“Nikoli si nisem mislila, da bo moj sin kdaj na konju”
Niko se je nezaupljivo približal konju. “To je Gracija. Pobožaj jo, da boš videl, kako mehko dlako ima.” Njegova roka se je plašno dotaknila živali. Čez fantov dobrodušni obraz, tako značilen za osebe z Downovim sindromom, je švignil nasmešek. “Res je mehka,” je potrdil terapevtkine besede in bolj pogumno pogladil kobilo po vratu. Ta je, kot da bi začutila Nikovo napetost, glasno zarezgetala. “Nič se ne boj. Gracija te je le pozdravila,” ga je potolažila terapevtka.
Zdravnica Sara Bertok, 35-letna specializantka pediatrije iz Izole, dobro ve, kako otrokom s posebnimi potrebami približati konja, saj ima za to pridobljena in priznana vsa znanja s področja terapije s pomočjo konja.
Z Nikom sta Gracijo najprej malo skrtačila, nato sta si dala opraviti s sedlom in ko je bila prva zadrega mimo, se je Niko ob pomoči terapevtke Sare in voditeljice konja Ane Kjuder, defektologinje iz vrtca v Sežani, povzpel na kobilo. Strah v njegovih očeh je že po nekaj začetnih korakih na hrbtu sila potrpežljive kobile izginil. Njegova drža je z vsakim krogom po divaškem jahalnem centru postajala stabilnejša, veselje je počasi preraščalo v navdušenje. Ob koncu terapije, ki je trajala dobre pol ure, je že povsem brez strahu s konjevega hrbta veselo mahal mami Suzani, ki je sina navdušeno opazovala z roba vadbenega poligona.
“Niko je resda enkrat že sedel v sedlu, na konjevem hrbtu pa se še ni sprehajal, ” nam je zaupala Suzana. “Slišala sem, da je ta terapija v vseh pogledih zelo učinkovita, in sem si rekla, če je že tako, zakaj ne bi poskusili. Niko se namreč zadnje čase kar nekam boji konj ...”
Tridimenzionalni konjev gib
16-letni Niko iz Tubelj pri Kozini se je tisto soboto skupaj s še tremi sošolci iz divaške enote Centra za usposabljanje Elvira Vatovec iz Strunjana prvič udeležil terapije s pomočjo konja, s katero je šola v letošnjem šolskem letu nadgradila svoje strokovno delo.
“Niko je danes prvič pri nas, zato nismo delali nič posebnega, ampak je zgolj sedel na konju. Morda se to na prvi pogled ne zdi nič takega, a danes smo vendar dosegli veliko, saj smo izkoristili fizični učinek terapije,” je zatrdila Sara Bertok. In pojasnila: “Izkoristili smo tridimenzionalni gib konjevega koraka. Dražljaji nihanja se s konjevega hrbta prenašajo na hrbtenico osebe, ki sedi na konju, in simulirajo gibanje medenice človeka med hojo. Namenoma ne uporabljam izraza jezdec, saj oseba, ki pride na terapijo - za razliko od jezdeca - nima prav nobenega vpliva na žival. Konjevi gibi zelo dobrohotno vplivajo na ravnotežje in na držo osebe. Ojača se mišična moč, mišice, ki so preveč napete, se sprostijo, izboljša se gibljivost sklepov ... To pa še zdaleč ni vse. Pri tej terapiji poleg fizičnega izkoristimo tudi pedagoške, psihološke in socialne učinke.”
Poleg izboljšanja koncentracije in krepitve potrpežljivosti je zelo pomembna tudi sprostitev in premagovanje strahov. In res: ko je Niko sestopil s konja, je Gracijo potrepljal po hrbtu in ji samozavestno rekel: “Pridna, pridna.” O kakšnem strahu ni bi bilo več ne duha ne sluha ... Tako kot vsi, ki se udeležijo terapije, je moral tudi Niko za seboj pospraviti in konja očistiti. “Upoštevanje postavljenih pravil in spodbujanje občutka odgovornosti je tudi del terapije,” je pojasnila Bertokova.
