Njegov nesramen, svež kroki
Likovne podobe, v katere je Vladimir Lakovič (1921-1997) prevedel Dekamerona, Tila Ulenspiegla, Hoffmannove pripovedke ter še marsikaj iz domače literature, danes, žal, najpogosteje srečamo le še na policah antikvariatov. A ima zato ta, v Doberdobu rojeni akademski slikar, ker je bil med tistimi, ki so utirali pot slovenski ilustraciji, posebno mesto na 9. Bienalu slovenske ilustracije.
LJUBLJANA >V Mali galeriji Cankarjevega doma bo izbor iz njegovega opusa ter še vse, kar ponuja ta dveletni prerez domače ilustratorske ustvarjalnosti, na ogled do 10. februarja.
Vladimir Lakovič, ki bi 10. januarja praznoval 90. rojstni dan, je v rojstnem kraju preživel le eno leto. Lakovičevi so namreč, tako kot še mnogo primorskih družin po uvedbi Rapalske meje, ki je Primorsko prisodila Italiji, prebegnili v Jugoslavijo. In prav otroštvo, preživeto v revnem predmestnem okolju v bližini ljubljanskih Žal, je odločilno zaznamovalo njegovo življenje: “Bil sem zelenojamski poba. Vedno sem rad hodil po delavskih stanovanjih. Našel sem dovolj motivov. Risal sem in zajemal iz njihovega okolja ...,” se je slikar spominjal začetkov, ki so vtisnili pečat njegovi angažiranosti. Kasneje se je namreč pridružil umetniški socialno-angažirani skupini Gruda, ki jo je vodil Stane Kumar, pod mentorstvom Franceta Kralja je ustvarjal v slovenskem liku, sodeloval pa tudi s Sašem Šantlom in Francetom Godcem.
Lakovičevi želji, da se odpravi študirat na zagrebško akademijo, je stopila na pot druga svetovna vojna - v okupirani Ljubljani je postal aktivist Osvobodilne fronte in se pridružil partizanom. Strahote, ki jih je doživel v koncentracijskih taboriščih Dachau in Flossenbürg, so se na različne načine prelivale v njegovo likovno govorico in se na poseben način dotaknile tudi njegovega vnetega ilustriranja treh zajetnih korpusov klasike svetovne književnosti - BoccacciovegaDekamerona, Hoffmannovih pripovedk in De CosterjevegaTila Ulenspiegla.
Ilustracij te pomembne trojice iz zakladnice svetovne književnosti se je Lakovič lotil s tušem in peresom sredi 50. let prejšnjega stoletja, dobrih šest let po tem, ko je na ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti diplomiral pri profesorju Gabrijelu Stupici. O tem, koliko tuša je prelil v iskanju “pravih” podob za omenjene knjižne izdaje, je Lakovič spregovoril v intervjuju z novinarjem Brankom Sosičem: “V Dekameronu je skupaj z vinjetami okoli 450 risb, narisal pa sem jih nekaj tisoč. Samo pri tem je bilo vloženega tri leta dela. Med ilustriranjem Hoffmannovih pripovedk, Dekamerona in Tila Ulenspiegla sem malo slikal,” je povedal slikar in dodal, da so bile verjetno prav te ilustracije nekakšna notranja sprostitev po vsem, kar je doživel. Ko je slikarstvo primerjal z ilustracijo, pa je ugotovil, da ima slednja zanj pomen nekakšne igre: “Ta sprostitev je prišla najbolj do izraza pri Ulenspieglu. Ta knjiga mi je bila blizu že po vsebini. Z njo, Dekameronom in Hoffmannovimi pripovedkami so mi šla leta, a tega ne obžalujem.”
Kot v spremljajočem katalogu opozarja kustosinja Moderne galerije Breda Ilich Klančnik, se je Lakovič ilustraciji posvečal izjemno poglobljeno, domislil je namreč tudi likovno podobo del, za katere je prispeval ilustracije ter načrtoval njihovo vezavo.
Kustosinja Lakovičeve ilustracije za Hoffmannove pripovedke (delal jih je med letoma 1955 in 1957) opisuje kot slikovito in gosto risarsko tkanje, ki ga je avtor zasnoval povsem samosvoje. “Žlahtne perorisbe, ki oživljajo like Hoffmannovih fantastično satiričnih pripovedk, je ilustrator postavil v piščeve čase. Nadel jim je do podrobnosti izrisane kostumografske detajle, svoji domišljiji pa je dal duška v izmaličenih figurah ostudnega spačka, v mandragorčkih in podzemnih škrateljnih.”
Prav tako sistematično, kot je iskal likovno podobo Hoffmannovih pripovedk, pa se je v letih od 1956 do 1958 lotil od življenja prekipevajočega Dekamerona. Ilich Klančnikova meni, da je prevod Boccacciovih novel v likovno govorico Lakovič sprejel kot mikaven izziv: “Z večjim zamahom in krepkejšo potezo ter izostrenim čutom za plastičnost je iskal likovno vzporednico besedilu, ki prekipeva od življenjske radosti, lahkotnosti in erotičnega naboja.” Iz njegovih upodobitev, ki so v knjižni obliki izšle leta 1959 pri Cankarjevi založbi, veje duh renesanse, obenem pa so moderne in odražajo duha časa, v katerem so nastale. Til Ulenspiegel, flamski ekvivalent našega Petra Klepca oziroma Martina Krpana, je bil zadnji v nizu Lakovičevega intenzivnega druženja s peresom in izrisano knjižno ilustracijo - dokončal jih je leta 1961.
Ob upodobitvah prigod Tila, izbranke njegovega srca Nele ter zvestega prijatelja Lama Dobrina, ki jih je po ljudskih legendah v 19. stoletju ubesedil Charles de Coster, je Lakovič razmišljal o izzivih ilustracije: “Mislim, da je pri Ulenspieglu prišlo do neke virtuoznosti, ki bi lahko pripeljala do razkroja. V nekem smislu me je to motilo. Pri Ulenspieglu se vse še drži skupaj, virtuoznosti zaradi virtuoznosti pa ne maramo. Po njem bi lahko bila še abstrakcija. Sicer pa nisem dobil primerne knjige. Rad imam prav samo določene. Če bi mi ponudili na primer Simplicissima, bi ga delal z veseljem. Sodobne literature pa ne. Pri njej se mi zdi škoda ilustracije, ker govori že sama po sebi.”
Lakovič se je po šestih letih ognjevitega druženja z literaturo v to polje še vračal, čeprav nikoli več tako intenzivno. Likovno opremo in ilustracije je prispeval za več bibliografskih ali miniaturnih izdaj; po oceni Brede Ilich Klančnik gre omeniti vsaj še avtorjeve pretresljive likovne interpretacije pesnitve JamaIvana Gorana Kovačića ter žal sicer nenatisnjene upodobitve Prešernovih Sonetov nesreče. Kot je zapisala kustosinja, lahko tudi v tem ciklu začutimo žlahtno povrhnjico in sled patine minulih dni, ki je pogosta spremljevalka Lakovičeve mojstrske in grafično izbrušene ilustratorske zapuščine.
V nekem intervjuju je Lakovič razkril, kaj je tisto, kar ga v ilustraciji najbolj privlači: “ V bistvu imam najrajši nesramen, svež kroki, četudi samo giba, če že ne celega telesa.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
