O krompirjevih počitnicah in še o čem

Besni Hitler, ki je že blaznel na begu izpred Stalingrada domov v Berlin z rohnečimi čeljustmi ruskega medveda za petami, jo je sesul do tal ter vse živo in mrtvo v njej požgal iz jeze, ker se mu je 1. avgusta 1944 uprla. V starem mestu ni noben podrti zid v višino meril več kot meter, dva. Nikjer ni stari kamen stal na starem kamnu, razen v temeljih.

Vendar so poljski rodoljubi staro mesto po razglednicah in načrtih iz arhivov zvesto obnovili, da danes stari kamen spet stoji na starem kamnu. Moderni svetovalci so jim ponujali debele mape risb in planov, kako naj namesto starega zgradijo čisto novo mesto, moderno in bleščeče, kipeče do oblakov pod nebo, v betonu in železu, steklu, s širokimi alejami, prostranimi prospekti in trgi, prostornimi kot travniki ob reki Visli. A Poljaki kot Poljaki, staroljubci, le po starem, po turističnih razglednicah, ohranjenih načrtih, po spominu! Stari kamen spet na stari kamen. Le tu in tam s preudarkom vmes kaj novega, modernega, da novo diha skladno s starim.

Še danes jih kulturniški bogovi hvalijo, da se niso uklonili novotarstvu, ampak ohranili staro, tudi če je staro mnogim pomenilo zaostalo.

Tako kot varšavski staroljubci se odloča tudi vsak razvit evropski jezik. Skrbno ohranja svojo staro dedovino, prvotne notranje zakone, slovnične oblike, besede in pomene iz indoevropske, praromanske, pragermanske ali praslovanske zgodovine. Tako ravna zato, ker je starejši kot katero koli staro mesto, Troja slepega Homerja, Babilon zakonodajalca Hamurabija, Jeruzalem odrešenika Jezusa in krščanski Rim ne zmerom zglednih papežev, cesarski Dunaj, necesarski Bruselj in pri nas Ljubljana, naslednica rimljanske Emone.

Tudi slovenski jezik enako kot Varšava zmerom ohranja svoje slovnične in besedne stare stavbe, ulice in trge, četudi se mu vsepovsod ponujajo vsiljivke iz soseščine, zadnja leta zlasti iz angleščine in iz spakedrane babilonščine, ki jo naplavlja nujna in privlačna, a vse rušeča globalizacija. Novo slovnično obliko, reklo in besedo sprejme le, kadar mu prinaša nov pomen, označuje nov izdelek pridnih rok in avtomatskih strojev. Kako vsiljenko v samoobrambi hitro tudi odvrže, ko je več ne potrebuje, sploh pa če je napačna ali, gorje, v nasprotju z njegovimi razvojnimi zakoni.

Nekatere teh njegovih samoobrambnih sposobnosti lahko spoznamo ob vprašanjih, ki mi jih je poslal Darij Dujmovič, ravnatelj koprskih šol in odločni zagovornik pravilnega ravnanja v družbi in jeziku:

“Dragi moj profesor! Se zgražam nad slovenščino naših novinarjev. Sprašujem se, ali na TV, pa tudi pri drugih medijih, nimajo lektorjev, ki bi novinarje in napovedovalce poučili o pravilni rabi nekaterih glagolov, prislovov in drugih besednih vrst.

Pogosto slišim naslednje, po mojem nepravilne rabe: ne rabiš pogledati; slaščico je treba probati; pri večih (prav pri več) plesalcih; pri parih učencih (prav pri nekaj ali nekaterih učencih); strelec zadane v črno (prav je le zadene); drobiž ne vračamo (prav samo drobiža ne vračamo).

Kot šolnika pa me motijo tudi iz Nemčije uvožene krompirjeve počitnice. Slovenske šole imajo jesenske, novoletne, polletne ... počitnice. Izraza Kartoffelferien ali Kartoffelurlaub imata v Nemčiji drug pomen.

Imam prav?”

Vsi navedeni primeri neuglajenega govorjenja in pisanja kažejo, kako se jezik skuša ubraniti vsiljivih novih oblik tam, kjer ima že stare, ki so enako uporabne in lepše kakor nove. Poglejmo samo prva dva primera in druge prihranimo za kdaj drugič:

> Stavka “Ne rabiš gledati”, narejenega po nemškem “Du brauchst nich sehen”, naš knjižni jeziku res ne mara. Zato, ker prvotni koren *orb, ki preide v rab, pomeni hlapca ali sužnja, in če iz samostalnika rab izpeljemo glagol rabiti, ta pomeni hlapčevati, delati kot suženj, ne pa potrebovati. Pomen hlapčevanja je v njem zasidran kot Triglav med Alpami, na kar kažejo prastare besede rabota (tlaka), rob (suženj), robstvo, rabotati, robotati, rabotnik (rus. delavec). Če v čevljih hodim leto dni, so rabljeni, obrabljeni, ker sem jih dolgo rabil, uporabljal. Če pa jih nimam, jih še ne rabim, uporabljam, ampak potrebujem in jih moram kupiti, da se obujem.

> V stavku “Slaščico je treba probati” se knjižni jezik brani stare ljudske izposojenke probati, katere koren in pomen pozna večina Evropejcev. Skrben jezik je ne mara, ker jo čuti kot odvečno tujko, ki se da domala vselej nadomestiti z domačinkami poskusiti, preizkusiti, preveriti in podobnimi. Zato jezikovni in drugačni poštenjaki govorijo o kemičnih poskusih, ne o probah, nemarneži in zavoženci, kot kak prežgan politik, pa zmerom probajo, če se da ljudi potegniti za nos, češ da probati ni greh.

Drugačna pa je zgodba o krompirju, ki smo si ga zaradi lačnega želodca radostno prisvojili od nemškega narečnega imena “gruntpirn”, knjižno “Grundbirne”, po naše zemeljska hruška - sprva zemeljsko jabolko, kakor kaže nemško-ruski Kartoffel, v katerem “offel” pomeni Apfel, jabolko. Ker je kot dar južnoameriških Inkov v 16. stoletju lačne Evropejce rešil stradeža, so nemške dežele upravičeno dovolile poletne vélike počitnice podaljšati v “krompirjeve” počitnice septembra, da so šolarji lahko doma kopali in vozili v klet krompir. Od tod pregovor, da “si krompirjevec” in “imaš krompir”, ker imaš doma krompir in namesto v odvratno šolo greš na njivo po krompir.

Naši šolniki, njihovi ministri in še kdo, ki pišejo in govorijo o septembrskih krompirjevih počitnicah v novembru, ne zadenejo v črno. To so jesenske, ne krompirjeve počitnice.

JOŽE HOČEVAR