Nika je na konju nasledil 10-letni Urban iz Ilirske Bistrice. Čeprav je bil prvič na terapiji v Divači, se je kmalu pokazalo, da je konjev vajen. Povsem sproščeno je sedel v sedlu in se v nekem trenutku celo obrnil za 180 stopinj ter se ulegel na konjev hrbet. Očeta Vilijema, za razliko od ostalih prisotnih, sinova akrobatska poteza ni niti najmanj presenetila ali zaskrbela. “Nekaj izkušenj z jahanjem že ima, saj smo se že večkrat udeležili terapije v Brjah pri Ajdovščini, pa v Zagorju pri Pivki, kjer tudi imajo jahalni center,” je povedal ponosno. “Pomembno je, da je Urban zadovoljen. Vsaka stvar, ki se je loti, mu širi obzorja, manj stvari se boji ... In več izkušenj kot ima, lažje gre naprej v življenju. Urban je avtist. Terapija s pomočjo konj je zanj koristna tudi zato, ker pri tem pridobiva na občutku odgovornosti, tako do drugih kot do živali,” je razlagal Vilijem, medtem ko je njegov sin leže užival v sprehodu na konjevem hrbtu.
Blagodejna terapija s pomočjo konja
Medtem ko se je tretji učenec pripravljal na prvo srečanje z Gracijo, je Orlanda Norčič, svetovalna delavka v Centru za usposabljanje Elvira Vatovec v Strunjanu, pojasnila, kako so v tej šolski ustanovi za otroke s posebnimi potrebami v letošnjem šolskem letu zagrizli v nov izziv - projekt aktivnosti z živalmi. “Želeli smo, da bi bil naš projekt izviren, da bi z njim spodbujali sodelovanje z okoljem, da bi naše učence še bolj vključili v okolje, predvsem pa, da bi s pomočjo živali pomagali učencem, ki imajo kakršnekoli težave. Povezali smo se z osnovno šolo Srečka Kosovela iz Sežane, ki je bila navdušena za projektno delo.”
S terapijo s pomočjo konja (TPK) želijo učencem približati konje, jim omogočiti stik z njimi in izkoristiti vsestranski terapevtski učinek, ki ga ta žival ima. Krepitev samozavesti, samozaupanja in samopodobe, navajanje na sodelovanje, primerno komunikacijo, uboganje navodil, vzpostavljanje primernih odnosov, zavedanje in sprejemanje lastnega telesa, izražanje čustev, občutkov, želja ... To je le nekaj učinkov, ki jih želijo omogočiti učencem. “Prepričani smo, da bo terapija s pomočjo konja koristila vsem učencem, ki bodo sodelovali v projektu, tako v čustvenem, socialnem in pedagoškem smislu. S tem projektom želimo nadgraditi naše strokovno delo z učenci s posebnimi potrebami,” je še povedala Norčičeva.
“Kako sem ponosna!”
Če je Urban kar sam zlezel na konja, je bil njegov sošolec Nejc, ki je tudi avtist, veliko bolj nezaupljiv. A čeprav se je sprva branil, da bi konja sploh pobožal, sta Sara in Ana s potrpežljivostjo in pravim pristopom kaj kmalu dosegli, da je Nejc ne le pridno krtačil Gracijo, ampak je tudi prvič v življenju sedel na konjevem hrbtu.
“Nikoli si nisem mislila, da bo moj sin kdaj na konju. Kako sem ponosna. Neskončno ponosna!” je s solzami v očeh dejala Nejčeva mama Ivana. “Konje je sicer že videl od blizu, božal pa jih ni še nikoli. Ko smo se danes iz Divače vozili proti jahalnemu centru, sem si mislila, da bo dosegel veliko že s tem, če se bo živali sploh dotaknil. Zdaj pa že sedi v sedlu,” je bila navdušena.
