O tem, kako drugi vidijo Slovence in kako Slovenci vidijo druge
V dneh, ko se divje prehitevajo zapisi o tem, kako Slovenci vidimo sebe, svojo dvajsetletno državo, kako so nas podpirali, priznavali in napadali tuji državniki, ne bo odveč še krajša inventura zrcal, ki so nam jih v minulih stoletjih nastavljali tuji pisci. Na pomoč moramo poklicati imagologijo.
“Literarna imagologija je panoga primerjalne književnosti, ki se je na začetku 20. stoletja začela razvijati v Franciji,” pojasnjuje dr. Tone Smolej z oddelka za primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. “Prvo odmevnejšo monografijo je leta 1932 objavil Jean-Marie Carré, in sicer o francoskih popotnikih in pisateljih v Egiptu. Carré je kmalu nato postal profesor na Sorboni in je francosko komparativistiko zelo usmeril v preučevanje podob tujih narodov v literaturi. Prav imagologija je povzročila razkol med francosko in ameriško šolo primerjalne književnosti: ameriški komparativisti so bili kritični, češ da literarna veda tu razpade na zgodovino in psihologijo. V drugi polovici šestdesetih let pa je Flamec Hugo Dyserinck, profesor na aachenski univerzi, izraz imagologija prenesel iz etnopsihologije v območje literarne vede. Nekateri so izraz zelo kritizirali, češ da je neroden, ker združuje latinsko (imago) in grško (logos) besedo. Toda takih besed je mnogo, na primer televizija ali avtomobil. Termin se je kljub pomislekom prijel in prevzeli so ga tudi francoski komparativisti, zlasti Daniel-Henri Pageaux, profesor s Sorbone, eden najpomembnejših sodobnih teoretikov imagologije.”
Dr. Tone Smolej (1972), izredni profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, se ukvarja z imagologijo, s francosko-slovenskimi literarnimi odnosi, z zgodovino primerjalne književnosti, literarno retoriko in s tematologijo. Leta 2002 je uredil imagološko berilo Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije v tuji književnosti, ki je tri leta pozneje nekoliko predelano in dopolnjeno izšlo v ponatisu. Predlani je uredil monografijo Imagološke razprave Daniela-Henrija Pageauxa, v kateri je zbrana večina teoretskih del tega francoskega znanstvenika, pa tudi študija o stereotipih v stripu Asterix. “V prihodnosti se bom najbrž ukvarjal s podobo evropskih mest v slovenski literaturi,” pravi Smolej. “Posebej pa sem ponosen na svoji diplomantki, ki sta letos prejeli študentsko fakultetno Prešernovo nagrado. Urška Petelin je raziskovala sovjetomanijo oziroma sovjetofobijo v slovenskem časopisju med obema svetovnima vojnama, Maja Čakarić pa je obravnavala Podobo Ljubljane v delih tujih piscev. Upam, da bosta svoje izsledke lahko kmalu objavili.”
Zgoščeno rečeno: literarna imagologija se ukvarja z odnosom Jaza do Drugega. “Jaz opazuje Drugega, toda podoba Drugega nosi tudi podobo o Jazu. Če Jaz podaja rasistične izjave o Drugem, to pove več o Jazu kot o Drugem,” pravi Smolej. “Zanimajo nas tudi raziskave stereotipov, ki so večinoma povezani z nekim atributom, epitetom, ki postane bistvo - na primer 'skopi Škoti'. Imagolog se osredinja tudi na raziskavo prostora, ki je lahko peklenski in obenem rajski. Zanimajo nas različna razmerja med tujim in domačim: manija, filija, fobija. Tudi pri nas so prisotni izrazi kot filohelenizem, antisemitizem, anglomanija ... Raziskujemo navdušenje nad grštvom, sovraštvo do Judov, obsedenost z angleško literaturo ...”
