“O ja, slovensko se bo še govorilo, a Slovencev ne bo več”
Ko se vrneš z obiska pri Slovencih v Ronkah, ugotoviš, da svet ni preprost. Pa kako bi lahko bil, če iz enih ust slišiš, da se slovenščina v Laškem vse bolj širi, iz drugih pa, da bodo čez dvajset let Slovenci tam izginili. In kar je najhuje, obema sogovornikoma prikimaš, saj se ti zdi, da imata oba prav.
A to še ni vse. Da sploh razumeš položaj Slovencev v Ronkah, moraš potrpežljivo sprejeti vsako protislovje. Na primer tisto, da je na čelu ženskega zbora že trideset let moški. Ali pa dejstvo, da so slovenski napisi povsod tam, kjer je Slovencev najmanj. In da bi bilo vse skupaj še težje razumljivo, tudi imena tamkajšnjih krajev povzročajo zmedo. Ronke ležijo sredi položnega dela med morjem, Sočo, Timavo in Krasom. Področju pravijo Laško - tako, kot občini na Štajerskem. Najjužnejša točka Laškega pa je ladjedelsko mesto Monfalcone, ki se mu po slovensko reče Tržič - tako, kot mestu na Gorenjskem.
“Jaz se nisem rodil v Ronkah, ampak v Doberdobu,” je začel svojo pripoved Mattia Petroni. In že je postalo zapleteno. V Doberdobu nimajo bolnišnice, zato doberdobske mamice običajno rojevajo v Tržiču. Zakaj se je torej ta 24-letni fant plahega nasmeha, ki živi v Ronkah, rodil v Doberdobu, ne pa v bližnjem Tržiču?
Odgovor je k sreči preprost. Njegova družina je nekoč živela v Doberdobu in mama je sina rodila na domu. A že po nekaj letih so se Petronijevi s Krasa spustili v Ronke. “Tukaj še nisem slišal nikogar, ki bi govoril slovensko,” je dejal Mattia, ki v Ronkah živi že dobrih dvajset let in je med redkimi, ki govori slovensko.
Ronke ležijo sredi položnega dela med morjem, Sočo, Timavo in Krasom. Področju pravijo Laško - tako, kot občini na Štajerskem. Najjužnejša točka Laškega pa je ladjedelsko mesto Monfalcone, ki se mu po slovensko reče Tržič - tako, kot mestu na Gorenjskem.
Vendar za Mattio Petronija ne moremo zapisati, da je Slovenec. Saj tudi mama in oče nista. A sta otroka vseeno vpisala v slovensko šolo. Lahko bi izbrala najbližji Romjan, a sta se odločila, da sina pošljeta v rojstni Doberdob. Tu bi Mattia lahko obiskoval tudi nižjo srednjo šolo, a se je odločil za Gorico. In ker na njegovi šolski poti ni predvidljivih izbir, se je po maturi najprej vpisal na univerzo v Trstu, a se je po petih dneh odločil za selitev na Fakulteto za računalništvo in informatiko v Ljubljani.
Tam še ni diplomiral, a ga je fakulteta že odlikovala. Bil je namreč član ekipe Univerze v Ljubljani, ki je novembra zmagala na mednarodnem tekmovanju iz sintezne biologije v Massachusettsu. Petronija je zato pohvalil tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš.
“Zadnja leta sem večino časa preživel v Ljubljani, zato težko rečem, kaj mi je všeč v Ronkah,” se je opravičil študent računalništva. Kaj mu pa ni všeč? Bližina osrednjega letališča Furlanije-Julijske krajine? “Zaradi letališča ni več težav. Odkar so letala po evropski direktivi zamenjala motorje, jih ni več slišati in tudi prašnih delcev ni več, kot jih je bilo nekoč,” je obrazložil med popoldanskim postankom v kavarni Trieste.
Od tam se lepo vidi snop dvojezičnih kažipotov, ki jih je uprava Občine Ronke postavila pred petimi leti. “Dvojezične table niso zato, ker bi tukaj bilo veliko Slovencev, ampak zato, ker je vedno več učencev na slovenski osnovni šoli v Romjanu,” je obrazložil Petroni.
V Ronkah je torej Slovencev zelo malo. Petroni je omenil družino Peric. Med novejšimi bloki in starejšimi hišami v mestnem jedru jih je vseeno še nekaj. A vsekakor ne toliko, da bi občinska uprava zaradi njih postavila dvojezične cestne table. Petroni pripisuje vse zasluge šoli v vasi Romjan, ki je od Ronk oddaljena pet minut vožnje.
