Padanija proti Italiji
Slovenci v Italiji so predvidljivi volilci. Glasujejo večinoma za levosredinske stranke, ki se z leti spreminjajo, preimenujejo, združujejo in ločujejo, ne da bi pri tem izgubile slovenske glase. Ti se kvečjemu prelijejo z leve proti centru ali obratno, se pa nikoli ne razlijejo čez sredinski rob na desno. Toda razdor med Silviem Berlusconijem in Gianfrancom Finijem bi lahko spremenil volilne izbire Slovencev v Italiji.
To upa Danilo Slokar, član Severne lige, ki je trenutno edina zanesljiva Berlusconijeva zaveznica. Slokar je na dan našega pogovora prišel v službo s svojim zelenim saabom. Pustil ga je pred izložbo svojega pritličnega urada, ki ima pogled na tržaško sodišče, na palačo deželnega parlamenta in na tržaški sedež radiotelevizijske ustanove RAI. Zato je tudi na ta deževni avgustovski delavnik mimo Slokarjevega urada, kjer se sklepajo nepremičninski posli, stopala smetana tržaških odvetnikov, politikov in novinarjev. A na njegovo nesrečo je ta dan prišel mimo tudi miličnik in na vetrobranu kabrioleta pustil zoprn listek.
Tudi ta je navadno zelen, tako kot Slokarjev avto, tako kot metin sok, ki ga je Slokar pil med pogovorom, in tako kot zastava Slokarjeve stranke. Zelene barve so tudi dresi slovenskih nogometašev. In prav z nogometom je treba začeti, da bolje razumemo, kdo je politik Danilo Slokar in po čem hrepenijo privrženci Umberta Bossija, ki Severni ligi poveljuje že skoraj 30 let.
Začeti je treba pri letošnjem 14. juniju, ko so italijanski nogometaši odigrali svojo prvo tekmo na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki. Tekma s Paragvajem se je končala neslavno 1 : 1, zato je selektor Marcello Lippi pred novinarje stopil z mrkim obrazom. Vseeno je odgovoril na vsa vprašanja, dokler ga ni novinarka izzvala: “Kako komentirate dejstvo, da so na Radiu Padania navijali za Paragvaj?”
Radio Padania ima sedež v Milanu. Dnevno poroča o dogajanju v Italiji in ga komentira po okusu Bossijeve stranke. Zato je radijska postaja še pred začetkom tekme s Paragvajem napovedala, da bo navijala proti Italiji. Tak je pač duh ligašev, ki jim ni mar za risorgimento in bi najraje potegnili mejo med rentabilnim severom in potratnim jugom države. Marcello Lippi se je ob omembi te radijske postaje jezno nakremžil in v mikrofon dejal, da komentar ni potreben.
Toda komentarjev na ta račun je bilo v naslednjih dneh na pretek. Istočasno se je namreč v deželi Veneto zgodil incident. Ko je tamkajšnji novoizvoljeni guverner Luca Zaia obiskal neko šolo, so italijansko himno pomaknili na konec spremnega programa. Ker je Zaia viden predstavnik Lige, so mediji tudi ta dogodek povezali s strankinim protiitalijanskim duhom.
“Jaz sem kot Radio Padania, navijam proti Italiji,” je takrat v nekem intervjuju dejal Danilo Slokar. In dva meseca pozneje je pred barom ob svojem uradu je mimogrede spet omenil nogomet in Zaio. Da je pogovor nanesel na guvernerja Veneta, je bil nehote kriv tajnik Kmečke zveze, ki se je za hip pojavil izza vogala. “Vidiš Edija Bukavca tam?” In s tem je Slokar začel svoje razmišljanje o Slovencih v Italiji in Slovencih v Severni ligi.
“Ko je Zaia prišel na Prosek, sem vse organiziral jaz,” se je pohvalil Slokar. Luca Zaia je bil še do aprila kmetijski minister v Berlusconijevi vladi in v tej vlogi je lani obiskal tržaški Kras. Simbolično je posadil trto in zamejskim vinarjem priznal, da znano vino prosecco, s katerim se hvalijo v Venetu, izvira iz slovenske vasi Prosek pri Trstu. Toda zaradi tega Liga ni dobila novih slovenskih privržencev. “To je nesramno, jaz sem poskrbel za to srečanje, a nihče tega ne ve. Naslednjega dne je bila tiskovna konferenca s Tamaro Blažina (senatorko Demokratske stranke, op. ur.), in mene niso povabili.”
A to po Slokarjevih besedah še ni vse. “Jaz sem rešil slovensko gledališče. Jaz sem šel k županu s takratnim predsednikom gledališča Borisom Kuretom in prepričal Dipiazzo, naj občina posodi denar. Mi je kdo rekel hvala? Ne. Namesto tega mi Slovenci rečejo, da sem fašist.”
