Oljčno olje na novi poti

Z ocenami, koliko oljčnega olja pridelajo slovenski oljkarji, je kar nekaj križev. Po uradni statistiki o predelavi ga je malo, skoraj smešno malo. Po ocenah na podlagi oljčnikov, ki jih merijo z letalskimi posnetki, ga je veliko več, ocene izkušenih poznavalcev pa so še višje. Med slednjimi jih je kar nekaj postreglo z visoko številko, milijon litrov oljčnega olja, kar naj bi predstavljalo - če drži domneva, da se poraba žlahtne maščobe pri nas povečuje - polovico vse slovenske porabe.

Če ostanemo pri okrogli številki, potem je preverjeno vrhunskega oljčnega olja iz slovenskih oljčnikov pet odstotkov, kolikor so ga oljkarji namenili v preverjanje kakovosti in zanj prejeli zaščitno znamko ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre.

Ta ocena je seveda karseda konservativna in se je ne velja oklepati, kajti vrhunskega oljčnega olja je zagotovo nekajkrat več, nenazadnje tudi vsi dobitniki zlatih medalj v ocenjevanju za Zlato oljčno vejico (na gornji fotografiji) svojega olja ne označujejo z zaščitno znamko.

Za nakup oljčnega olja po sorazmerno visoki ceni kupec pričakuje priporočila in zagotovila. Evropska zaščitna znamka je verodostojen izkaz, na podobni ravni je katero od priznanj v ocenjevanju za Zlato oljčno vejico ali v katerem od drugih sorodnih natečajev, zelo pomembna so tudi ustna priporočila in ugled oljkarja.

Drži da ima oljčno olje visoko ceno. O tem, ali je predrago, pa slednjič odloča trg, pri čemer pa cena ni edino merilo nakupa. Za odločitev o nakupu oljčnega olja po kar visoki ceni morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji. Del jih je pri kupcu, del pri pridelovalcu oziroma prodajalcu. Razsvetljeni kupec bo vedel, kako uporabljati katero olje, da najbolj vrhunsko pravzaprav ni vsakdanja maščoba temveč plemenita začimba. Vedel bo tudi, da so olja blažja in intenzivnejša, da različne jedi terjajo drugačna olja in da pridelava vrhunskega oljčnega olja ni poceni.

S takšnimi kupci je za oljkarja z dobrim oljem veselje. Drugače je z onimi kupci, ki se zaustavijo pri ceni in jih nič ne premakne. Tu pa smo že pri vprašanju, kdo je tisti, ki bo z osveščanjem, izobraževanjem in obveščanjem dovolj prepričljivo razsvetljeval potrošnike.

Brez dvoma so to v prvi vrsti oljkarji, ki morajo svoj pridelek znati opisati, ga razložiti, pojasniti njegove prednosti, zdravilno učinkovanje in pričakovan gastronomski užitek. Šele s temi pojasnili olje zmore upravičiti visoko ceno, ki jo narekujejo visoki stroški pridelave z ogromno ročnega dela.

Nobena skrivnost ni, da so sestavni del današnje prodaje domala česar koli zgodbe. Zgodbo ima actimel, zgodbo ima coca cola, zgodbo ima audi. In svojo univerzalno zgodbo ima oljčno olje. Takšno, ki je iz enega kraja, izpod enih rok in ga je malo, pa pripoveduje še veliko več. Ne zgolj o splošnih značilnostih in prednostih, temveč tudi o pridelovalcu, njegovem nasadu in kraju, o torkli, nenazadnje tudi o tistem, ki ga uporablja.

Slovenski oljkarji so o tem prepričani, tudi svoje zgodbe znajo lepo plesti. Konec koncev jim ni težko, saj ni potrebno ničesar dodajati, ničesar odvzemati, le povedati je treba tako kot je. Vprašanje o animaciji javnosti za slovensko oljčno olje pri vse višji pridelavi, ki je posledica polno rodnih nasadov, je več kot na mestu. V poplavi informacij, besed in tudi blefa je stvari potrebno ponavljati, da se vsaj malo primejo.

Oljkarjem je uspelo v minulih dveh desetletjih nekaj izjemnih korakov. Prvi je seveda bil, da so obudili tradicijo pridelave. Naslednji je bil stremljenje h kakovosti, pa pomemben premik v poimenovanju, da imamo oljčno in več kar nekega olivnega olja. Zdaj so številni oljkarji dosegli tudi že velik obseg pridelave, ki pa mu prodaja na domačem pragu ni več kos.

Mozaik promocije slovenskega oljčnega olja postaja večji, v njem predstavljanje in ponujanje dobivata vlogo, ki ne bo mogla biti zgolj ljubiteljska. Tako, kot se je gradilo vedenje o pridelavi in kakovosti in z njim ustrezne ustanove, se bo moralo graditi sodobne prodajne poti.

Dobrih nastavkov je kar nekaj, nobenih razlogov ni za malodušje ali obup. A je z oljčnim oljem podobno kot z marsičem, doseči mora porabnika. Predobro in predragoceno je, da bi ostajalo.

Festival zlate oljčne vejice je dober korak, ko ga bodo razširili v kraje, kjer oljke ne rastejo, bo postal še veliko strumnejši.

SAŠO DRAVINEC