“Padec berlinskega zidu, osamosvojitev Slovenije in vse te zadeve so pripomogle k tem dinamikam,” je navzočnost dvojezičnih tabel v Ronkah razložila učiteljica Damiana Kobal. Pogovor z njo je stekel v majhnih pritličnih prostorih v zaselku Selz, ki mu Slovenci pravijo Selce. To že zadošča, da je kraj na seznamu slovenskih vasi Selo-Sela-Sele, ki se vsako leto srečajo na vseslovenskem prazniku. Leta 2012 bo prireditev gostilo ravno Selce pri Ronkah.
V nekdanji trgovini koles sredi poti med Ronkami in Romjanom danes domuje slovensko društvo. Ustanovili so ga učitelji in starši otrok slovenske šole in slovenskega vrtca v Romjanu. “Bil je tak ugoden trenutek,” se je učiteljica spomnila sredine devetdesetih let, ko se je zgodil mali čudež. Slovenska šola v občini Ronke je bila na tem, da zaradi pomanjkanja otrok za zmerom zapre vrata. A kot bi padli iz nebes, se je v šolo nenadoma začelo vpisovati vse več otrok.
V glavnem gre za otroke iz italijanskih družin. “Veliko je primerov, ko so starši vpisali otroka v slovensko šolo, ker imajo slovenske korenine, na primer mamo ali nono iz Opatjega sela,” je obrazložila Kobalova.
Danes obiskuje osnovno šolo v Romjanu 136 učencev, v vrtcu pa je skoraj 100 otrok. Takih številk ne premorejo nikjer ne v Trstu ne v Gorici, kjer pa romjanska šola ni na najboljšem glasu. Sliši se, da romjanski učenci slabo govorijo slovensko, kar naj bi dokazovala tudi nedavna razsikava Slovenskega raziskovalnega inštituta.
V študiji izstopa podatek, da se mnogi učenci po opravljeni slovenski osnovni šoli odločijo za srednje šolanje v italijanščini. Nekateri ugibajo, da gre za logično posledico, ker romjansko šolo obiskujejo otroci iz povsem italijanskih družin, ki se jezika ne naučijo dovolj dobro, da bi lahko obiskovali višje srednje šole v Gorici ali Trstu.
“Nekateri, ki so obiskovali šolo v Romjanu, so danes tudi na liceju Franceta Prešerna v Trstu,” je zavrnila očitke Damiana Kobal. “Rekla bi, da se po petem razredu osnovne šole skoraj vsi odločijo še za slovensko nižjo srednjo šolo. Ko pa je potem treba izbrati višjo srednjo šolo, nastopi več dejavnikov. Nekateri izberejo italijansko šolo tudi iz praktičnih razlogov, recimo zaradi prevoza.” Vsak otrok je zgodba zase, je večkrat ponovila. Ni ji všeč posploševanje. “Dobiš otroka, ki je zelo dober in ki se bo naučil vsega, tudi če ga starši ne podpirajo, kot bi bilo treba. Dobiš pa tudi obratne primere. Z otroki je kot z letinami ...”
Kobalova živi v Jamljah blizu Doberdoba in poučuje na tržaškem Krasu. Z dušo pa je predana Laškemu. Od vsega začetka je steber društva v Selcah, ki se uradno imenuje Združenje staršev Osnovne šole in Otroškega vrtca Romjan (ZSOŠOVR). “Nastalo je zato, ker hodijo v romjansko šolo otroci iz raznih vasi, ki so razpršene po vsem našem območju; zato smo imeli težave s prevozom za otroke.”
Starši so se vrstili pri prevažanju otrok, najeli pa so tudi kombija. Iz te potrebe je pred 15 leti nastalo pravcato društvo, ki je danes razvejano. Ima tudi pevski zbor in ansambel ter uresniči mnogo pobud, ki so namenjene staršem in otrokom. Po besedah njegove predsednice Kobalove je most med romjansko šolo, starši otrok, občino Ronke in vsemi dejavniki na območju Laškega.
ZSOŠOVR na primer prireja tečaj slovenskega jezika za starše, ki imajo otroke v slovenski šoli. V sodelovanju z Glasbeno matico skrbi za glasbeni pouk, s Slovenskim stalnim gledališčem iz Trsta je ponujal otroške predstave, prireja ekskurzije v Slovenijo ... Slovenski svet razpira Neslovencem. “Združenje sadi semena za prihodnost, ki bo v znamenju spoštovanja,” je sklenila Kobalova.
