Nogomet združuje, bikoborbe pa ločujejo
Sedem milijonov Kataloncev, ki si že leta prizadevajo za osamosvojitev izpod španske krone, svoje želje izraža tudi skozi šport. Naslov svetovnega nogometnega prvaka je Katalonce povezal z Madridom. Že kmalu zatem pa je vezi razrahljal drugi priljubljeni španski “šport”, bikoborba, ki so jo v Kataloniji prepovedali.
Pred tremi tedni je na svetovni nogometni prestol prvič stopila reprezentanca Španije, za kar so levji delež prispevali katalonski nogometaši. V Kataloniji so jo vselej jemali z velikim zadržkom, najbolj razgreti nacionalisti pa jo še vedno prezirajo.
Pravijo, da to ni njihova nacionalna ekipa, in še vedno gojijo lažno upanje, da bosta svetovna in evropska nogometna zveza Kataloniji dovolili nastopiti s svojo reprezentanco. A stališče obeh organizacij je neomajno.
Reprezentančne selekcije za nastop na uradnih tekmovanjih imajo lahko le države, nikakor pa ne avtonomne pokrajine oz. posamezni narodi znotraj držav. Edina izjema je Združeno kraljestvo, eden od ustanoviteljev nogometne igre.
Katalonski “boj za svobodo”
Že po uspehu pred dvema letoma, ko je Furia Roja postala evropski prvak, se je naklonjenost španski reprezentanci tudi med Katalonci povečala. Kar sedem nosilcev igre šampionskega moštva je namreč njihovih rojakov, prav toliko jih nastopa za FC Barcelono, od koder prihajajo vsi strelci na odločilnih tekmah. David Villa, Carles Puyol in Andres Iniesta so z goli Španiji prinesli svetovni naslov, kar je ogrelo tudi nacionalistične Katalonce. Zato so reprezentanco, čeprav z zadržki, končno sprejeli za svojo.
Znamenja svetovnega naslova so vidna tudi na barcelonskih ulicah. Rdeče majice z velikim rumenim pokalom na prsih gredo za med. Zastave, tako katalonske kot španske, visijo po oknih in balkonih številnih domov. “Seveda smo veseli zaradi naslova Španije, saj nastopajo tudi naši fantje. Če že ne moremo imeti svoje reprezentance, pa imamo zelo pomemben delež v španski. Sicer pa je tako, da večina Kataloncev podpira zelo visoko stopnjo avtonomije, nekateri pa si tudi želimo neodvisnosti. Toda mnogi pravijo, da politiki umirjajo naše strasti samo zaradi nogometa in s tem povezanega našega rivalstva z Madridom,” pripoveduje prodajalka spominkov srednjih let, zagrizena Katalonka, ki s ponosom pove, da se je pred dvema tednoma udeležila velikih demonstracij na ulicah Barcelone. “Milijon nas je bilo in še danes vsak dan gledam naslovnice časopisov iz tistih dni. Kar naježim se,” dodaja. Katalonci boj za svobodo, kot mu pravijo, pogostokrat izražajo tudi s številnimi pomenljivimi grafiti.
Več kot le klub
Kljub izjemnim uspehom Španije največja športna časnika špansko ekipo še vedno označujeta v tretji osebi, nikoli je ne poimenujeta z “naša reprezentanca”. Tudi župan Barcelone ob tekmah Španije še vedno ne dovoli postavitve velikih zaslonov na trge in ulice, kot je to postala navada v praktično vseh evropskih mestih. Vse z namenom ohranitve katalonske identitete, ki kot edino lastno športno moštvo priznava FC Barcelono.
“Več kot le klub,” je uradno geslo tega nogometnega velikana. Dušo kluba predstavljajo nepregledne množice navijačev, v rdeče in modre barve tega moštva pa je odeta celotna avtonomna pokrajina na severovzhodu španske kraljevine.
Modro-rdeča identiteta
Za Katalonce je izražanje pripadnost blaugrani, modrordečim, neodtujljiv del njihove kulture. Identificiranje s klubom je vrhunec doseglo v desetletjih diktatorskega režima generala Francisca Franca, ki je za svoj klub izbral madridski Real, katalonski jezik in kultura sta bila zatirana.
Inteligenca, med prvimi katalonski pisatelj Manuel Vázquez Montalbán, je namesto nenehnih protestov, ki bi lahko večkrat vodili tudi do žrtev, ljudstvo pozvala naj svoje katalonstvo izraža z gorečo pripadnostjo klubu Barcelona. Navijaške rekvizite, šale, majice, drese, tako originalne kot ponaredke, je mogoče dobiti na vsakem koraku. Ne le v športnih trgovinah, tudi vsak kiosk ima v izložbi zastavo in dres športnega giganta.
Sprva ta izjemna zanesenost Kataloncev do svojega kluba navduši slehernega turista. Posrka ga vase, da si priskrbi vsaj en navijaški pripomoček v modro-rdeči barvni kombinaciji. Toda po večdnevnem pešačenju po ulicah katalonske prestolnice in prisrčnih obmorskih krajih vzdolž peščene barcelonske plaže nenehno ponavljanje simbolov kluba že meji na prenasičenost, cenenost.
FC Barcelona je bil ustanovljena davnega 1899. Doslej je dvajsetkrat postala španski prvak. Za debelih enajst naslovov zaostaja za večnim tekmecem madridskim Realom. Trikrat je osvojila evropski naslov, v svojih vrstah pa ima najbolj opevanega igralca na svetu Lea Messija. V zadnjem obdobju so z nizkoraslimi člani postavili prepoznavno sodobno igro kratkih podaj. V enakem slogu je letos nastopila španska reprezentanca.
Stadion, turistična atrakcija
Barcelona svoje tekme igra na stadionu Camp Nou, ki je največji tovrstni objekt v Evropi. Vrste za vstop v tamkajšnji muzej se vijejo že od ranega jutra. Podoben prizor je moč videti le še za obisk nedokončane Gaudijeve katedrale Sagrada Familia.
Muzej razstavlja pokale, drese in predmete, povezane z igro, dopolnjujejo pa ga televizijski posnetki odločilnih tekem. Posebnost stadiona zagotovo predstavlja z ekrani napolnjena deset metrov dolga stena, kjer na vsakem zaslonu kažejo navijače, od otrok do upokojencev, ki v dresih ali z navijaškim šalom okrog vratu v en glas pojejo klubsko himno. Doživetje, ki samo potrjuje, da je Barcelona za Katalonce “več kot le klub”.
Večni derbi
Sodobna Katalonija ob uspešnem gospodarstvu in precej visokem standardu, kar je moč opaziti tudi pri cenah, predstavlja močno protiutež Madridu. Nogometni derbiji z madridskim Realom sodijo med največja svetovna rivalstva, kjer se čustva province proti prestolnici pokažejo v najgloblji luči.
S samostojnostjo Katalonije tega ne bi bilo več in niti najbolj goreči katalonski nacionalisti si ne predstavljajo, da bi namesto večnega derbija gledali tekme Barcelone proti katalonskim mestom kot sta Girona ali Tarragona. Tedaj bi tudi ljubezen in fanatična privrženost do Barcelone nenadoma izpuhteli, saj niti evropske tekme z največjimi angleškimi in italijanskimi klubi ne prinašajo toliko vznemirjenja in ponosa kot prav derbiji FC Barcelone z Realom. PETER MARAŽ
