Nono v Trst s teleti, vnuk pa z mesnico

TRST> Najnovejša mesnica Marka Prunka je minulo soboto pokala po šivih. “Postavili smo nov rekord v prodaji in že jutri bo verjetno spet padel, saj je kupcev vedno več. Potrebujemo še tretjo blagajno, da ne bo čakanja,” zadovoljno pravi Prunk, ki ni pričakoval, da se bo mesnica tako hitro prijela. Cene mesa so zaradi višjih stroškov približno za četrtino višje kot v Sloveniji, a za petino nižje od italijanskih.

Slovensko meso sredi Trsta

Okuse tržaških kupcev dobro pozna že iz svoje mesnice v Lokvi. V Mesarijo Prunk prihajajo zaradi kakovosti domačega mesa, vendar je za zlasti starejše meščane pot do Lokve že preveč naporna. “Zato smo mi šli v Trst. Zakaj bi meso prodajali drugod po Sloveniji, ko pa imamo tako rekoč pred vrati dobro in veliko tržišče,” pravi Prunk.

Sredi Trsta je najel prostore, ki so bili že tri leta prazni, v mesnico pa je vložil več kot pol milijona evrov. Prunk se ne pritožuje nad najemnino. “Taka je, kot bi mi jo zaračunali v Ljubljani.”

V tržaški mesnici dela devet delavcev, nekaj jih je tudi iz Slovenije. Prunk se je sprva bal, kako bodo njegovo mesnico sprejeli tisti, ki jim gre na živce vse, kar je slovensko: “Pa razen ene žaljive pripombe ni bilo nič. Očitno se časi spreminjajo tudi v Trstu.”

Trst je Prunkovim očitno usojen. Nono Marka Prunka je pred drugo svetovno vojno tja prodajal teličke, njegov vnuk Marko pa je slabo stoletje zatem postal tržaški mesar: “Vedno sem razmišljal o prodaji v Trstu. Da bi tja vozil meso s kombijem. A je bila meja ... Zdaj je ni več in vse je lažje.”

Z italijansko birokracijo pri ustanavljanju podjetja in pridobivanju drugih dovoljenj Prunk nima slabih izkušenj. “Ah, je pač treba kup papirjev. Birokracija je podobna naši,” zamahne z roko, potem pa doda, da so Italijani morda pri nekaterih stvareh bolj prilagodljivi. “V italijanskih mesnicah je običajno, da v hladilnih vitrinah ponujajo že panirane zrezke, nepakirane. Tega pri nas inšpektorji ne pustijo.”

Vampi in jota za domov

Poleg slovenskega mesa, ki pomeni glavnino prodaje, ponujajo še vrsto slovenskih izdelkov, ki so med italijanskimi kupci zelo priljubljeni: od Mlinotestovega kruha, Delamarisovih konzerv do ajvarja in vegete. Že novembra bo v sosednjem prostoru uredil kuhinjo, ponujal pa bo že pripravljene jedi: joto, pašto-fižol, vampe in drugo. Gostje bodo lahko jedi pojedli stoje ali pa jih odnesli domov.

Prunk se zaveda, da velikim evropskim proizvajalcem lahko konkurira le s kakovostjo. Zato skrbno izbira kmete, od katerih odkupuje meso. Zagotovili so si strog nadzor, saj vedo, od koga kupujejo in s čim so krmili živali.

Marko Prunk, lastnik in direktor Mesarije Prunk, še zdaleč ni edini podjeten v družini. Njegov sin je direktor družbe Postojnske mesnine, ki je nedavno kupili štiri Mipove mesnice, poleg tega je tudi direktor tržaškega podjetja. Prunkova hči pa vodi gostilno v Lokvi. Prunkovi imajo zdaj skupaj v Sloveniji že več kot 75 zaposlenih. “Kriza? Za nas je ni. Z novimi mesnicami se nam je prodaja zvišala za približno 20 odstotkov,” pravi Prunk.

SONJA RIBOLICA

Marko Prunk: “Vedno sem razmišljal o prodaji v Trstu. A je bila meja ... Zdaj je ni več in vse je lažje.”