Od tržaškega do svetovnega muzikanta

Ob tej priložnosti smo z njim poklepetali o možnostih, ki jih ponuja diatonična harmonika, o glasbeni politiki v Sloveniji, njegovem slovenstvu, prodoru v tujino in njegovih uspehih.

>Marsikdo bi rekel, da glasbenik z diatonično harmoniko nima kaj povedati niti v petih, kaj šele v 25. ploščah. Kako bi jim odgovorili?

“Seveda lahko. Z diatonično harmoniko imamo ravno toliko povedati, kot z drugimi glasbili. Omejitev je le v glavi samega glasbenika. Moram pa povedati, da je več kot polovica mojih plošč nastala po naročilu in ne po moji ideji. Seveda je to sreča, da sem sploh dobil ponudbe založb, ki so mi naročile določen repertoar. V takih primerih je virtuoznost seveda nekoliko omejena in zato so bili poznavalci moje glasbe včasih tudi nekoliko presenečeni.”

>Pa menda založbe niso zahtevale od vas, da na diatonično harmoniko igrate, denimo, Mozarta?

“Ne, v glavnem je šlo za priredbe ljudskih pesmi, nemških, avstrijskih, slovenskih in tržaških. So mi pa te plošče odprle poti v druge smeri in do druge publike, ki se jim sicer z mojo glasbo gotovo ne bi približal. Vendar pa izdati toliko plošč ni vedno najbolje. Poznam bende, ki posnamejo eno plošč in tri ali štiri leta delajo na tej plošči. Preveč plošč ni dobro ne za avtorja ne za poslušalce. Ker ti preprosto ne morejo tako hitro slediti. Veliko plošč je izšlo izven Slovenije in do Slovenije niso nikoli prišle. In če sem iskren, sem v Sloveniji izdal samo štiri plošče.”

>Mislite, da je Slovenija nehvaležno območje za najbolj značilen slovenski inštrument?

“Ne, še vedno trdim, da je hvaležno okolje. To dokazuje množična prisotnost ljudskih glasbil v vseh mogočih zasedbah in priljubljenost teh glasbil med mladimi. Osebno bolj pogrešam, da pri nas ni neke selekcije, nekega sita. Tako profesionalci kot popolni amaterji začetniki smo deležni istih pogojev in skoraj enake medijske pozornosti. Obenem je postalo skrajno preprosto izdati ploščo in tako ima v Sloveniji skoraj že vsak svojo ploščo. Čeprav so naklade teh plošč smešne.”

>Potem ne čutite tega odpora glasbenih urednikov in snovalcev glasbene politike do harmonike?

“Harmonika ti je lahko všeč ali pa ne. So uredniki, ki so alergični nanjo in v nobenem primeru ne bodo zavrteli nobene skladbe s harmoniko, pa če je še tako zahtevna. In so taki, ki to podpirajo. Hvala bogu. Se mi pa zdi, da je teh drugih vedno manj. Je res, da glasbena scena v Sloveniji funkcionira le na podlagi interesov. Prav zaradi tega se zadnje čase oddaljujem od slovenske scene. Zato, ker še pred projektom vsi samo iščejo, kaj bodo od tega projekta imeli. In potem na koncu glasba sploh ni na prvem mestu. Večkrat so na prvem mestu avtorske pravice, trženje, sponzorji … Kot primer lahko povem lastno izkušnjo. Nekoč sem nekega novinarja povprašal, če bi ga zanimalo objaviti kaj o meni. Odgovoril mi je, da lahko, ampak naj mu povem, kdo bo imel od tega interes. Se pravi, da jaz in moja glasba sploh nisva bila pomembna, pomemben je bil interes nekoga.”

>In kako se je pogovor končal?

“Nikakor. Članek ni bil nikoli objavljen. Za številne medije je pomembno, kdo je tvoj založnik. Če oni sodelujejo s to založbo, je potem v redu, sicer pa ne. Veliko je odvisno tudi od poznanstev. V Sloveniji si z nekom prijatelj ali pa te ni. Jaz imam to srečo, da sem precej bolj aktiven v tujini, to me motivira in zaradi tega vztrajam. Če bi bil odvisen le od slovenskega okolja, bi lahko igral le ob redni službi. Bil bi prisiljen hoditi v službo in se z glasbo ukvarjati le v prostem času. Kakor počne večina slovenskih glasbenikov.”

>Na začetku ste verjetno imeli več simpatij pri nas, ker prihajate zunaj meja naše države …

“Ja, verjetno res. Ampak na začetku je bilo tudi manj harmonikarjev, ki so si upali začeti kariero. Danes se lahko vsak ob delu začne ukvarjat z glasbo, ima svojo ploščo, videospot, nastopa na televiziji … Ampak iz tega na koncu ni nič.”

>Kako v tujini gledajo na to, da ste Slovenec iz Italije?

“V tujini se požvižgajo na to, od kod prihajaš. Cenijo delo. Prepričati jih moraš kot izvajalec. V tujini izvajalci prodamo največ plošč po koncertu. Ko te poslušalci slišijo, jih navdušiš in kupijo ploščo. Da bi čakal, da bi poslušalci hodili v trgovino po plošče, to ne gre. In nacionalna pripadnost ne igra nobene vloge. Je pa res, da me imajo v Avstriji za svojega, ker vedo, da je bil Trst vedno avstroogrsko pristanišče.”

>Kako se sami počutite ob tem?

