Odnosi z javnostjo ali z javnostmi?

To velja tudi za vsak jezik. Vendar z bistveno razliko, da jeziku velikost in majhnost merimo žal samo po tem, koliko ljudi ga govori, ne pa glede na njegove notranje sposobnosti, njegovo moč, trdnost njegovih zakonitosti, na njegovo zmožnost za razvoj. V resnici je vsak jezik velik, ker je popoln in oborožen z orodji za prikaz vsega dogajanja na tem božjem, pogosto tudi nič božjem svetu. Kvečjemu je kak mlajši malo manj razvit in kak starejši malo bolj, a sposobnosti za razvoj do popolnosti, če ta sploh kje obstaja, imajo v sebi vsi, starejši, mlajši, večji in manjši.

Tako sposoben in razvit je tudi naš, slovenski jezik. Zmerom zna iz svoje notranje moči storiti še korak naprej ter se prilagoditi zahtevam noro divjajočega življenja, ki kdove kam drvi. Zato je velik in popoln, le dopuščati mu moramo, da sprejema vase vse novosti in jih oblikuje po svojih notranjih zakonih. Je kot bistra voda: prižubori spod skale čist studenec, odskaklja v potoček, preraste v potok, se prelije v reko in nazadnje v širni veletok, ki se vali oceanski vsemogočnosti v naročje. Ne smemo se jeziti, če slovenski jezik ni več samo brezmadežen romantični studenček ali potok, ampak kakor živa voda že prehaja v veletok.

O tem, kako se to prehajanje razširja, po svoje pričajo tudi mnoga vaša vprašanja, drage bralke in bralci, ob katerih se kdajpakdaj užalostimo, češ da v jeziku ni nič več tako preprosto, kot je kdaj bilo; se pa tudi vsi poveselimo, ko kak jezikovni problemček le nekako razvozlamo. Taka so tudi vprašanja oficirja pomorščaka Evgena Pečariča iz Dekanov ob Rižani, ki mi te dni piše in sprašuje:

“Spoštovani profesor, že dolgo se nisem oglasil, zato se mi vprašanja in pomisleki v zvezi z našim jezikom nabirajo. Na nekatere odgovarja čas, z drugimi vas ne bi motil, nekaj pa mi jih ostaja nerazrešenih.

1. Vsake toliko naletim na napačno uporabo glagola 'upati' v smislu 'drzniti si'. Ali ni pravilno reči 'upati si' kaj storiti - ker 'upati' v prihodnost pomeni želeti si, da se kaj prijetnega zgodi ali kaj neprijetnega ne bi zgodilo. Kako je s tem?

2. Pred kratkim smo praznovali 8. februar. Kaj je ta praznik, zdaj ne vem več, čeprav sem mislil, da vem. Najbolj pogosto sem bral o 'kulturnem prazniku'. Ali naj to pomeni, da so preostali prazniki v Sloveniji 'nekulturni'? Torej kako naj bi se 8. februar prav in lepo poimenoval?

3. Pogosto berem tudi o 'sporočilih za javnosti'. Zmeraj sem mislil, da je javnost pač javnost, ena in edina. Katere so še druge javnosti?”

Odgovori bodo lahko kratki, ker so vprašanja zastavljena tako, da vsako nakazuje že rešitev.

1. Beseda “upati” je prastara in njen koren pozna večina indoevropskih jezikov. Začetni “u” v njej pomeni “naprej”, nadaljnji “pati” pa “misliti”; oboje skupaj torej “naprej misliti”. Ker je beseda stara, ima za sabo dolg razvoj. To se kaže v njenih rabah, ki na videz nimajo kaj dosti medsebojne zveze. Na primer: dati verižniku denar na up in upati, da ga bo vrnil; kljub brezupu si upamo upati na boljše čase. Res je, Evgen Pečarič ima prav: pomeni glagolov “upati”, “upati si” oziroma “upati se” so različni. Jezik je razlikovanje potrdil in je neprehodnemu glagolu upati dodal še povratnega upati si (se). In dva pomena sta tu.

2. O “kulturnem prazniku”: “dan kulture” smo spremenili v “kulturni praznik”, z določno obliko pridevnika (kulturni). In samo tako je prav. A v odvisnih sklonih se določna in nedoločna oblika pridevnika izenačita: kulturni - kulturnega, kulturen - kulturnega. Narobe je torej praznovati “kulturen praznik”, z nedoločno obliko pridevnika (kulturen).

3. In kako je z javnostjo: javnost je ena in ena sama, kot so eno in eno samo zbirni samostalniki žito, vino, voda, proso, meso itd. A ker zbirno ime žito predstavlja več pridelkov (ječmen, proso, pšenica), je jezik začel žito in podobne besede uporabljati tudi v dvojini in množini: dve žiti, dve vini, tri žita, tri vina. Nekaj podobnega sedaj počnemo z javnostjo v prvotnih zvezah “odnos z javnostjo” ali “stik z javnostjo”. Komunikologi, ki preučujejo odnose in stike v družbi, pravijo, da javnost ni le ena sama, brezoblična množica butalcev, ampak je sestavljena iz, na primer, nakupujočih skupin, na katere se ponudniki blaga, proizvajalci, trgovci, reklamarji, pa razni strankokratski mašniki, politiki in podobni dilerji obračajo s priprošnjami, naj čim več kupujemo in trošimo, popivamo in prebavljamo, se nažiramo, omamljamo z jedmi - in delamo pokoro z boleznimi od vsega tega preobilja. A jezik je komunikologom ustregel: besedi javnost je, podobno kakor prejšnje čase žitu in vinu, priznal pravico do dvojine in množine. In tako je doslej enovita kupujoča javnost razdeljena v skupine: pijane in trezne, askete in požeruhe, zapravljivce in skopuhe, garače in lenuhe, telovadce in poležuhe.

Komunikologi govorijo le še o “odnosih z javnostmi” in o “stikih z javnostmi”. Jezikoslovci, posebej pomenoslovci, takim piarovcem, reklamarjem, trgovcem in vseh vrst ponudnikom ugovarjajo, češ da je javnost samo ena in ena sama. Dokaz, da imajo pomenoslovci pogosto prav, doživljamo pri vsaki prekinitvi televizijskih oddaj zaradi oglaševanja: oglasi se zmerom obračajo na vso slovensko javnost, naj kupuje in pije, recimo, laško pivo in vipavska vina, ne pa samo na skupine pivopivcev, vinopivcev in pijancev.

JOŽE HOČEVAR