Nostalgija za svetom, ki se je izmuznil

AJDOVŠČINA> Vloga kustosa je bila tokrat zaupana likovnemu kritiku, profesorju na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in dolgoletnemu sodelavcu Pilonove galerije, dr. Juretu Mikužu, ki je pripravil razstavo umetnika, rojenega leta 1945 v Mirnu pri Gorici.

Vasilij Žbona je svojo umetniško pot začel na francoskih tleh - bil je učenec in nato asistent kubanskega kiparja Augustína Cárdenasa (slednjega je po prihodu v Pariz leta 1955 odkril utemeljitelj nadrealizma André Breton) -, nadaljeval pa jo je z izpopolnjevanjem v italijanski Carrari, kjer je razvijal svoje znanje kamnoseštva. Kipar ustvarja v lesu, kamnu in marmorju.

Velike in manjše lesene prostostoječe skulpture, ki v Pilonovi galeriji zavzemajo večji razstavni prostor, se na prvi pogled zdijo abstraktne, a v svojem izrazu izdajajo sintezo vrste oblik, ki spominjajo na naravne, na zoomorfne, vegetabilne ter antropomorfne oblike. Te hibridne forme odražajo predstavni svet sanjskega, fantastičnega, bajeslovnega, skratka vsega, kar navdihuje in zaznamuje ustvarjalčevo in gledalčevo zavedno početje, in še bolj njuno nezavedno.

Strnjene v nove, razkrivajo pri Žboni značilen odnos do občestva narave in nujno bivanjsko sprijaznjenje z dinamičnim, pa hkrati hektičnim velemestnim življenjem. Slednje po Mikuževih besedah potrjuje “tudi izbor kiparskega materiala, največkrat lesa, ki mu je domača, živa in prijazna snov.”

Umetnik je namreč z odhodom v Pariz zapustil kraje, kjer je bil doma z naravo, ter se naselil v mestu, ki je v šestdesetih letih nenadoma začelo dobivati stehnizirano podobo, in tako prevzelo podobo ameriških mest. Ta dva vtisa se, kot razmišlja Mikuž, nekje v skulpturah strneta in v svoji brezhibni estetiki ubrano zazvenita.

K tokratnemu izboru iz opusa kiparja je kustos pridružil tudi asemblaže (postopek, ki se je v dadaizmu razvil iz tehnike kolaža, znotraj katerega umetnik z montažo tridimenzionalnih oblik, stvari, izbranih iz vsakdanjega življenja, ustvari novo celoto, nov umetniški predmet).

Tako razstavljeni asemblaži kot pesmi po Mikuževem mnenju “niso ne ilustracija, ne pojasnjevanje, ne dopolnjevanje kipov”. Z občutljivim posvečanjem vsem trem zvrstem jih Žbona namreč spaja “v en sam prepleten in pomensko poln ustvarjalni izraz”. Skozi dela se kaže njegov “spoštljiv odnos in instinktivno občutje do materiala, posebej lesa”, obenem pa, tako Mikuž, zna “v majhnem kosu debla, korenine, obdelane deske, v navadnem žeblju in vijaku, v odlomljeni školjčni lupini, skratka v ostankih, drobcih, okruških, zavržkih in odpadkih,” poiskati svojstveno pomenskost. TC