Skratka, zdi se spodbudno. Slovenska osnovna šola diha s polnimi pljuči. Ljudje, ki ne govorijo slovensko, vpisujejo otroke v slovenski vrtec in slovensko šolo, še sami pa se učijo slovenščino v nekdanji prodajalni koles v Selcah. Načeloma torej ni razlogov, da bi se bali za preživetje slovenstva v občini Ronke. Toda Carlo Mucci meni drugače.
“Čez dvajset let tu ne bo več Slovencev,” je prerokoval. Upokojeni profesor je govoril sredi Romjana na sedežu slovenskega društva Jadro. Zgodovino Slovencev v Laškem pozna do potankosti. Med Ronkami in Tržičem so se naselili že Slovani. Število Slovencev pa se je povečalo zlasti z razmahom ladjedelstva v Tržiču na začetku 20. stoletja. Slovenci so se s Krasa spustili proti morju, ker so v Tržiču našli službo ali ker so bila v Laškem tla rodovitnejša. A slovenska sled je sčasoma izginjala, saj med Slovenci v Ronkah ni bilo intelektualcev, ki bi kljubovali asimilaciji, poznala pa se je tudi odrezanost od ostalega slovenskega sveta.
“Sam sem se rodil v Gorici, delo pa sem našel na zavodu Stefan v Trstu,” je Mucci jedernato povedal o sebi. “Tudi žena je poučevala na Tržaškem, zato sva iskala dom nekako na sredini poti med Gorico in Trstom. Izbrala sva Tržič. Takoj sva iskala stik s Slovenci, a nas ni bilo dosti. Vseeno smo prosili škofa, če bi lahko imeli slovensko mašo. Dosegli smo, da je v slovenščini maševal gospod Mario Virgulin, a ne v Tržiču, ampak v Ronkah.”
Slovenska maša je potrebovala tudi zbor. Tega so ustanovile vaške ženice iz Ronk, Romjana, Selc in okolice pred dobrimi tridesetimi leti, njen predsednik pa je - od vsega začetka - Carlo Mucci. Tržičan, ki pa je simbol Slovencev v ronški občini. Predseduje namreč tudi slovenskemu društvu Jadro, ki je nastalo pred skoraj 25 leti. Svoj sedež ima v Romjanu.
“Prostore nam je dala občina,” je razložil Mucci. A to ne pomeni, da v Ronkah Slovenci dobijo vse, za kar zaprosijo. Župan je na primer dvojezične napise postavil le v Ronkah, v okoliških vaseh, kot so Romjan in Selce, pa še vedno stojijo samo italijanske table: Vermegliano, Selz ... Tudi v občinski knjižnici, ki je bogato založena s slovenskimi knjigami, še ni stalno nameščenega knjižničarja, ki bi znal slovensko.
“Ne moremo zahtevati vsega, šli bi predaleč,” je ocenil Mucci za mizo v dvorani romjanskega društva. Pri Jadru imajo klekljarski odsek, vsako leto izdajo obsežno glasilo, pomagajo občini pri ohranjanju stikov s pobrateno Metliko na Koroškem, prirejajo jezikovne tečaje, kulturne večere in predavanja. Toda vsa ta dejavnost ni dovolj, da bi bil Carlo Mucci optimist. Sodeč po fotografijah, ki so objavljene v številnih društvenih zbornikih in knjigah, njegovi lasje izgubljajo barvo. Sivo pa je tudi razpoloženje, ko je govor o bodočnosti Slovencev v občini Ronke.
“Tisti, ki delamo za društvo ali zbor, bomo prej ali slej vsi umrli, in to bo konec vsega,” je žalostno ugotovil, ko je stopil pod impozantno lipo na vrtu pred sedežem društva. Mar slovenska šola v Romjanu ni jamstvo, da se bo v občini Ronke še govorilo slovensko? “O ja, slovensko se bo še govorilo, a Slovencev ne bo več.”
Zapleteno. A verodostojno. Klenih Slovencev, kot je Carlo Mucci, skoraj ni več. Zamenjujejo jih novi. Ti po koreninah niso Slovenci, toda kot Mattia Petroni govorijo slovensko. To so pač Ronke, kjer kot za bližnje letališče velja, da eni pridejo, drugi odidejo. PETER VERČ