Naključje ali ne, pri Slovencih se je imagologija pojavila sočasno z državo. “Sam izraz imagologija je pri nas prvi uporabil profesor Evald Koren leta 1990. V tem obdobju je izšlo nekaj pomembnih študij s tega področja, napisali so jih Igor Grdina, Jože Pogačnik in drugi. Na ljubljanski komparativistiki se imagologija sistematično predava od leta 1998. Je ena od panog primerjalne književnosti, ki je izrazito blizu našemu, 'slovenskemu' dojemanju sveta. Že davno so se Slovenci zanimali, kako so opisani v nekem literarnem delu, koliko vrstic ali samo besed jim je neki avtor namenil.”
Primorci so fašizmu kljubovali tudi z Nodierom
Slovenija je v svetovno književnost zares vstopila v 19. stoletju, a je bila tujim opazovalcem sprva premalo drugačna, premalo orientalska, balkanska, ugotavlja Smolej: “Ljubljana je bila dolgočasno srednjeevropska. V poznejših desetletjih pa je bila tujcem všeč prav zaradi srednjeevropske atmosfere in arhitekture.”
Natančno si jo je ogledal zlasti Francoz Charles Nodier, ki je konec leta 1812 postal novi skrbnik mestne knjižnice in urednik uradnega lista Ilirskih provinc Télégraphe officiel. Prihod v Ljubljano je zabeležil v pismu prijatelju: “Moja pot se je končala na obrežju Ljubljanice, v mestu, ki je manjše od Dijona, a prijetno in radostno. Pripravili so mi nastanitev, najbolj čisto v vsej deželi, kar pomeni: dve sobi, dve bedni postelji, katerih tenko odejo je od slame, iz katere je bila postelja, ločeval le prtiček, zložen na dva dela, in štirje usnjeni stoli, porabljeni v najboljših hišah. Eh, dobro, sem si dejal, zdaj smo v Šparti. Pozdravljam te, srečna Ljubljana, zadnje in ganljivo zatočišče antičnih navad. Tu bom srečen s steklenico črnila, krožnikom redke juhe in vrčem.”
V svojih člankih je “ilirsko” bralstvo seznanjal s sodobnimi tokovi v francoski književnosti, pisal o vplivih Goethejevega Wertherja na francosko romantiko, primerjal švicarsko in ilirsko ljudsko pesništvo (“srečno sosedstvo Grčije je moralo dati bardu Julijskih Alp mnogo navdiha, ki ga naš ni dobil”), natančno analiziral Hasanaginico, razmišljal o enotnem prostoru med Julijci in Grčijo ... Po vrnitvi v domovino je objavil kratki roman Jean Sbogar (1818), v naše kraje postavljeno štorijo o okrutnem voditelju hudodelske združbe. Knjižico naj bi Napoleon na Sveti Heleni prebral v eni sami noči, leta 1932 pa je v prevodu Fr. Robarja (psevdonim) izšla tudi pri goriški založbi Sigma.
Nodier je gradivo zanjo dobil, ko je bil v Ljubljani navzoč na sodnem procesu zoper peterico, vpleteno v umor Magdalene Klamnič, noseče služkinje pri družini Čargo iz Kanala. Ker je zanosila z domačim sinom Jožefom, je padla v nemilost pri fantovi materi Mariji. Ta je svojima bratoma Filipu in Jožefu Žbogarju naročila, naj nosečnico umorita. Na noč vseh svetih jo je Filip v skednju zadavil in jo z Jožefovo pomočjo odnesel na travnik, kjer so jo pozneje našli.
