“Nismo uspeli. Kriza se poglablja.”

Konvencija izhaja iz ugotovitve, da je živi svet našega planeta osnovna dobrina, na kateri temelji prihodnost človeštva. A to dobrino upravljamo skrajno negospodarno. Uničujemo jo tako hitro in temeljito, da poznavalci naš čas opredeljujejo kot biodiverzitetno krizo. Pri sedanjih trendih bodo zadnji ostanki “prvobitne” narave uničeni v nekaj prihodnjih desetletjih.

Ob izteku mednarodnega leta biološke raznovrstnosti smo se pogovarjali z dr. Borisom Kryštufekom, predstojnikom Inštituta za biodiverzitetne študije Univerze na Primorskem v Kopru.

> Končuje se mednarodno leto biodiverzitete. Lahko sploh govorimo o rezultatih? So ti rezultati merljivi?

“So merljivi. Mednarodna skupnost je določila kazalce, po katerih bi se učinkovitost ciljev, ki izhajajo iz konvencije o biološki raznovrstnosti, dala spremljati, vendar pa so te parametre določili zelo pozno, šele pred nekaj leti. Tudi trendi se spremljajo na daljše časovno obdobje. Deset let je v tem primeru zelo kratek čas. Iskali so parametre, ki bi dopuščali spremljanje trendov biodiverzitetnega stanja in procesov v času najmanj treh desetletij. Želja je bila, da bi bili kazalci čim bolj globalni. Že spomladi je revija Science objavila pregled uspešnosti doseganja zastavljenih ciljev. Cilj je bil ustaviti biodiverzitetno krizo, torej ustaviti tempo, ne pa popolnoma preprečiti izumiranja, zgolj preprečiti nadaljnje poglabljanje biodiverzitetne krize. Vrste naj torej ne bi še hitreje izumirale, kot izumirajo že sedaj. Neuspešno. Nekaj uspehov je sicer bilo, na primer več parkov, zavarovanih območij, ampak, suma sumarum - negativno. Nismo uspeli. Kriza se poglablja.”

> Zakaj? Kje so vzroki?

“Vzroki so v nas samih. Kjerkoli to krizo poglabljamo, tega ne počnemo iz zle želje, ampak iz ekonomske nuje. No, nuje ... ropanja naravnih bogastev. Tega ropanja je največ prav v tretjem svetu, kjer je najmanj varnostnih ukrepov. Ampak tam je biodiverziteta največja. Zato je tako hudo.”

> Je sprejemanje zakonov, s katerimi zaščitimo določene vrste, dovolj? Je dovolj zgolj pasivno oblikovanje zavarovanih območij?

“Zakonsko varstvo je osnova. Če ga nimaš, ne moreš narediti popolnoma ničesar. Je pa tako: človeška skupnost postavlja zakone, človeška skupnost jih tudi spreminja. To se danes dogaja tudi po Evropi. Na Madžarskem so imeli še pred kratkim visoke standarde varstva biodiverzitete, vendar so jih znižali, saj je to menda zaviralo ekonomski razvoj. Skupnost potrebuje na periferiji prostor za shopping centre, za avtoceste, infrastrukturo. V takih primerih je biodiverziteta vselej v drugem planu. Zanjo najdejo, recimo jim, nadomestna območja.”

> Ali poznate politično stranko v Sloveniji, ki bi na prvo mesto postavila prav ohranjanje biodiverzitete?

“Politiko zelo malo spremljam, vendar pa nisem zasledil še nobene stranke ali politika, da bi omenjala biodiverziteto. Res je sicer, da so nekateri sicer nekoliko bolj naklonjeni temu, bolj slišijo na to uho, drugi manj, vendar pa bistvenih razlik ni. Celo državni sekretar na ministrstvu za okolje je v intervjuju za revijo Mladina pred dvema letoma prepoznal tri glavne okoljske probleme: globalne klimatske spremembe, globalne klimatske spremembe in globalne klimatske spremembe. Takšno je razmišljanje celo v državnem resorju. Biodiverziteta je tam zelo zelo obrobna. Če je Evropa ne bi zapovedovala, bi bilo stanje še bolj klavrno, kot je.”

> Kakšni ukrepi bi bili potrebni, da bi trend izumiranja vrst zaustavili in obrnili?

