Novogoriški odbojkar Saša Gadnik na mrazu sredi puščave

NOVA GORICA>30-letni in 193 cm visoki napadalec kanalske odbojkarske šole Saša Gadnik je svojo bogato zdomsko kariero v italijanskih ligaših Cremi, Spoletu, Bergamu in Gioia del Colle ter v ruskem Surgutu (tam je bilo tudi pod 40 stopinj Celzija) letos dopolnil s povsem drugačno izkušnjo. Odigral je sezono za prvoligaša Združenih arabskih emiratov Al Wasl iz Dubaja, kjer je plus 45 stopinj Celzija povsem običajna dnevna temperatura.

Kljub temu je imel - podobno kot v Sibiriji - presenetljivo največ težav z mrazom, je povedal ob vrnitvi domov: “Al Wasl je izjemno bogat klub, v katerem je odbojka le ena od desetih podružnic nogometnega kluba, ki je letos za trenerja najel Diega Armanda Maradono. Ker sem bil nastanjen v športnem kompleksu kluba, ki je velik za pol Nove Gorice in ima prav vse, kar potrebuješ za življenje, sem se v glavnem gibal po zaprtih in močno klimatiziranih prostorih. Redkokje v njih je več kot 20 stopinj. Zato me je sredi vročine Emiratov v glavnem zeblo.”

Po lanski smoli Koprčana Jasmina Čuturiča, ki so ga iz Irana pregnali nemiri, letošnja izkušnja Gadnika le potrjuje to, kar je v kratkem bivanju na bližnjem vzhodu opazil že Čuturič: “V šport držav bližnjega vzhoda kriza niti približno ni tako udarila kot v Evropi, kjer ne veš, koliko plač ti bodo ostali dolžni. Tu se v šport ogromno vlaga. Objekti so vrhunski, liga je dobro organizirana, raven odbojke je kar solidna, le res visokih igralcev je malo. Samoumevno je, da dobiš denar, ki ga predvideva pogodba. V Evropo bi se vrnil le v klub iz lige prvakov. Če od tam ne bo prave ponudbe, bom ostal na bližnjem vzhodu. Še najraje bi šel v Iran, kjer se igra najboljša odbojka.”

Gadnik je bil v klubu Al Wasl, ki je osvojil četrto mesto v državnem prvenstvu, prvi napadalec. Navdušilo ga je spoštovanje znanja in manj naporna organizacija življenja kot v Evropi: “V Združenih arabskih emiratih je skupen le večerni trening. Dopoldne delaš sam po lastni presoji. V ligi je sicer 12 prvoligaških ekip, vendar potovanj ni veliko, saj ima polovica ligašev sedež v obeh največjih mestih - Dubaju in Abu Dabiju, ostali klubi pa so v njuni bližini. Dvorane so praviloma v športnih kompleksih, kjer je poskrbljeno za vse. Glede hrane: svinjine sicer ni, a je niti ne maram. Povsod je mreža italijanskih in indijskih restavracij, okusno pa je tudi v domačih restavracijah, saj prevladujejo jedi z žara. Veliko je tudi rib in zelenjave, kar je za prehrano športnika v redu.”

Saša Gadnik bo najverjetneje do jeseni polnil baterije v domačih krajih in ob Jadranu, potem pa utegne znova oditi na Arabski polotok: “Če bo tako, kot je bilo doslej, bi se rad čez tri mesece, ko vročina popusti in se se začne novo prvenstvo, spet vrnil v Dubaj. Ob tem, da lahko v tamkajšnjih kompleksih vse opraviš peš, je mesto izjemno atraktivno za življenje od jeseni do pomladi, ko se da zdržati na prostem. Stikov ni težko navezati, ker vsi znajo angleško. Če se bo kriza v Evropi še nadaljevala, bom na vzhodu ostal dovolj časa, da se bom naučil še kaj arabsko.”IGOR MUŠIČ