Odvetnik Rudi Vouk o pomenu dvojezičnih tabel in politični klimi na avstrijskem Koroškem
Rudi Vouk je tisti Slovenec v Avstriji, ki mu je s prometnim prekrškom uspela uveljavitev 7. člena Avstrijske državne pogodbe. Torej tistega člena, ki predvideva postavitev dvojezičnih krajevnih tabel tam, kjer živijo na Koroškem v Avstriji slovenski ljudje.
> Leta 1972 so na Koroškem padale dvojezične table, zdaj smo leta 2011, a bitka za dvojezične krajevne table ni končana. Avstrija še vedno ne izpolnjuje 7. člena državne pogodbe. Zakaj?
“Glede tega je zelo zgovorno stališče koroške deželne vlade, ki ga je poslala ustavnemu sodišču v postopkih glede dvojezičnih tabel, ki ravno potekajo. Stališče smo prejeli v začetku januarja in nanj so se javno odzvale naše zastopniške organizacije. Koroška deželna vlada namreč v tem stališču povsem odkrito navaja, da je Avstrija 7. člen Avstrijske državne pogodbe (ADP) podpisala s figo v žepu. Tedanjim oblastem je šlo predvsem za to, da se znebijo (zlasti!) sovjetske zasedbene oblasti in reparacijskih zahtevkov, zato so bili pripravljeni podpisati karkoli. Resnega namena izpolnjevati sprejete obveznosti, zlasti glede slovenskega uradnega jezika in dvojezične topografije, pa nikoli niso imeli. Natanko tako so se tudi obnašali, in to prepričanje, da koroškim Slovencem ničesar niso dolžni in da je zahteva po uresničevanju 7. člena ADP predrznost, se je globoko ukoreninila, zlasti v koroških glavah. Politiki, ki so opozarjali, da je treba podpisane pogodbe spoštovati, so postali nepriljubljeni in izgubili volitve - najboljši primer je deželni glavar Sima, ki je leta 1972 poskusil postaviti table. Prav tako nepriljubljeni so postali ustavni sodniki, ki morajo seveda spoštovati ustavo. Šele počasi se začenjajo tudi na Koroškem zavedati, da smo del Evrope in da takšno obnašanje preprosto ni več sprejemljivo.”
Mag. Rudi Vouk, rojen leta 1965, je doma iz Dobrle vasi. Študij prava je končal na Dunaju in je danes odvetnik v Celovcu. Opravljal je različne funkcije pri Enotni listi in pri Narodnem svetu koroških Slovencev ter sodeluje pri različnih publikacijah na področju manjšinskega prava.
> Kot pravnik ste se za postavitev dvojezičnih tabel zelo angažirali. Se je ideja s prometnimi prekrški rodila po pravniškem razmisleku ali povsem po naključju?
“Po naključju se take ideje ne rojevajo. Od nekdaj smo vedeli, da je obstoječa ureditev protiustavna, nismo pa imeli in še vedno nimamo kakšne dostojne pritožbene pravice. Zato smo že nekaj časa, preden je bil narejen ta prometni prekršek, posredovali pri strankah na Dunaju, naj vendarle slovenskim organizacijam dajo kolektivno pritožbeno pravico za uresničevanje kolektivnih manjšinskih pravic. Odklonile so, takratni klubski predsednik Ljudske stranke pa je šaljivo menil, da kolektivne pritožbene pravice tako ne potrebujemo, da se lahko vse reši individualno. Če je treba, s pritožbo zoper kazen zaradi prometnega prekrška. Verjetno ni menil, da bo to kdo vzel zares, jaz pa sem ga zgrabil za besedo.”
> Mladi ljudje pri nas bi se znali vprašati, čemu so dvojezične table sploh pomembne. Kaj bi jim odgovorili?
“Na njih pride tudi navzven do izraza enakopravnost. Povejo nam, da tukaj živi tudi slovensko prebivalstvo in da država priznava in ščiti to drugačnost. Ker pa dvojezičnih tabel ni, se navzven izraža, da tu ni nobene manjšine. In tako se oblasti tudi obnašajo: kjer so postavljeni dvojezični napisi, delujejo tudi ostale zadeve, od uradnega jezika in dvojezičnega otroškega varstva do enakopravnosti v kulturnem življenju. Kjer pa dvojezične table manjkajo, prihaja do pritožb tudi na vseh drugih področjih.”
> Bili ste še zelo mladi, ko se je pojavil pojem enotnega slovenskega kulturnega prostora. Kako ste ga razumeli takrat?