Nodier je svojega junaka oblikoval z dobršno mero domišljije, iz njega ustvaril zloglasnega vodjo Bratov skupne blaginje, v zgodbo pa je vpeljal še mlado, v Trstu živečo Francozinjo Antonijo, ki postane obsedena z zločinskim voditeljem, o katerem posluša dan za dnem. Ljubezen ji je v pogubo. Zaman jo svari tudi neki ljudski pevec: “'Cvéti, cvéti,' je kričal, 'v piranskih gozdičih in med tržaškim grozdjem, ki diši po vrtnicah! Celo sam jasmin, ki je kras naših grmov, uvene in odda svoj majhen cvet zraku, preden se odpre, če je veter vrgel njegovo seme v zastrupljene planjave Narente. Prav tako bi uvenela ti, mlada rastlina, če bi rasla v gozdovih, ki so podvrženi oblasti Janeza Žbogarja.'”
V romanu se pojavi tudi navdušen opis Soče: “Krasotice se sprehajajo pod listnatimi oboki, ki so posvečeni modricam, lovci se tam zbirajo v Dianinih gajih; od tam hodijo lovit svoj plen po poljih, ki leže ob Soči, najelegantnejši reki Italije in Grčije, ki vali globoko v ožini med dvema gorama srebrnkastega peska svoje nebesno sinje in kakor nebo, ki se v njih odseva, čiste valove in od katerega jim ni treba jemati na posodo bleska; kadar je nebo zastrto z oblaki, najde prebivalec Gorice njegovo modrino na jasni površini Soče.”
Prav opis reke naj bi močno botroval slovenskemu prevodu Janeza Žbogarja, meni Smolej: “Primorski Slovenci so v času fašizma natisnili roman, v katerem se pojavi opis Soče. Isto reko je opeval tudi njihov domoljubni pesnik Simon Gregorčič, čigar pesem je bila v očeh mnogih preroška. Primorci so torej tudi z Nodierom kljubovali fašizmu.”
Goriškemu slavčku Francozov opis Soče ni ostal tuj. Simon Gregorčič leta 1902 v pismu Ivanu Vrhovniku sporoča: “Pisatelj I. Žbogarja piše, da je prehodil mnogo sveta, a tako lepobarvne reke da ni videl, kakor je Soča. Jaz sem pisal pesem mnogo prej, nego čital Žbogarja. Kako sem bil vesel, da Francoz in jaz - enak ukus!”
Daleč od svetovnega nemira
Literarna veda se ne bi smela ogibati niti delom, v katerih je Drugi opisan manj pozitivno, je prepričan Smolej: “Ameriški univerzitetni programi se izogibajo klasičnim delom, kjer se pojavljajo nekateri rasistični izrazi. Menim, da je takšna politična korektnost neproduktivna. Kako se boriti zoper antisemitizem, če tvoji študentje sploh ne vedo, kako se ta kaže v literaturi? Teksti, polni podob Tujega, gotovo lahko spodbujajo napetosti. Lahko pa jih tudi blažijo! Že vrsto let opozarjam, da bi si morali vsi še enkrat, nekateri morda celo prvič, prebrati novelo Nagelj s pesnikovega groba hrvaškega pisatelja Augusta Šenoe, ki je verjetno največje slovenofilsko delo v svetovni književnosti. Dva sošolca, Hrvat in Slovenec, ljubitelja nemške književnosti, potujeta na Gorenjsko, kjer ju preprosta občudovalka Prešerna nauči ljubezni do maternega jezika, nato pa ob slapu Savica skleneta novo slovansko bratstvo. Nov začetek in trajno prijateljstvo.”
Šenoa se je med pisanjem naslanjal na spomine iz dijaških dni, med katerimi se je bil potepal po Sloveniji, docela drugačno pot pa naj bi ubral Ernest Hemingway, ki znameniti vojni roman Zbogom, orožje (1929) prične prav z opisom Soče in v njem potuje skozi številne primorske kraje. Kakor v lanski knjigi Po sledeh Ernesta Hemingwaya ugotavljata Branko Drekonja in Aleksander Jankovič Potočnik, se je ameriški pisatelj oprl na pričevanja vojnih tovarišev, medtem ko sam na vzhod ni prišel dlje kot do reke Piave in torej Kobarida nikoli ni videl v živo. Smolej dodaja, da imagologi včasih niso obravnavali tovrstnih piscev, ki opisovane tuje dežele sami niso obiskali. Danes tako stroga omejevanja kajpada ne veljajo več.
