Oblast je obljubo snedla
Kaj bi se zgodilo, če bi nemške oblasti danes zaklenile vhodna vrata taborišča v Buchenwaldu ali če bi Poljaki prepovedali vstop v Auschwitz? Kaj bi rekli, če bi slovenska država preprečila obisk Gramozne jame ali Teharij? Kaj bi bilo, če bi bil obisk Srebrenice možen le eno uro na leto? Svojci žrtev bi onemeli in javnost bi se zgrozila. Sramota bi bila popolna. Toda na Opčinah pri Trstu se tovrstno zaničevanje spomina na žrtve dogaja zares.
Na tamkajšnjem strelišču, kamor se z mejnega prehoda Fernetiči z avtom pripelješ v treh minutah, so v medvojnem času usmrtili okoli 100 ljudi. A njihovi sorodniki tja ne morejo nesti niti šopka rož.
Edini vhod je z glavne ceste, ki Opčine povezuje s Fernetiči. Rumenkasta tabla opozarja, da je tam strelišče, in rjava, da je tam spomenik žrtvam drugega tržaškega procesa. A če pritisneš na rjasto kljuko, se vrata ne vdajo. Zaklenjena so. Vstop imajo le člani tržaškega strelskega društva, ki merijo v tarče prav tam, kjer je 58. legija fašistične milice 15. decembra 1941 uperila puške v Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa, Pinka Tomažiča in Ivana Vadnala.
Petih žrtev drugega tržaškega procesa se spomnijo vsako leto sredi decembra z dvojezično svečanostjo. To je edini dan, ko so vrata strelišča odprta za vse. Slabo uro enkrat v letu.
Tržaški župan Roberto Dipiazza se je že skoraj pred šestimi leti obvezal, da bo ključe zaklenjenih vrat izročil Opencem. A obljube še ni izpolnil, čeprav je ni dal zastonj. Slovenci v Italiji so namreč v zameno za tiste ključe odstopili lep kos kraške zemlje organizaciji, ki neguje spomin na italijanske žrtve povojnih pobojev. A od zapletenega dogovora ima zdaj dobiček samo ena stran. Negovalci spomina na žrtve povojnih pobojev so dobili, kar so želeli, italijansko partizansko združenje in skupnost Slovencev v Italiji pa sta - dobesedno - ostala praznih rok.
“Izredno težko je bilo,” se takratnih pogajanj spominja Emil Petaros. Stanuje v vasi Boršt, ki je od Opčin oddaljena 15 minut vožnje. Ti dve vasi nista bili nikoli povezani, saj sodita v dve različni občini, med njima pa je še veliko drugih vasi, gozdov in zaselkov. Povezalo ju je naključje.
PETER VERČ
Več o tem lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.