani goreče podpirali enotni slovenski kulturni prostor) nekoliko nenavadno.
Trajno se bo pogrešalo tudi Koroške kulturne dneve, ki so se tri dni pred novim letom godili v Celovcu in zbrali na enem mestu slovensko intelektualno smetano iz vseh treh držav. Tam se ti je lahko celo primerilo, kar pravzaprav ni bilo nič nenavadnega, da ti je predsednik Republiškega komiteja za kulturo, prof. dr. Matjaž Kmecl, kot svoji nekdanji študentki na lice pritisnil poljub. Navsezadnje je bilo naslednjega dne Silvestrovo.
Enotni slovenski kulturni prostor pa je prinesel nam v matici tudi čisto otipljive koristi. Sodnik iz Železne Kaple, ki je tu in tam obiskal slovensko morje, nam je kdaj posodil svoj potni list, da smo si lahko v dutyfreeju nabavili viski.
O tem, kaj je pojem enotnega slovenskega kulturnega prostora pomenil nekoč in kaj je od njega ostalo danes, smo se ob slovenskem kulturnem prazniku pogovarjali s Slovenci v Italiji, Avstriji in na Madžarskem.
MAJDA SUŠA