Prav tako navdušen je bil tudi njen 11-letni sin, ki je premagal strah in se po nekaj krogih na konju počutil že prav domač. Ko je kar z obema rokama pomahal svojima staršema, so se oči orosile tudi očetu Franku ... “V šoli so nam projekt predstavili in smo se zanj takoj odločili, saj smo slišali o pozitivnih učinkih njegove terapije. Zdaj vidimo, da je to res nekaj dobrega,” sta bila navdušena Nejčeva starša.
Zaenkrat le 15 učencev
Nataša Hreščak, vodja divaške enote centra Elvira Vatovec, v kateri je trenutno enajst otrok - med njimi so trije avtisti, za katere je terapija s pomočjo konj zares učinkovita -, je pojasnila: “V projektu trenutno sodeluje 15 otrok. Z izvajanjem terapije smo začeli prejšnji mesec. Vadba je seveda odvisna od vremenskih pogojev. Če je vreme ugodno, pridejo približno po štirje otroci vsako soboto na vrsto. To je približno enkrat na mesec, kar sicer ni veliko, a vendar ... Želimo si, da bi s temi aktivnostmi nadaljevali tudi v prihodnjem šolskem letu ter da bi lahko v te aktivnosti vključili čim več naših otrok.”
Med udeleženci terapije je bila tisto soboto še 18-letna Ana. Potrpežljivo je čakala, da pride na vrsto. Ko jo je Sara povabila, naj se tudi ona se spozna z Gracijo, je Ana sprva oklevala, nato pa se je le dotaknila hrbta živali. Začetni strah je popustil in Ana je bila - na veliko presenečenje mame Vere - kaj kmalu na konju. “Resnično si nisem mislila, da bo hčerka res zlezla na konja,” kar ni mogla verjeti Vera. “Prepričana sem bila, da ga bo zgolj od daleč opazovala, da ga bo mogoče potipala, da bo pa prav sedela na njem... Saj kar ne morem verjeti,” je bila navdušena. “Prav zadovoljna sem. Ma kaj zadovoljna, srečna!” je bila ponosna na svojo hčerko. Na Aninem obrazu je z vsakim korakom napetost opazno popuščala. “Poglej mama, poglej,” je zaklicala čez vadbeni poligon in dvignila roko v pozdrav.
Sanja in Miro Teinovič iz Senožeč, mlada starša 6-letne deklice Nike, ki obiskuje posebni vrtec v Sežani, sta z roba vadišča z zanimanjem spremljala dogajanje.
“V Divačo smo tokrat prišli samo malo pogledat. Slišala sva za zelo pozitivne učinke te terapije s pomočjo konja. Nekajkrat smo z Niko že bili na Štjaku, kjer jo tudi izvajajo, želeli pa bi še večkrat priti,” sta pojasnila. “Morda bodo s tem projektom začeli v vrtcu,” sta še pristavila.
17-letna Gracija je bila po dobrih dveh urah potrpežljivega nudenja gostoljubja na svojem hrbtu že nekoliko utrujena, zato jo je Ana Kjuder odpeljala v ogrado, da si je kobila privoščila nekaj prostega gibanja.
Kot je povedal Žarko Kariž, lastnik jahalnega centra v Divači, vsak konj ni primeren za izvajanje tovrstnih terapij. “Konj mora biti mirnega značaja, psihično stabilen in vodljiv,” je našteval Kariž, ki usposablja konje za delo v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje (CIRIUS) v Kamniku.
Terapija s pomočjo konja pomaga pri boleznih centralnega in perifernega živčnega sistema (cerebralna paraliza, diskinezija, multipla skleroza, spastična parapareza), osebam z ortopedskimi težavami ali genetskimi motnjami (Downov sindrom), pri rehabilitacijah po poškodbi glave in možganski kapi zaradi spastičnosti in kontraktur, pri avtizmu in boleznih lokomotornega sistema. Metoda se je v zadnjih letih uveljavila tudi v Sloveniji. Že kar nekaj ustanov, organizacij in jahalnih klubov izvaja hipoterapijo, terapevtsko pedagoško jahanje, in športno jahanje za osebe s posebnimi potrebami.
PETRA VIDRIH