“Jaz nimam komu svetovati, lahko le povem svoje mnenje. Jasno, mi smo v konfliktu z ostalim delom biodiverzitete, z ostalimi heterotrofnimi živimi bitji. Mi potrebujemo to, kar ustvarijo zelene rastline. In mi spreminjamo ekosisteme, da ta del produkcije povečamo. Za nas same, za naše potrebe. Tako zbrišemo cel spekter drugih živih bitij, cele preplete. Zato bi morali spremeniti prioritete, na prvo mesto dati ohranjanje biotske raznovrstnosti. To pa vselej pomeni strošek. In noben politik tega noče slišati. Ohranjanje biodiverzitete ne prinaša volilnih točk. To je zanesljivo. Ukrepamo iz nuje tedaj, ko so stvari zelo zelo hude. Ukrepajo v Evropi, vendar je Evropa primarno naravo že transformirala in jo obdržala v zelo majhnih fragmentih, kjer tudi varovanje ni velik problem. Je pa res, da je v tretjem svetu varstvo biodiverzitete lahko ekonomska dejavnost. Pri nas veliko manj, čeprav ta potencial ni tako izkoriščen, kot bi lahko bil. Sicer pa je Slovenija ena od biodiverzitetno najbolj prepoznavnih območij v Evropi. Pred kratkim sem govoril s prijateljico iz Nemčije, ki se odpravlja v Rwenzori v Ugando, proučevat gorske gorile. Za en dan izleta bo morala plačati od 400 do 500 evrov. Že v Evropi je to velik denar, tam pa je že pravo bogastvo. Torej se tudi s tem da zaslužiti. Ampak ...”

> Ampak tudi turisti posegajo v življenjski prostor živali v naravi ...

“Seveda. Je pa že boljše na taka območja voziti turiste kot pa posekati gozd in pobiti živali. Lokalna skupnost je lahko motivirana za ohranjanje biodiverzitete, saj ima tako stalen vir dohodkov.”

> Govorimo o gorskih gorilah v Rwenzoriju, v Sloveniji pa imamo, denimo, medveda. Človek posega v njegov življenjski prostor, mi pa pravimo, da medved ogroža človeka. Svet postavljen na glavo?

“Logika je tu seveda sprevržena, ne samo v tem primeru. Mi vdiramo v njegov prostor. Slovenija na tem področju ne igra pošteno. Že več kot deset let sem nasprotnik politike slovenske vlade do medveda. Ta moja drža se mi sicer ni nikoli izplačala, saj so me zaradi tega zelo marginalizirali. Slovenija je pri tem dobila tudi podporo evropske komisije. Ampak zdi se mi, da je evropska komisija srečna že, če so stvari urejene na papirju. Dobila je celo podporo WWF Avstrije. Ne smemo pa pozabiti, da je naša severna soseda leta 1985 ostro protestirala pri vladi tedanje Jugoslavije in od nje zahtevala, naj zmanjša odstrel medvedov. Takrat so v Sloveniji ustrelili 35 medvedov na leto. Pred dvema, tremi leti pa je Avstrija s podpisom izrazila vso podporo politiki Slovenije do medvedov, pa čeprav so takrat pri nas pobili okrog 80 medvedov na leto, torej dvakrat, trikrat več kot leta 1985. Pri tem je ogromno hinavščine, ogromno slabega, kratkega spomina. Ne smemo pozabiti, da je medved po evropskih dokumentih, po habitatnih direktivah zavarovana vrsta. In da so zato vsi odstreli izjemni in bi morali biti predvideni v strategiji. Slovenija ima to strategijo, po njej bi bil dovoljen odvzem deset odstotkov populacije medvedov. Pri nas živi, če sem zelo optimističen, okrog 450 medvedov, verjetno pa jih je manj. Torej bi moral odstrel znašati 45 medvedov, izjemoma bi lahko bil odstrel 15 odstotkov. Izjemoma. Ampak slovenska vlada je za letos odobrila odstrel 75 medvedov, kar je veliko več kot 10 odstotkov populacije. Taka politika do medveda traja že desetletja, vendar to nikogar več ne vznemirja.”

>Kaj bi bilo potrebno tu spremeniti?

“Mislim, da vladi na tem področju nihče ne drži kritičnega ogledala. Tiste, ki se s tem profesionalno ukvarjajo, vlada tudi finančno podpira, zato so pri svojih izjavah zelo previdni. Raziskovalec Univerze v Ljubljani je pred nekaj leti komentiral odločbo nekdanjega ministra za okolje dr. Podobnika o kvoti odstrela medvedov. Dejal je, da se mu ministrova odločitev zdi 'politično modra'. Vendar pa jaz ne potrebujem naravoslovca na nacionalni univerzi, ki bo komentiral politično, ampak kot državljan davkoplačevalec pričakujem njegovo strokovno mnenje. Ampak ... to je značilno za Slovenijo ... blatna vas.”

> Je lobi lovcev pri nas močan?

“Sploh ne. Dokler je medvedjo populacijo upravljala lovska zveza, smo imeli zelo zdravo populacijo, malo konfliktov in nobene škode. Država zdaj vsako leto potroši stotisoče evrov za upravljanje populacije medveda. Prej je vse to plačevala lovska zveza iz svojih fondov. Ampak na to smo pozabili. Lovska zveza je tudi edina zaslužna za to, da imamo medvedov toliko, kolikor jih je. Od leta 1945 pa do osamosvojitve so ji bili zaupani, in so prišli v zelo dobre roke. Lovska zveza se je celo zelo dolgo upirala politiki vlade do povečanja odstrela.”

