Nobelovo za mir - Titu!
Ušteje se, kdor zapiše, da se za obsežno monografijo Tito in tovariši skrivajo leta in desetletja trdega dela. Nič se ne skrivajo, očitna so takoj, ko človek preleti sedemsto strani poglobljene in sočno napisane študije.
Med pisanjem knjige, ki je pri Cankarjevi založbi izšla v 5000 izvodih, je zgodovinar iz Trsta dr. Jože Pirjevec skušal ustreči Marxovi in Engelsovi želji, da bi revolucionarjev ne prikazovali “na podstavkih in z avreolo okrog glave”, marveč “v odločnih barvah Rembrandta”, čim pristneje.
Kako mu je uspelo, so v dvorano Slovenske akademije znanosti in umetnost v Ljubljani minuli torek, dan pred dnevom mladosti, prišli preverit novinarji, pesniki, pisatelji, znanstveniki ... Prepolnemu avditoriju je urednik Tine Logar med drugim zagotovil, da sta že v načrtu hrvaški in srbski prevod, še pred poletjem bo začel nastajati italijanski, kmalu najbrž tudi angleški ...
Takisto pester je nabor Pirjevčevih virov: med sestavljanjem skupinskega portreta Titove tovarišije ni prebral le številnih tako objavljenih kakor neobjavljenih zgodovinskih del in pričevanj ter kopice časopisnih člankov, marveč prečesal tudi arhive v Rimu, Trstu, Zagrebu, Beogradu, Pragi, Berlinu, Moskvi, Londonu, Bostonu, Washingtonu ... in kajpak Ljubljani. Za najpomembnejšo šteje prav zapuščino Vladimirja Dedijerja v Narodni in univerzitetni knjižnici: “Dedijer se je obsesivno ukvarjal s Titom skoraj vse življenje. Napisal je na tisoče in tisoče neprebravljivih strani. Njegove knjige nimajo kakšne posebne vrednosti, so pa polne podatkov. In prav tako njegov arhiv, v katerem najdemo neobjavljena pričevanja Kardelja, Staneta Kavčiča, Mike Tripala, Koliševskega, Bakarića, Lidije Šentjurc ... Cela kopica novosti, ki so po mojem mnenju zelo obogatile knjigo.”
Med razčlenjevanjem kompleksne osebnosti Pirjevec niza tako Titove vrline kakor šibkosti, zasluge in grehe. “Znal je združevati boj proti okupatorju in mesijansko misel, da bo življenje po vojni boljše, pravičnejše, ob tem pa je iz praktično ničesar ustvaril vojsko 800.000 mož, zaradi česar si ga je Churchill zaželel spoznati. Leta 1948 se je uprl Stalinu. Pomislite, kaj je bil tedaj Stalin! Na dosegu roke je imel atomsko bombo, bil je absolutni gospodar komunističnega sveta. Tito se mu je uprl, česar tedaj ni zmogel nihče drug. Naše življenje bi bilo brez njega torej povsem drugačno. Brez tega upora bi šla Jugoslavija po poti Češkoslovaške ali Madžarske, znašla bi se v primežu komunističnega režima, ki ji ne bi dal dihati. Mi pa smo vendarle imeli socializem s človeškim obrazom, odprte meje ... Življenje vsaj dveh, če ne treh generacij ni bilo povsem pokvarjeno, kar je treba Titu šteti za dobro.”
Posebej je poudaril njegovo zunanjo politiko, zlasti po Stalinovi smrti, ko se je začelo oblikovati gibanje neuvrščenih, v katerega je Tito krenil neodločno, s pomisleki, a zatem spoznal njegovo pomembnost. “Takrat smo odkrili veliko stvar: da je treba k temnopoltemu človeku pristopiti kot enak k enakemu.”