Enega najbolj laskavih opisov naših krajev je priobčil ameriško-francoski pisatelj Julien Green, ki je oktobra 1995 počitnikoval na Bledu in se v svojem dnevniku Zakaj sem jaz jaz (1996) kot sovražnik moderne arhitekture navduševal nad alpskim stavbeništvom: “Hiše se skladajo z naravo z lepimi kozolci za sušenje sena, s strehami iz skrilavca, z ganki iz temnega lesa. Gradili so koristno in lepo, da ne bi uničili narave.” Ko piše o slovenski zgodovini, omenja odporniško gibanje in nemško medvojno nasilje, o Slovencih pa zapiše: “Občutek imam, da sem tukaj v svetu pravih ljudi, pogumnih, ponosnih in odločnih, saj milina slovenskega značaja ne zmanjšuje njihove moči. Ta narod si je pridobil svobodo s svojo upornostjo in vero.” Navdušilo ga je tudi Bohinjsko jezero, slap Savica pa ga je tako prevzel, da je nehote potvoril dejstva in Prešernov Krst pri Savici povzemal kot zgodovinski vir. V knjigo gostov Vile Bled je zapisal: “Da bi ta čudovita dežela ostala to, kar je: raj na zemlji, daleč od svetovnega nemira.” V raj se je hotel vrniti, a se mu je želja izpolnila šele po smrti - leta 1998 so ga pokopali v cerkvi sv. Egidija v sosednjem Celovcu.
Smolej ocenjuje, da je precej manj Slovenije najti v romanu brazilskega pisatelja Paula Coelha Veronika se odloči umreti (1998): “Slovenijo je obiskal večkrat, toda Veronika se odloči umreti je zlasti avtobiografsko delo, v katerem opisuje predvsem svoj odnos do psihiatrične klinike, ki jo je pač umestil v Slovenijo. Ta je zgolj kulisa, v istoimenskem filmu pa še te ni.”
Nestrpnost med svetovljani
Tako. Preleteli smo tuje opise naše dežele, za kakšno drugo priložnost pa si moramo prihraniti bogastvo literarnih del, pisem in priložnostnih izjav, v katerih naši domači pisci razkrivajo svoje poglede na njim tujo drugačnost, pa naj opazujejo Jude, Hrvate ali temnopolte slovenske župane.
Kot dvominutni filmski napovednik naj služijo tele Smolejeve besede: “Vemo, da je bil odnos Nemcev do Slovencev ponižujoč. Avstrijskemu pisatelju Franzu Grillparzerju so se zdele koče na vindiškem Štajerskem umazane, ljudstvo pa revno, ker celo otroci beračijo. Neki nemški celjski politik je leta 1887 izjavil, da lahko slovenščino z dekretom stokrat razglasimo za enakovredno nemščini, a ji s tem ne moremo dati enake veljave. Tudi Kaligula je svojega konja napravil z dekretom za konja, a ta dekret še ni ustvaril iz konja človeka. Igor Grdina je že pred leti postavil tezo, da se kljub temu slovenska negativna ost ni usmerila v Nemce, ampak v nemčurje, ki so bili narodni izdajalci. Osebno me je prizadel zlasti slovenski antisemitizem. Prav nenavadno je, s kakšno lahkoto so pred stotimi leti uporabljali kletvico 'prokleti žid'. Težko razumemo že antisemitizem Josipa Vošnjaka, ki je občudoval dunajskega župana Karla Luegerja, poznejšega Hitlerjevega vzornika, nikakor pa ne moremo doumeti postholokavskih antisemitskih stavkov pri Mišku Kranjcu, ki je bil vendar komunist in internacionalist.”
ANDRAŽ GOMBAČ