> Kdo pa najbolj pritiska za večji odstrel medvedov?

“Mislim, da je to kmetijski lobi. Sicer razumem, da danes ni lahko kmetovati, ampak kriviti za vse te težave medveda, je popoln nesmisel. Podeželje ima probleme, toda ti problemi ne bodo nič manjši tudi, če medveda ne bo več v tem prostoru. Medved je v tem primeru samo dežurni krivec.”

> Medvedi so samo najbolj viden del zelo širokega problema poseganja človeka v življenjski prostor živali ...

“Medved je res najbolj opazen ...”

> Tu so še druge vrste, ki so verjetno še bolj ogrožene, kot je medved.

“V Sloveniji je najbolj problematična raznovrstnost v podzemlju, saj tu Slovenija izstopa tudi na globalni ravni. Planinsko-postojnski jamski sistem je eden najbogatejših na svetu. V Postojnski jami je bila registrirana posebna vrsta netopirja, Blasijev podkovnjak. Danes velja ta vrsta v Sloveniji za izumrlo, izumrla je na območju celotnega severnega Jadrana. Do sprememb je prišlo, ko je bila Postojnska jama že pred drugo svetovno vojno odprta za turistične oglede.”

> Izumiranje vrst povzroča tudi gradnja avtocest, avtocestnih in železniških predorov ...

“Seveda, s temi posegi v okolje drobimo okolje, nastajajo fragmenti narave, ujeti med avtoceste. Te negativne vplive so študije že potrdile. Za hroščke, ki ne morejo letati, je avtocesta preširoka. Ti postajajo na svojih ozkih področjih genetsko izolirani. Z našimi posegi v prostor povzročamo živalim velike probleme. V Nemčiji, menda tudi v Beogradu, se s hudimi problemi preživetja sooča tudi mestni vrabec. Vse manj ga je, ponekod je na robu izumrtja.”

> Vrabec?

“Ja, mestni vrabec. Okolje se je toliko spremenilo, da mu ne ustreza več. Naš inštitut se ukvarja tudi z genetiko hišnih miši. Dobivamo jih iz doline Save na območju Ljubljane. Letos pa mi je ni uspelo dobiti niti ene. Na kmetijah so mi dejali, da jih ni več. Stavbe so se namreč tako spremenile, da živali nimajo več kje živeti. V Nemčiji je bila zaradi tega pred desetletji črna podgana na robu izumrtja.”

> A se namesto starih vrst širijo nove?

“Res je, širijo se nove, ampak predvsem zaradi globalizacije. Bom karikiral: izgubiš deset ali sto vrst, ampak ena se bo razširila na njihov račun. Ta pa je globalna, saj živi povsod. Mi pa tega nočemo. Mi želimo ohraniti enkratnost posameznih geografskih območij. V tem je smisel.”

> Toda intenzivnost spreminjanja okolja je v zadnjih desetletjih večja, kot je bila v vseh prejšnjih tisočletjih. Vpliva tudi ta intenzivnost na izumiranje vrst?

“Danes ima človek skoraj neomejene tehnične možnosti. Včasih je to kar grozljivo. Na Braču sem zadnjič videl obsežno polje zdrobljenega kamenja, na njem je nekdo postavil vinograd. Nekdanjo kraško pustinjo je z mehanizacijo preoral, zdrobil kamenje, pripeljal zemljo in zasadil trte. Ogromno površino. To se dogaja danes.”

> Nekdaj kaj takega niso mogli narediti, saj so vse delali z golimi rokami ...

“Danes pa človek lahko naredi vse, kar si zamisli. In to tudi počne. Svetovni ribolov je z vidika ohranjanja ribjega fonda velik problem, saj ribiči pri ribolovu že uporabljajo vojno tehnologijo. To je vojna proti biosferi, proti raznovrstnosti. Čim več pobiti, izkoristiti.”

> Ljudi je vse več, potrebujejo vse več življenjskega prostora, drugih živih bitij pa je vse manj. Tukaj ni videti rešitve, mar ne?

“Ne, tukaj res ne. Populacija narašča. Afrika še nima niti milijarde ljudi, in vendar, kakšni okoljski problemi so že na tem kontinentu. Število ljudi v Nigeriji se je v manj kot stoletju povečalo od 10 na 100 milijonov in je tam okolje praktično uničeno. Tudi sama država ostane v takih razmerah brez vsakršnih razvojnih možnosti.”

> Ali bo človek lahko zavrl samega sebe, si postavil meje rasti, razvoja?