“Ravno zato, ker živim v Avstriji, pojem enotnega slovenskega kulturnega prostora zame nikoli ni bil problematičen. Imel sem namreč dobro primerjavo, kako deluje, seveda bistveno večji, nemški kulturni prostor. V šoli smo brali avstrijskega Handkeja, švicarskega Dürrenmatta in nemškega Grassa; igralci in režiserji se izmenjujejo med gledališči v Zürichu, Berlinu in na Dunaju; kdor se zanima za svetovno dogajanje, bere Neue Zürcher Zeitung in Der Spieler, pa tudi dogajanje med Nemci na Sedmograškem v Romuniji ali na južnem Tirolskem je samoumevni del dogajanja v nemškem jezikovnem prostoru. In prav nihče iz tega ne izvede sklepa, da bi lahko kdo s tem postavljal pod vprašaj meje. Samo nam, Slovencem, so vedno očitali, da sanjamo o reviziji mej, če smo govorili o skupnem kulturnem prostoru. To se mi je zdelo krivično, saj nam niso hoteli priznati tega, kar je bilo zanje povsem samoumevno.”
> Kaj je od tega ostalo danes in kje vidite priložnosti medsebojnega povezovanja?
“Po eni strani imamo šele sedaj dejansko možnost živeti enotni slovenski kulturni prostor. Vsi Slovenci - samo manjšina na Hrvaškem še manjka - smo državljani EU in pravzaprav prvič po koncu Avstro-Ogrske monarhije spet živimo v skupnem brezmejnem prostoru, v katerem vsaj načeloma vse države, v katerih živimo, težijo k istim vrednotam. Možnosti povezovanja bi torej danes bile bistveno večje. Po drugi strani pa je res, da je bila zavest o problemih zamejcev večja, ko so se morali v bivši državi povsem banalno tudi sami zavzemati za veljavo slovenskega jezika. Odtlej pa so bolj zaposleni sami s sabo in na zamejce radi pozabljajo. A navsezadnje enotni slovenski kulturni prostor napolnjuje z življenjem vsak posameznik že s tem, da tudi v zamejstvu ne pozabi na slovenščino, naj si bo kot turist, naj si bo kot delovna sila ali gospodarstvenik. Ni namreč lepo med vrsticami slišati očitke v smislu 'ta prihaja iz Slovenije, pa se muči z nemščino, zakaj potem vi tako trmasto zahtevate slovenščino v uradih''.”
> Matična država bi za uresničevanje 7. člena državne pogodbe lahko naredila več. Naša zunanja politika se zdi premlačna. Kaj menite vi?
“Slovenija je žal marsikaj zamudila v prvih letih, ko je šlo za mednarodno priznanje njene samostojnosti, in si zato tedaj ni upala javno napovedati nasledstva v ADP. Sedaj pa je vprašanje, če se bo in kdaj se bo za ta korak spet pojavil ugodni trenutek. Po drugi strani pa je Slovenija prav te dni (26. januarja) v Ženevi na zasedanju pristojne komisije OZN za preverjanje stanja človekovih pravic v Avstriji zavzela zelo konsekventna stališča in zahtevala od Avstrije ne samo uresničitev vseh odločb ustavnega sodišča, temveč tudi enakopravnost pri financiranju Glasbene šole, povišanje že od leta 1995 zamrznjenega finančnega pospeševanja itd. Stališče Slovenije glede uresničevanja sodb ustavnega sodišča so med drugimi podprle ZDA, Velika Britanija in Kanada, kar najbrž Avstriji ni bilo zelo po godu.”
> Ste sicer optimistični?
“Ustavno sodišče je odločilo že 18-krat, 12 novih postopkov je v teku. Mislim, da je po 30 razsodbah in desetih letih razprave dejansko napočil čas, da se zadeva konča, če se Avstrija noče tudi mednarodno osmešiti. Pripravljenosti za stoodstotno ureditev v smislu ustavnega sodišča verjetno še vedno ni, a da je treba najti kompromis, ki bi bil predvsem znosen tudi za koroške Slovence, je medtem najbrž postalo jasno tudi avstrijski vladi. Po dosedanjih izkušnjah bi pravzaprav morali biti pesimisti, saj so doslej propadli vsi poskusi. Toda tokrat so okoliščine dejansko nekoliko ugodnejše, torej upajmo. Kot pravnik pa tako in tako moram biti prepričan, da se na koncu uveljavi pravna država.”
MAJDA SUŠA
