“Od ribe v objektivu pogosto ostane le rep”
Ste vedeli, da so stebri, na katerih stoji drugi pomol koprskega pristanišča, na gosto obrasli z ostrigami? Resda te žlahtne školjke iz pristaniških voda niso užitne, zato pa predstavljajo prvovrstno gojišče za ... meduze. Povsem slučajno jih je pred časom odkril potapljač in podvodni fotograf Tihomir Makovec z Morske biološke postaje, ki že dobro leto tudi intenzivno spremlja njihov življenjski ritem in predvsem razmnoževanje meduz, uhatih klobučnjakov.
Izpod pristaniškega pomola tako vsako leto izplava v Piranski zaliv na milijone malih meduz vrste uhatega klobučnjaka, ki sicer niso nevarne za ljudi, so pa močno neprijetne za kopalce, predvsem ko jih morje v večjih količinah naplavi ob obalo.
Tihomir Makovec je na kolonijo ostrig naletel povsem slučajno. Pred dobrim letom se je odločil, da se gre potapljat v pristanišče ter fotografirat stebre, na katerih stoji pomol, in njihovo obraslost s podvodnimi organizmi. Še pred tem so ga na Morski biološki postaji (MBP) prosili, naj bo pozoren na morebitne polipe meduz, saj so se pripravljali na raziskovalni projekt preučevanja polipov na potopljenih ladjah.
Tihomir Makovec je bil rojen leta 1966 v Kopru. Bil je med ustanovitelji ornitološkega društva Ixobrychus in že kot srednješolec vnet fotograf. Na Morski biološki postaji je zaposlen kot vodja potapljaške baze in potapljaški inštruktor. Je avtor dveh patentov za vzorčevanje, in sicer morskega dna in meduz.
Ko je na ostrigah, s katerimi so bili obrasli stebri pomola, odkril cele kolonije polipov, je bilo jasno, da so raziskovalci morske biologije dobili idealno priložnost za študij meduz in njihovega razmnoževanja.
Odtlej se Makovec redno, vsak mesec potaplja v koprskem pristanišču, fotografira izbrane vzorce ostrig in dokumentira razvoj polipov, iz katerih se razvijajo meduze. Razmere pod vodo si najlaže predstavljamo s pomočjo številk, ki nam jih natrosi: “Pristaniški pomol stoji na okoli 200 stebrih. Na vsakem stebru živi od 300 do 500 ostrig, na vsaki ostrigi je pričvrščenih od 300 do 500 polipov, iz vsakega polipa se razvije okoli 10 meduzic. Sedaj pa le računajte, koliko meduz priplava v slovensko morje izpod pristaniškega pomola!”
Ko se morje svetlika od meduz
Z življenjem meduz je Makovčevo življenje povezano že kar nekaj let, in sicer odkar je MBP vključena v mednarodni projekt opazovanja in preučevanja meduz. Te se namreč ponekod tako hitro razmnožujejo, da predstavljajo resno gospodarsko nevarnost, da o vplivu na okolje niti ne govorimo. Njihovo prekomerno razmnoževanje nas namreč opozarja, da z morjem nekaj ni v redu.
“Zaščito narave si lahko privoščijo le bogate države. Če nimaš za kruh, ti tudi gozda ali močvirja ni žal.”
Ker pa živih organizmov, ki nas kakorkoli motijo, ne gre kar brisati s površja Zemlje, kot si morda kdo predstavlja, jih je treba najprej spoznati, jih preučiti in te procese razumeti, poudarja Makovec. Zato je treba natančno spremljati razvoj teh kolonij, jemati njihove vzorce in na podlagi ugotovitev povleči sklepe.
Preučevanje in vzorčenje meduz je Makovca vodilo na dalmatinske otoke, na obalo Črnega morja in celo v Argentino, kjer je prvič tudi predstavil svoj izvirni patent nočnega vzorčevalnika. To je že njegov drugi patent, s katerim je izboljšal vzorčenje morja in morskih organizmov. Prvi je zadeval pridneni vzorčevalnik vode in ga je MBP patentirala v Sloveniji. Zadnji pa zagotavlja bistveno natančnejše vzorčenje kolonij meduz, prijavili so ga v ZDA, v tem trenutku pa še čaka na zaščito. Gre za laser, ki ga skupaj z digitalno kamero spustijo v vodo in se zabliska vsakokrat, ko meduza seka njegov žarek.