“Jared Diamond je v knjigi Kolaps analiziral več človeških skupnosti, ki so propadle. Poskuša ugotoviti, zakaj so te skupnosti propadle, kje so storile napako. Ugotavlja, da se jim ni uspelo integrirati z okoljem, da so ostale pri svojih načinih produkcije, ki niso bili usklajeni z ekosistemom. Možno je, da se je nekaj podobnega zgodilo z antičnimi civilizacijami sredozemskega bazena. Presegle so kritično velikost, kapaciteto vzdržljivosti okolja, kakršno so si s tehnološkimi zmožnostmi zagotovile. Nesorazmerje med človeško populacijo in okoljem je postalo kritično. Civilizacija je to občutila in začela nazadovati. Diamond pa tudi dokazuje, da so se ponekod, na primer na Novi Gvineji, odpovedali vzreji prašičev, ker so ugotovili, da imajo z njimi preveč okoljskih problemov, in razvili trajnostni način gospodarjenja. Japonci so že v času vladavine samurajev znali zagotoviti trajnostni način gospodarjenja z gozdom. Japonska je zelo gozdnata dežela, je pa tudi dovolj bogata, da lahko les uvaža iz tretjega sveta, iz tropskih dežel, in s tem povzroča škodo biodiverziteti na drugih območjih sveta. Palica ima zmeraj dva konca.”

> Bo človek z genskim inženiringom ustvarjal sebi primerno, uporabno biotsko raznovrstnost?

“Do tega bo prišlo in vse več bo takšnih primerov. Vendar pa človek to že počne s selekcijo domačih živali. Današnje domače živali so drugačne, kot so bili njihovi divji predniki. Ampak to sprejemamo kot nekaj povsem naravnega. Verjetno bo nekaj podobnega z genetskim inženiringom. Naši otroci bodo to imeli za nekaj povsem normalnega. Kje se bo to končalo, pa nihče ne ve.”

> Vrstijo se mednarodne okoljske konference, na katerih naj bi se državniki dogovorili o omejevanju toplogrednih izpustov, a kakšnih velikih rezultatov ni. Zakaj?

“Predstavljajte si premierja, ki bi se vrnil z okoljske konference in sporočil, da se je dogovoril za zmanjšanje toplogrednih izpustov za toliko in toliko odstotkov. Takoj bi dobil po glavi, saj bi mu očitali, da je s svojo odločitvijo ogrozil domačo gospodarsko rast, da bo toliko več nezaposlenih in podobno. V tem tiči vsa logika. Prioritete so tu, v ekonomiji, nimamo jih pri ohranjanju okolja. Okolje še zmeraj dojemamo kot nekaj neizčrpnega, kot nekaj, kar bomo izkoriščali v nedogled. In biodiverziteta je del tega.”

> Koliko različnih vrst poznamo?

“Okoli dva milijona, dva in pol. Nastanek in izumrtje vrste sta dva konca iste palice. Nastanek vrste potrebuje čas, pri sesalcih najmanj dva milijona let, in veliko populacijo. Izumrtje pa se lahko zgodi v zelo kratkem času. Gleda na geološki čas se lahko zgodi zelo hitro. Vrste pa ne morejo tako hitro nastajati, kot izumirajo. Obstajajo sicer študije, ki ugotavljajo, da nekatere vrste reagirajo na klimatske spremembe. Imamo dosti scenarijev, kaj se bo zgodilo z biodiverziteto pri teh temperaturnih spremembah. Vrste imajo določen temperaturni optimum. Če se bodo temperature na določenem območju zviševale, potem vrste na tem območju ne bodo mogle več obstajati in bodo izumrle. Vendar pa se vrsta lahko razvije, evoluira, se prilagodi. Tudi v kratkem obdobju desetih let. Vendar pa to še ni nastajanje novih vrst, je zgolj sprememba. Vemo, svet je trdovraten. Obstaja že štiri milijarde let, to je štiri tisoč milijonov let. Teh časovnih razsežnosti si sploh ne moremo predstavljati. V vseh rekah, ki tečejo v Jadran, se dogaja sedimentacija. En milimeter sedimentov na leto. Tega običajno sploh ne opazimo. Toda v enem milijonu let je to milijon milimetrov. Torej kilometer sedimenta. V tisoč milijonih let pridemo do nepojmljivih številk. Ob teh številkah bi lahko vzkliknili, da je Himalaja visoka samo osem kilometrov.”

> Toda na sedimente delujejo tudi druge sile, veter, dež, potresi ...

“Zemeljsko površje se je spremenilo že neštetokrat. V vsem tem dolgem obdobju pa življenje ni niti za trenutek povsem pojenjalo. Fantastično! Življenje nas bo preživelo.”

ROBERT ŠKRLJ

“Ukrepamo iz nuje tedaj, ko so stvari zelo zelo hude.”Robert Škrlj