Od domačih muzikantov do Lady Gaga
V naši mali deželi človek vidi veliko stvari, na katere smo Slovenci lahko ponosni: imamo čudovito deželo, zanimiv jezik, stare in raznolike šege ter običaje in še marsikaj.
A vendar imamo še nekaj, nekaj, kar je v starih časih veliko pomenilo, nam pomagalo skozi najtežje trenutke in nas razveseljevalo v najlepših, danes pa izgublja pomen in težo. Ta nekaj je slovenska glasba.
Boj za obstanek
Slovenija velja za državo, ki spodbuja razvoj na marsikaterem področju, a ne v domači glasbi. Konec koncev ne premoremo enega samega glasbenega časopisa ali televizijskega programa, kjer bi se lahko stari, manj stari in mladi ustvarjalci predstavili in pokazali svoje talente poslušalcem. Velikokrat slišimo pripombe, da je slovenska glasba enolična, da se eni in isti komadi vrtijo že dvajset let in da imamo samo nekaj dobrih izvajalcev. Ali to drži, bomo zelo težko ugotovili, saj v ospredje silijo vsebine, ki so zelo daleč od pričakovanih. Pomembnejša je nova uspešnica Lady Gaga, ki se na radiu zavrti dvajsetkrat v enem dnevu, kakor različne nove skladbe slovenskih glasbenikov. Slovenske glasbene spote pa si lahko ogledamo ob urah, ko večina že trdno spi.
Začaran krog
Tako se znajdemo v zgodbi, v kateri nastopajo volkovi, ovčke in uporniki. Volk je v tem primeru zakon o medijih, ki v 70. členu določa, da mora najmanj 20 odstotkov vse predvajane glasbe v času med 6. In 20. uro radijskega ali televizijskega programa zasedati slovenska glasba, kar je zelo malo, glede na to, da živimo v Sloveniji. Ovčke so uredniki, ki so se seveda znašli, in sicer izpolnjujejo minimalno kvoto, a slovensko glasbeno vsebino večinoma predvajajo v nočnem programu. Sledijo jim zaposleni, ki nimajo nobene besede pri izboru glasbenih vsebin, za njimi pa še poslušalci, ki sprejemajo vse, kar jim je ponujeno, pa čeprav so ravno oni tisti, brez katerih medijev ne bi bilo. Na koncu pa so tu še uporniki - glasbeniki, ki se borijo za vsakdanji kruh, saj je zelo težko prodreti na sceno, če pa že, plača glasbenika v Sloveniji ni ravno zavidljiva.
Poleg tega se glasbeniki spopadajo s še enim zelo velikim problemom - plagiatorstvom. Tudi drugačno kršenje avtorskih pravic se dogaja vsak dan, na primer s krajšanjem in rezanjem določenih vsebin v predvajani skladbi. Čeprav je to kaznivo dejanje, je redko kdo zanj dejansko kaznovan.
Ker pa ima vsaka medalja dve plati, lahko najdemo v trenutnih razmerah tudi dobre in spodbudne stvari. Imamo zakon, ki spodbuja predvajanje slovenske glasbe, in sčasoma bi se minimalna kvota lahko še povečala. Uredniki in zaposleni so ljudje, ki konec koncev opravljajo delo po svojih najboljših močeh in sledijo svetovnim trendom, na katere nimajo vpliva. Večina poslušalcev živi zelo hitro in stresno življenje, zato velikokrat niti ne poslušajo ali gledajo, kar poslušajo in gledajo. Glasbenikom pa ostajajo koncerti, ki jim jih nobeden ne more vzeti, saj se tam lahko najbolj pristno izrazijo in predstavijo.
Popularnoglasbeni fenomeni
Slovenske glasbene scene ne spodbujamo, takisto pa smo dokaj zaprti tudi za nekoliko bolj obrobne glasbene zvrsti, kot so jazz, r’n’r, punk, blues, heavy metal. Nekoč ni bilo tako. Daljnega leta 1922 smo Slovenci dobili prvi jazz ansambel Original Jazz Nagode, ki je petnajst let koncentriral po ozemlju Slovenije. Po drugi svetovni vojni je bil jazz označen kot nesocialen, kasneje pa celo prepovedan. Umetnost je bila razdeljena na zdravo ljudsko in dekadentno zahodno, v slednjo pa je sodila tudi alternativna glasba. Vendar je od takrat minilo že kar nekaj let, in čas je, da se alternativne kulture, ki so bile nekoč zelo priljubljene, in nove, ki se razvijajo in širijo, redno vključuje v medijski prostor. Naj živi glasba in vse, kar je povezano z njo.
VERA ČIPEV