“Počutiš se kot v vesolju. Sredi morja plavajo cele plahte sluzi, skozi katero se lomi svetloba; človek ima občutek, da se je znašel v neki povsem drugi dimenziji.”
Meduzam se lahko Makovec tudi zahvali, da se ni udeležil usodnega potopa v Tržaškem zalivu pred slabim letom, v katerem sta se smrtno ponesrečila njegova kolega. Če bi bil doma, pravi danes, bi se potopa zagotovo udeležil; preveč vabljivo je bilo preizkušanje zaprtega dihalnega sistema, da bi se mu bil uprl. A je prav takrat v Argentini potekalo strokovno srečanje morskih biologov, na katerem je predstavljal svoj najnovejši patent vzorčevalnika za meduze. In to ga je rešilo.
Čar in pasti morja
Čeprav je Makovec že prekaljen potapljač (za seboj ima več kot 600 potopov), je zelo spoštljiv do morja in njegovih globin. Še danes se spominja svojih prvih potopov na MBP sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko mu ni bilo mar ne naporov ne nevarnosti.
Potapljal se je ob piranskem izpustu kanalizacije, kjer so jemali vzorce morskega dna, da bi ugotovili, kako se ob njem množijo morski organizmi. Kljub napornemu zbiranju vzorcev morskega dna, ni štel potopov. “Danes sem veliko previdnejši,” pravi; tudi zato, ker je pod vodo za zmeraj končalo svoje življenje kar nekaj njegovih znancev in prijateljev.
“Najbolj se bojim, da bi se zapletel v pozabljene ribiške mreže,” odgovori, ko ga vprašam, če ga je med potopom kdaj strah. Odslužene in raztrgane mreže ribiči pogosto puščajo kar v morju, vanje pa se potapljač zaplete predvsem zaradi slabe vidljivosti. Zaradi muljastega dna in sedimentov je namreč vidljivost pod morsko gladino slaba, delo v globini pa zato močno oteženo.
Makovec se zato na vsak potop skrbno pripravi. “Možgani pod vodo delujejo drugače,” pojasnjuje. In čeprav se načeloma potaplja v manjših globinah - najpogosteje od 20 do 30 metrov globoko - se mu je že zgodilo, da je izgubil orientacijo, zgrešil mesto vzorčenja ali pozabil, kateri vzorec mora ponovno odvzeti. “Včasih je vidljivost tako slaba, da se moram potopiti po vrvi, vzorce pa jemljem na otip,” se razgovori Makovec, ki se svojemu terenskemu delu za nobeno ceni ne bi odpovedal.
Najhujša nevarnost za potapljača pa je po njegovem panika. “Zato je dobro, da se potapljaš v paru,” pravi, saj si v sili potapljači le tako lahko pravočasno priskočijo na pomoč. “Če se partner ne odziva na tvoje signale tako, kot je dogovorjeno, je to znak za alarm in takojšnje ukrepanje,” pove. Dušikova omama na primer, do katere sicer lahko pride v globinah nad 40 metrov, ima namreč podobne učinke kot pijanost, le da znaki radoživosti in zabavljaštva, ki jih v teh primerih kaže potapljač, še zdaleč niso izraz veselja, temveč, nasprotno, zastrupitve.
Za prvi nikon tri plače
Skupaj s potapljanjem se je Makovec zavezal tudi podvodni fotografiji. Pravzaprav je bil strasten fotograf že veliko prej, kot dijak srednje medicinske šole. Že takrat je bil velik ljubitelj narave in je vsak prosti trenutek izkoristil za opazovanje ptic. Kmalu se je vključil tudi v gimnazijski prirodoslovni klub in se udeleževal njihovih naravoslovnih taborov. Še ne polnoleten je skupaj s prijatelji ustanovil drugo ornitološki društvo v nekdanji Jugoslaviji Ixobrychus. Ob tem je zanimivo, da so morali za še mladoletne ustanovitelje društva starši pisno potrditi, da se strinjajo z njihovo namero. Makovec pa si je takrat od očeta izprosil fotoaparat, ki je postal njegov nepogrešljivi spremljevalec.
