Ob srečanju vodstev krovnih organizacij

Zato od srečanja deželnih vodstev dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji, Sveta slovenskih organizacij (SSO) in Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), v sredo v Gorici, ni nihče pričakoval čudežev in magičnih rešitev. Novica je bila že to, da sta se srečali, je v komentarju v Primorskem dnevniku zapisal Sandor Tence, saj se že “predolgo” nista. Razhajanj je med organizacijama, ki zastopata dve ideološki duši slovenske manjšine, očitno več kot stičnih točk in vsak poskus zbližanja in tesnejšega povezovanja se zatakne ob načelnih (ali političnih), še bolj pa ob finančnih vprašanjih. Zato imamo lahko za dobro znamenje že to, da sta obe strani ugotovili, kot je na tiskovni konferenci po srečanju dejal predsednik SKGZ Rudi Pavšič, “da ni bilo dobro, da nismo bili toliko časa skupaj”, in so se zato najprej obvezali, “da se bodo večkrat sestajali”, zanesljivo pa “vsakokrat, ko bodo na vrsti za slovensko manjšino v Italiji pomembna vprašanja”. Pavšič je dejal tudi, da morata krovni organizaciji v Italiji ponovno dobiti vpliv, kakršnega sta imeli pred desetimi leti, ko je bil sprejet zaščitni zakon za slovensko manjšino v Italiji.

Zdi se torej, da sta krovni organizaciji v tem obdobju izgubljali vpliv, kar za slovensko manjšino v celoti ni dobro. Gre seveda za ključno vprašanje, kdo zastopa manjšino, zlasti v odnosih z Rimom in Ljubljano, še bolj pa, kakšna so stališča manjšine do zanjo bistvenih vprašanj. Če manjšina navzven nastopa dvo- ali večglasno, je tudi njena avtoriteta manjša, odločitve, ki so zanjo življenjskega pomena, pa v njenem imenu sprejemajo drugi. Če ni sodelovanja krovnih organizacij, ki zastopajo civilno družbo manjšine, postajajo močnejše zlasti politične stranke, od njih pa ni mogoče pričakovati velike sloge, saj je v njihovi naravi, da tekmujejo za naklonjenost volilcev.

Če ni enotnega jezika pri bistvenih, življenjskih vprašanjih manjšine, se lahko vanjo vrivajo zunanji, njej tuji in nevarni interesi. Razdeljena manjšina pa je lahek plen sovražnikov. In teh ni malo. Poleg tega tudi mlajša generacija v slovenski manjšini težko razume, zakaj se zaradi notranjih razprtij in ohranjanja prestiža in vpliva posameznikov in skupin v manjšini dogaja tako malo novega, zakaj se “vse skupaj tako počasi premika”.

Največja nevarnost za manjšino je zato prav v tem, da bo izgubila mlade, ki bodo iskali možnosti za realizacijo svojih ustvarjalnih energij drugje. Mladi Slovenci prav gotovo ne potrebujejo blokovske vojne med slovensko levico in desnico.

Manjšina lahko dokončno izgubi tudi tiste, ki so še zmeraj zunaj njenih organizacij, tiste, ki v manjšini niso angažirani, pa čeprav se še imajo za Slovence. Tudi za vse širši pas mešanih gre, za vse tiste, ki so globoko integrirani v italijansko družbo - za otroke iz mešanih zakonov, za ljudi, ki šele odkrivajo svoje slovenske korenine, za vse tiste v večinskem narodu, ki s pristno radovednostjo gledajo na slovensko manjšino, preko nje pa tudi na vse Slovence. Tudi zaradi njih bi se morala manjšina premakniti in se odlepiti od prekletstva preteklosti.

Bližnji obisk slovenskega predsednika Danila Türka v Italiji je za manjšino pomemben dogodek, a še pomembnejša je njena notranja energija. Brez nje tudi zunanje pomoči ne more pričakovati. Prvi test čaka obe krovni organizaciji že pri imenovanju novega vodstva Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Tu se bo pokazalo, ali sta vodstvi obeh duš manjšine še vedno globoko zasidrani v preteklosti ali pa sta zmožni tudi tveganih skokov v negotovo in viharno morje svetovnih izzivov.

ROBERT ŠKRLJ