Ob bok navdušenju nad gostovanjem Lipice v ljubljanskih Stožicah

Paradoksalnost umišljenih in dejanskih sporočil, ki jih v svet pošiljajo predstave, kakršna je bila Lipica v Ljubljani, je pravzaprav skrb zbujajoča. Navkljub vsesplošni apatiji in navidezni družbeni sprejemljivosti nekajdnevnega izleta toliko konj, celo kobil in njihovih žrebet za zabavo večtisočglave množice, ostaja dejstvo, da “svojevrsten učbenik glasbeno-scenske umetnosti in zgodovine enega najpomembnejših simbolov slovenske države, Lipice in lipicanca” nima nikakršne povezave z ljubeznijo in spoštovanjem te veličastne živalske vrste. Očitno smo se že tako navadili živeti z zavestjo, da si je človek od nekdaj prizadeval podrediti vsa živa bitja, ki jih obravnava kot vredna življenja, le če služijo njegovemu ugodju, da se ob nenaravnem, grotesknem poplesavanju lipicancev očitno nihče več ne zgraža. Še več, ob vrhuncu človekove nadvlade naj bi bili po mnenju organizatorja priča “neponovljivi kombinaciji lepote, ponosa in poguma”. Res?

Ponos?

Začnimo pri ponosu. Kdaj naj bi gledalec dresurnega jahanja začutil ponos? Najbrž je mišljen ponos jahača, vaditelja, ki je uspešno naučil konja s sklonjeno glavo izvajati plesne korake, piruete, stranhode, galope ... Vse po nareku in navodilih človeka. Njemu v veselje in ponos. A bog ne daj, da bi tovrstne bravure enačili s cirkusantskimi točkami. Saj gre za večstoletno tradicijo, in vse, čemur lahko pridamo pridevnik tradicionalno, je treba spoštovati. Nas ob pogledu na ukročenega lipicanca res prevzame občutek ponosa? Celo nacionalnega ponosa?

Kaj pa lepota? Za marsikoga je lipicanec s plašnicami na očeh, tesno k prsim sklonjeno glavo, resnično vse prej kot lep prizor. Sploh če ob besedi lipicanec ali Lipica še vedno pomisli na bele konje sredi zelenih pašnikov za belo ograjo. Morda ima prav hudomušnež, ki je ob tej asociaciji dejal, da je bila ograja zadnjih dvajset let precej zanemarjena, a vendarle govorimo o iracionalnih predstavah o naravni idili, svobodi, neukročenosti … V spominu je še koledar iz osemdesetih, kjer so na umetniških fotografijah beli konji galopirali, se pasli v jutranjih meglicah. Lepota, ki jo je Lipica propagirala v Stožicah, pa je kvečjemu čar obvladovanja tega mogočnega bitja. In že so tu pravljice o popolni usklajenosti jahača in konja, o sodelovanju in ne prisili ...

Čar nadvlade

Antropocentrično gledanje pač ne premore drugačnega občutka kot tega, da živali pri služenju človeku celo uživajo. Kako zmotno je to prepričanje, nam kažejo delfini, še ena žival, za katero človek verjame, da se ob izvajanju cirkuških točk zabava. A njegovo oglašanje, ki spominja na smeh, je le ena od krutih iger narave. Delfini zaradi stresa redno obolevajo za čirom na želodcu. Podatek, da se menda prav nam dobro poznani Gardaland ponaša z eno najvišjih umrljivosti te prekrasne živali, prav gotovo ni nekaj, s čimer bi se turistična meka hvalila.

Pred leti je eno od številnih živalovarstvenih organizacij, ki so te dni ob stožiškem spektaklu sprijaznjeno molčale, obiskalo nekaj profesionalnih jahačev. Navkljub strahu pred izgubo delovnih mest so prosili za pomoč. Ker naj bi bil način dela s konji krut, nevzdržen, ker so med zaposlenimi ljudje, ki do teh živali ne čutijo prav nobene ljubezni. Prej prezir. A zgodilo se ni nič. Navkljub ovadbi do obravnave pred sodiščem ni prišlo. Zakaj? Ker pred nacionalnim ponosom poklekne tudi pravica. Sploh če gre za pravice živali.

Pogum?

In že smo pri tretji paroli stožiškega spektakla - pogumu. So nastopajoči konji simbol poguma? Še stran lipiške kobilarne premore fotografije konj v diru z dvignjenimi glavami. Eno glavnih vprašanj vseh, ki se ukvarjajo z dresurnim jahanjem, pa je, kako konju preprečiti potrebo po dvigovanju in stresanju glave. Kako simbolično! Kako iz konja izbiti nekatere naravne lastnosti, da bi dosegli popolnost po človeški meri, pod pretvezo, da te živali izvajajo gibe, ki bi jih tudi sicer v prostem gibanju.

In ob vsem tem je pravzaprav grozno prepričanje mnogih, da si brez dresurnega jahanja obstoja Lipice ni mogoče predstavljati. Da so lipiški konji zanimivi prav zaradi možnosti njihove dresure. Da je smrt lipicanca pred stožiško predstavo kolateralna škoda. Da so trpežni lipicanci na marsikaj navajeni. Tudi na 1400 kilometrov dolge vožnje na tekmovanja v tujino jih peljejo, se hvalijo v Lipici, kjer se jim nastop kobil z žrebeti pred večtisočglavo množico superiornih bitij ne zdi sporno. Ne, je celo razlog za ponos! Kako prestrašena so bila žrebeta, se lahko vsak prepriča ob ogledu enega izmed številnih posnetkov na spletu. Kje je torej pogum? Morda je mišljen pogum za prireditev, s katero tvegaš nasprotni učinek: zakaj bi pa hodili v Lipico, če ta lahko pride enkrat na leto v Ljubljano? Ali pa gre za pogum direktorice veterinarske uprave Vide Čadonič Špelič, ki razmišlja, da predstava ne bi uspela, če se konji ne bi počutili dobro, saj "konji, za razliko od ljudi, ne znajo lagati". Oprostite, gospa prva veterinarka, tudi sloni v cirkusih, ki živijo v nemogočih razmerah, a jih veterinarska inšpekcija sila redko obišče, opravljajo navkljub slabemu počutju svoje delo po pričakovanjih gospodarja, saj vedo, da jim bo sicer trda predla.

In ko smo že pri cirkusu: posvetovalni organ ministra za kmetijstvo, Strokovni svet za zaščito živali, se nedavno ni opredelil za prepoved gostovanja cirkusov z živalmi na ozemlju Slovenije. Pa čeprav bi moral iti ta predlog že pred leti v parlament. Očitno so strokovnjaki za zaščito živali ocenili, da bi bila storjena neprecenljiva škoda, če Slovenci ne bi mogli uživati ob predstavah, kjer je živalim odvzeto vsakršno dostojanstvo.

Tudi takih, kakršno je Lipica priredila v Stožicah. In kje je tiste dni ostala brezmejna svoboda? Vihravost? Pogum, lepota, ponos? Ne, zdaj je tu lipicanec kot simbol ponižnosti, poslušnosti, ukročenosti in zlomljene volje. Morda pa so to lastnosti, ob katerih se v Slovencu zbudi nacionalni ponos. So morebiti zato ti čudoviti konji simbol slovenstva? Ponižni, sklonjenih glav, z gospodarjem v sedlu.

MAJA PERTIČ GOMBAČ