Šele kot študent si je privoščil svoj prvi nikon. “Ampak denarja zanj nisem in nisem mogel zbrati,” se spominja časov velikih inflacij; za fotoaparat je namreč moral delati polne tri mesece, saj je denar izgubljal na vrednosti že v trenutku, ko ga je prejel. Teleobjektive pa je, podobno kot drugi, tihotapil iz Trsta kar v pralnem prašku. “Če bi me cariniki odkrili, bi se verjetno neskončno zabavali,” se zasmeje ob spominu na minule čase. Že takrat pa so fotografije razvijali kot diapozitive, ki so jim kasneje služile za naravovarstvena predavanja in ozaveščanje javnosti.
Fotograf je kot ribič
Podvodna fotografija se seveda razlikuje od suhozemne, se strinja Makovec, čeprav so ptice prav tako mimobežne kot ribe. “Lahko si srečen, če ujameš ribo v objektiv. Ribe zaznajo vsak najmanjši premik v svojem okolju, sploh pa zračne mehurčke, zato si na preži za dobro fotografijo podoben ribiču,” pravi Makovec, ki prizna, da pri ribi pogosto ujame le njen rep. A zato ne obupa, nasprotno. Pod vodo sta potrebna predvsem potrpežljivosti in vztrajnost, pravi, ko pripoveduje o svoji fotografskih ulovih.
Seveda ima vsak podvodni fotograf svoje trike, priznava Makovec. Najlaže je ribo ujeti v objektiv tako, da ji natrosiš hrano, ni pa to posebej zaželeno. Najpogosteje se tega poslužujejo v turističnih središčih na eksotičnih podvodnih safarijih, sam pa se vabam raje ogiba.
Posebna umetnost je fotografiranje organizmov v vodnem stolpu, ki jih nosi tok, pravi Makovec. Meduz na primer fotoaparat ne zaznava, ker so prosojne, zato mora poiskati pravo svetlobo in ozadje zanje. Prav pravljično pa je bilo potapljanje in fotografiranje morskih sluzi. Čeprav morje takrat ni bilo posebej vabljivo za kopalce, je bil Makovec navdušen nad izkušnjo. “Počutiš se kot v vesolju. Sredi morja plavajo cele plahte sluzi, skozi katero se lomi svetloba; človek ima občutek, da se je znašel v neki povsem drugi dimenziji,” je še danes očaran ob spominu na podvodne prizore.
“Želim si, da bi lahko še naprej fotografiral pod vodo in da bi moje posnetke s pridom uporabili v znanstvene namene.”
Idealna služba? Obstaja.
“Karkoli bi počel v življenju, bi bilo vedno povezano z naravo,” se Makovec ne pusti zmesti ob vprašanju, kaj bi počel, če bi se moral znova odločati o svoji prihodnosti. Povsem pa se odpoveduje naravovarstvenemu aktivizmu, ki mu je pripadal v mladih letih. Pravi, da v njem ne vidi več pravega smisla. Tako dolgo že spremlja lomastenje kapitala in njegovo uničevanje narave, da se počuti povsem nemočnega. “Uničevanje narave lahko preprečijo samo zelo vplivni ljudje, politiki na vrhu družbene lestvice. Kot volonter ali naravovarstveni aktivist pa ne prideš daleč,” ne skriva grenkobe. “Zgovoren je primer igrišča za golf v Sečovljah,” pravi. Zanj se že leta bijejo bitke med kapitalom in zaščitniki narave. Naravovarstveniki so v tem boju volonterji, kapital pa plačuje cele čete profesionalcev, ki jih je praktično nemogoče premagati. “Konča se tako, da volonterji popustijo. Poleg tega si lahko zaščito narave privoščijo le bogate države. Če nimaš za kruh, ti tudi gozda ali močvirja ni žal,” še doda.
Zato se raje posveča svojemu delu na MBP, podvodnemu vzorčenju, fotografiranju, sodelovanju v raziskovalnih projektih ter iskanju izvirnih in inovativnih rešitev pri svojem delu. Pravi, da ni lepšega kot delo v okolju, kjer cenijo tvoj trud, ti puščajo ustvarjalno svobodo in omogočijo nove izkušnje.
VIDA G. POSINKOVIĆ