“Počutim se Slovenec, moj materni jezik je slovenščina. Je pa res, da se ne počutim ne Slovenec iz Slovenije in Italijan iz Italije. Nekaj vmes. Zamejec. Po načinu razmišljanja se ne morem primerjati z vrstniki, recimo, iz Ljubljane. Opažam razlike med mojim razmišljanjem in razmišljanjem v Sloveniji. Mislim, da so ljudje in ustvarjalci v Sloveniji precej zaprti in živijo v svojem krogu.”

>Vaš priimek ni nič kaj slovenski, zveni bolj italijansko. Kakšen je bil v izvirni obliki?

“Novak. Moj nono se je rodil kot Novak, nato so celo družino poitalijančili v Novato in tako smo postali Novato. Ampak nonotu smo na nagrobnik napisali Novak. Mama pa je bila iz Boštanja pri Sevnici in se je poročila v zamejstvo, v Dolino.”

>Ko ste pred 20 leti izdali svojo prvo ploščo, kaseto, ste si predstavljali, da boste postali poklicni glasbenik in živeli od glasbe?

“Ne in tudi študiral nisem v tej smeri. Zame je bila harmonika vedno obšolska dejavnost, tako kot nogomet. Nikoli nisem želel biti odvisen od glasbe, ker sem kmalu spoznal, da je glasba precej izmuzljiva reč. Tudi zaradi tega sem do leta 2000 hodil v službo. In takrat sem si rekel, da pa vseeno lahko poskusim in če ne bo šlo, se lahko še vedno vrnem v službo. Vedno sem bil precej previden in nikoli nisem bil taka umetniška duša, da bi šel z glavo skozi zid. Seveda pa je bila pri vsem tem prva in najbolj pomembna pomoč staršev.”

>In potem je nekako šlo …

“Ja, šlo je za splet okoliščin in to, da sem bil na pravem mestu ob pravem trenutku. Spoznal sem ljudi, ki so cenili moje delo in potem je ena stvar povlekla drugo. Začel sem se ukvarjati tudi s poučevanjem, kar še vedno počnem, vendar zaradi vseh potovanj in nastopov bolj omejeno. Imam pa srečo, da moji učenci to razumejo.”

>Marsikateri glasbenik na diatonično harmoniko najprej ustanovi svoj ansambel in zaplava v narodnozabavne vode. Pri vas ni bilo tako.

“Ne, ampak kljub temu sem velik ljubitelj narodnozabavne glasbe. Osebno pa sem si vedno želel narediti nekaj svojega, izhajati iz korenin diatonične harmonike in jo nadgraditi. Kar sem lepo prikazal na dvojni plošči ob 20-letnici igranja. Tudi tehnično sem se odmikal od klasične diatonične harmonike in vedno iskal nek drugačen zvok, podoben koncertni klavirski harmoniki. Srečo sem imel, da sem naletel na Petra Lanzingerja, ki je prisluhnil mojim željam in pred sedmimi leti izdelal takšno harmoniko.”

>Se je model harmonike Novato prijel med godci?

“Ja, precej. Je sicer potreboval nekaj časa, da so ga spoznali in sprejeli, ampak zdaj je kar priljubljen. Pri tem modelu ne gre samo za napis na ohišju. V to harmoniko smo vgradili posebno tonsko kabino v kombinaciji z registri in dodatnim basom. Ton harmonike je tako postal žlahtnejši in bolj primeren tudi za druge zvrsti glasbe, ne samo narodnozabavno. Sicer pa opažam, da je v zadnjih letih postala moda imeti svojo harmoniko, čeprav so to unikati in ne serijska proizvodnja, kot je model Novato. V Sloveniji je 173 registriranih izdelovalcev harmonik in mislim, da samo dva prava uglaševalca. Večino teh harmonik v Sloveniji tako samo sestavljajo, dele pa kupujejo v Italiji.”

>Menda so vaš model medtem že kopirali?

“Dokazano je, da so ga popolnoma kopirali in ga prodajajo kot svoj izum. Zame je to dodaten uspeh, ker s tem ta tip harmonike postaja standard. Kako drugače razumeti dejstvo, da se je med zadnjimi, ki so kopirali to harmoniko, nanjo podpisal tudi moj vzornik in svetovna glasbena legenda.”

>Menda ste lani imeli skoraj 200 nastopov?

“Ja, skoraj bi mi uspelo doseči številko 200, potem pa mi jih je nekaj zmanjkalo. 80 odstotkov nastopov je bilo v tujini. Igral sem vsepovsod, od Združenih držav Amerike in Madrida do Malte in Helsinkov. Imam pač to srečo, da lahko nastopam v najrazličnejših okoljih po vsem svetu. Letos imam tudi dogovorjenih že precej nastopov. Zaradi tega moram biti zelo organiziran. V zadnjem času je skoraj vsak nastop projekt, ki pomeni potovanje, hotel, dvorane … Ampak to je moja življenjska izbira.”

>In letos?

“Konec marca grem spet v ZDA, kjer nastaja moj nov izziv, tretja plošča za ameriško tržišče. Ta se bo razlikovala od vsega, kar sem preigraval doslej. Mislim, da bo to moj preobrat.”

>Kaj pa plošča, ki izide prihodnji teden v Nemčiji?

“Na njej bo 17 skladb, vse so moje avtorske, samo ena je priredba avstrijske narodne pesmi. Izidu bodo sledile predstavitve v Nemčiji, Avstriji, na Južnem Tirolskem. V naših krajih jo bom predstavil šele jeseni, na tradicionalnem koncertu v Zgoniku.”

DANIJEL CEK