Ostaja le provinca

Ko je lani poleti novogoriška občina pet pred dvanajsto na mizo vrgla 30.000 evrov in so avgusta na hitro zložili Festival Go, se je zdelo, da minevajo časi stokanja, kako se poleti v mestu razen izjem res nič pametnega ne dogaja. Z vsemi porodnimi krči vred je tridnevni festival mestu ponudil vsaj približek kvazi urbanega dogajanja in obudil upanje, da Nova Gorica, regijsko središče, le ustoliči poletni festival. Še posebej, ker je takrat podžupan in sedaj župan Matej Arčon napovedoval, da želijo poletni festival nadgrajevati in z njim oplemenititi kulturni turizem.

Pričakovanja, da se bo to zgodilo, so se okrepila, ko se je letos občina izprsila in na mizo vrgla sto tisočakov za poletne prireditve. Podprla bo urbane vsebine, poletje ne bo le “plaža”, dva, trije šanki in instant muzikanti za maso, so sanjali optimisti. Mesto, ki ga s festivali po levi, desni in vmes prehiteva vsa okolica, bo končno postalo Mesto. S prepoznavnimi dogodki, ki ga bodo dvignili nad vaške veselice. Saj ne, da bi zahtevali avantgardo, a vsaj nekaj, recimo, sodobnega in urbanega.

In potem je sledila klofuta. Ob poletnem programu, za katerega bo občina plačala 66 tisočakov, človek ne ve, ali bi se od srca nasmejal ali se od obupa razjokal. “Kulturni turizem”, to pred slabim letom očitno tja v tri dni vrženo floskulo, bodo dvigovali Kalamari, Čuki, Jelen band in Petar Grašo?!?

Da, Nova Gorica je posebno mesto. Mesto zatohlega provincialnega duha. Kjer ne šteje vsebina, ampak vtis, da se nekaj dogaja. Karkoli, samo da je. S sejmom nogavic in spodnjih hlač na osrednjem trgu, s programi za najnižji skupni imenovalec, z veselicami, s pop omlednostmi in z rock imitatorji za poletje in praznike. Še dobro, da se konec junija dogaja vsaj mednarodno srečanje saksofonistov in da Poletna scena spet miga. Pa še kaka malenkost bi se našla. In potem se še kdo čudi, da le še najbolj nori vztrajajo, ostali, sposobni in perspektivni, pa se selijo drugam ...