O pisanju haikujev in osnovnošolskem natečaju iz haikuja
Na tisoče utrinkov, misli in otroških univerzalnih resnic se je utrnilo, odkar so na tolminski osnovni šoli Franceta Bevka leta 2003 prvič razpisali osnovnošolski natečaj iz haikuja. Letošnji, s prosto temo Haiku je življenje, se bo iztekel 24. decembra. V pogovoru z Jožetom Štucinom, pesnikom, glasbenim pedagogom, pobudnikom in koordinatorjem natečaja, odkrivamo to tradicionalno japonsko kratko pesniško obliko.
>Kako je japonski haiku srečal pesnika iz Tolmina?
“Najprej je bil pesnik star petnajst let, potem je našel eno zanimivo knjižico z naslovom Mushi mushi, ki jo je spesnil Milan Dekleva in je bila takrat nekaj posebnega med pesniškimi praksami in tudi ena prvih samostojnih zbirk haikujev pri nas. Prinašala je nekaj svežega in novega, predvsem pa drugačnega. Čas je bil tak, da smo se ozirali na vzhod, kjer je bilo več duhovnosti. Kmalu za tem sta bili prebrani še dve ključni knjigi, ki bi ju moral poznati vsak pisec haikujev, Japonska haiku poezija Vladimirja Devidéja in Suzukijev Zen budizem. Ja, pa firbčen sem bil.”
>V čem je skrivnost privlačnosti te kratke forme? Je preprostost le navidezna?
“Do kratkosti te forme - med ortodoksnimi pisci še vedno velja, da je haiku trivrstična pesem z zaukazanim številom zlogov, ki jih ne sme biti več kot sedemnajst - se pride z redukcijo: ni metafor, ni stopnjevanja, ni podvajanja besed, ni žvrgolenja v prazno itd. V haikuju je zaobseženo samó golo bistvo, ki s skromnimi izraznimi sredstvi govori o univerzalnih spoznanjih, izkustvih in resnicah. No, tu pa se zgodba o kratkosti neha - bistva so nekakšna mala vesolja. Vsak, ki se najprej ujame na enostavnost in kratkost forme, kmalu ugotovi, da vse to le ni tako preprosto, kot je videti. Bašo, eden prvih japonskih pesnikov iz sedemnajstega stoletja, je menda trdil, da na šest tisoč poizkusov nastane en dober haiku. No, pa imaš kar naenkrat hudo dolgo kratkost! Privlačnost forme pa je gotovo v tem, da haiku lahko vtakneš v žep in z njim hodiš po svetu. Kakšen sonetni venec se vleče še kilometre za tabo.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
Celoten pogovor objavljamo v ponedeljkovi tiskani izdaji Primorskih novic.
