O čem govorimo, ko rečemo potica?
Potica je - v tem bi se v naši državi strinjali verjetno tudi brez referenduma - slovenska kulinarična posebnost in znamenitost. Ta imenitna sladica iz kvašenega testa in z (običajno) orehovim nadevom, pa nima ima le pestre zgodovine, marveč tudi izjemno razgibano življenje tu in zdaj.
Namreč: tisto, čemur se v Sloveniji reče potica, ima v območju med Trstom in Beneško Slovenijo drugačno ime. V Trstu vam bodo rekli, da je slovenska potica tržaška putiza oziroma putizza ali putica. A mnogi Tržačani slovensko potico primerjajo s svojim presni(t)zem, ki pa ni to, čemur se v Sloveniji reče prešenc ali presmec. V Beneški Sloveniji ponujajo gubano. In gubana je pač gubana, ki je nastala v Nadiških dolinah. Kar spet ni goriška gubanca. In tudi ne briška hubánca ...
Kot piše dr. Janez Bogataj v knjigi Okusiti Slovenijo, so današnje potice odraz in posledica pestrega dogajanja in vplivov na majhnem koščku ozemlja v stoletjih zgodovinskega razvoja.
Za potico bi lahko rekli, da je otrok furlanske gubane in srednjeevropskih ali podonavskih močnatih kolačev. Hipotez o njenem rojstvu je več, prav tako kot tudi načinov, kako je zavita in s čim je nadevana. V pisnih virih je ta, nekdaj izrazito praznična in še zlasti božična sladica, omenjena leta 1575 kot povitica - nekaj, kar je povito, uvito oziroma zavito. Ta izraz se uporablja še danes, med starejšimi imeni za potico pa je tudi optica - in še danes ji v Brkinih ter deloma tudi na Pivškem rečejo tako.
In ko brskaš za izvorom potice, se ni moč znebiti vtisa, da se je marsikaj odločilnega v njenem življenju zgodilo prav na območju Primorske, Trsta, Gorice, Čedada, Benečije in Furlanije. Povsod tu jo poznajo, a na vsakem od teh območij je drugačna.
PETER VERČ
MAKSIMILJANA IPAVEC
O tem podrobneje pišemo v prilogi 7. val v petkovi tiskani izdaji Primorskih novic.