Maršal je v onem času kajpak pokazal tudi svojo samovšečnost in potratnost. “A bil je tudi nosilec novih idej, ki so vžgale pri milijonskih množicah tretjega sveta, recimo ideje, da poglavitni konflikt našega življenja ni med vzhodom in zahodom, temveč med severom in jugom. In da je za jug treba nekaj storiti. To so še danes zelo aktualne ideje! Storili so mu krivico, ker mu niso dali Nobelove nagrade za mir, ki si jo je v tistem trenutku zaslužil! K reševanju palestinsko-izraelskega vprašanja je pristopil tako, kakor danes govori Obama. Če bi poslušali Tita, bi bil problem že zdavnaj rešen. Pred petdesetimi leti.”
Vse to so seveda zapeljivi aspekti. “So pa tudi taki, ki niso zapeljivi. Grozni so povojni poboji, v katere je bil Tito vpleten. In zanje se ni nikoli kesal. Še kasneje je govoril: takrat smo morali počistiti našo hišo. V določenem trenutku pa je te poboje ustavil. V dobro mu štejem, da ni bil osebno hudoben človek. Ni bil kakor Stalin. Ob trpljenju drugih ni užival. Seveda pa se ni obotavljal, ko je bilo treba varovati svojo oblast. Tu je bil Goli otok, vsekakor, sicer pa do svojih političnih nasprotnikov ni bil preveč krut. Niso končali pred strelskim vodom. Đilas je bil dolgo zaprt, a po lastni krivdi, ker ni znal molčati in se prilagoditi razmeram. Ranković, ki je znal molčati, pa je smrt pričakal v pokoju. Še najbolj tragičen je bil odnos med Titom in Kardeljem. Kardelj in njegova žena sta živela pod strašnim pritiskom, prepričana, da jima Tito streže po življenju.”
Titovo temno plat je treba raziskovati in o njej pisati, a Pirjevca motijo tisti, ki na vsak način hočejo prikazati, kakšen strašen zločinec je bil že zarana, že v Sovjetski zvezi v tridesetih let. “Pišejo, da je ovajal svoje kolege. Nič ni ovajal, počenjal je, kar so počeli vsi. Morali so pisati karakteristike o drugih. Ni pisal takih, da bi kolege spravil pred strelski vod. Tisti, ki bi ga označil za trockista, bi takoj končal v Lubjanki. Pa nisem nikjer zasledil, da bi Tito storil kaj takega. Prav tako ni mogoče trditi, da je bil pošast, ki je na oblast prišla prek trupel.”
Med novostmi, ki jih je odkril, omenja ugotovitev, kako je Tito postal komunist - v sibirskem Omsku, kjer se je družil s starim boljševikom, izgnanim iz Sankt Peterburga - in pa dognanje, da se je osebno udeležil španske državljanske vojne. “Bil je v Španiji, in to večkrat. Zelo tesno je sodeloval z republikansko stranjo, pa tudi z NKVD in drugimi tajnimi službami. Vprašljivo je, ali si je tam umazal roke s krvjo. Mislim, da je bil vpleten v določene likvidacije.”
Sicer pa mu za eno največjih napak šteje obglavljenje liberalcev. “V Srbiji in Sloveniji smo imeli imenitno liberalno ekipo. Ne v prvi ne v drugi državi nikoli nismo imeli tako dobre. Toda on ju je uničil. S tem pa tudi Jugoslavijo.”
V mednarodni politiki je Tito užival silno spoštovanje, Pirjevec med drugim omenja pohvalne besede papeža Pavla VI., češ da “združuje narode in kontinente”, daleč manj bleščeče pa je bilo njegovo zasebno življenje. Poročil se je z Jovanko Budisavljević, “nesrečno žensko, ki je hudo onesrečila tudi njega”.
Ob izteku življenja je bil docela osamljen in peklilo ga je zavedanje, da je Jugoslavija obsojena na skorajšnji propad. “V določenem smislu je bilo njegovo življenje poraz - poraz njega in vseh nas, ki smo živeli v njegovi dobi,” pravi Pirjevec.
ANDRAŽ GOMBAČ