Ni dvoma, da Slokar pri nekaterih tržaških Slovencih ne vzbuja simpatije. Njegova stranka je namreč že davno v koaliciji z desnimi strankami, tudi z zapriseženim protislovenskim politikom Robertom Menio. Ta tudi Slokarju ni pogodu, zato se veseli razkola v Rimu. “Menia je s Finijem. Kaj pomeni to? Da Severna liga, ki je zvesta Berlusconiju, ni več z Menio. To nam bo tukaj pri nas prineslo še več glasov. Ker mi nismo desnica in Slovenci bodo prej ali slej to razumeli. Tudi Berlusconi ni desničar. Desnica in levica sta pojma, ki ne obstajata več.”
Slokar je torej prepričan, da se bo zdaj zgodilo to, kar je računal pred dvajsetimi leti. “Ko je padel berlinski zid, sem se vpisal v Severno ligo. Bil sem prepričan, da bo to zdaj stranka zamejcev. Liga je namreč proti nacionalizmu in je na strani manjšin.”
Toda le malo Slovencev so je doslej označilo simbol Bossijeve stranke na volilnih listkih. Na lanskih županskih volitvah v občinah s pretežno slovenskim prebivalstvom je Severna liga dosegla kvečjemu izvolitev enega svetnika. In tudi v stranki je dejavnih Slovencev malo. Po Slokarjevih besedah jih je danes “približno deset”. Omenili smo mu Alberta Zeniča, ki je lani s podporo Severne lige kandidiral za župana v občini Repentabor. “Ne, to je bilo bolj slučajno.” In res, tu pa tam se na listah Severne lige pojavi ime kakega Slovenca, ki pa takoj ponikne. Edini Slovenec, ki je v Severni ligi že dvajset let, je Slokar. Na začetku devetdesetih let je bil skupaj z njim Boris Gombač, ki je zaslovel po poskusu, da bi ustanovil organizacijo, ki bi bila konkurenčna dvema krovnima organizacijama Slovencev v Italiji - Slovensko kulturno - gospodarski zvezi (SKGZ) in Svetu slovenskih organizacij (SSO). Toda za to pobudo ni bilo zanimanja in Gombač je tudi kmalu zapustil Severno ligo.
“Ne smem povedati imen, ampak zagotavljam, da so bili v Ligi še drugi Slovenci, ki pa so se skrivali. Potem jih je leta 1994 veliko pobrala Forza Italia.” Kaj pa Gombačev poskus, da bi med Slovenci v Italiji nastal še tretji pol poleg levičarskega in sredinskega? “Ponavljam, da je zame nesmiselno še govoriti o levici in desnici. Vsekakor, ko danes govorijo o skupnem predstavništvu Slovencev v Italiji, na nas ne pomislijo. Ampak prej ali slej se bo to spremenilo. Jaz zelo cenim Rudija Pavšiča (predsednik SKGZ, op. p.) in imam z njim odlične odnose. Žal pa me nočejo drugi, predvsem Slovenska skupnost. V tej stranki so nacionalisti, tako kot je nacionalist Menia.”
Med pogovorom je Slokar pomahal mimoidočemu Radu Racetu. Ta je prisedel in pogovor je nanesel na čas, ko je Race predsedoval Paritetnemu odboru, kjer se med drugim sprejemajo sklepi glede postavljanja slovenskih napisov na javnih uradih. “Če vprašaš mene, dvojezičnih napisov ne potrebujemo. Dobimo tablo s slovenskim napisom, in kaj potem? Mnogo bolj koristno je, da so Slovenci na mestih, kjer se odloča in da imajo podjetja,” je dejal Slokar in pogledal Raceta. “Rado, se spomniš ideje o klubu?”
Slokar je leta 2004, ko je še bil član Paritetnega odbora, agitiral za posebni klub, ki bi združeval Slovence in Italijane. “Imenuj ga Rotary, imenuj ga Lions, bil bi klub, kjer bi ljudje delali za to, da izkoristimo vstop Slovenije v Evropsko unijo. Tudi to je propadlo. K sreči je v Gorici vsaj KB1909, ki je prav to, kar potrebujemo. Dobra finančna družba, ljudje, ki delajo, ki imajo načrte, ki ustvarjajo kadre. Pavšič to razume in jaz upam, da bo imel uspeh ... Že preveč govorim o njem. Če ga hvalim, mu to škodi, ker name gledajo kot na fašista.”
Slokarjevo hvaljenje Pavšiča je presenetljivo, saj se redko sliši, da bi se ligaš strinjal z levičarjem. “Jaz sem po duši levičar,” takoj pove Slokar, kar se pa sliši čudno, saj Severno ligo zastopajo tudi ljudje kot evroposlanec Mario Borghezio. Ta se je proslavil tudi s tem, da je po vlakih z razkužilom škropil priseljence. “Pusti to. V Severni ligi smo desničarji in levičarji, kar ni pomembno. Vsi imamo isti cilj: federalizem. Zdaj o njem govorimo mi, čez nekaj let pa si ga bodo želeli vsi, ker bodo ljudje siti te države, ki ne funkcionira.”
Da je cilj Bossijeve stranke federalni preustroj Italije, vedo vsi. Ni pa povsem jasno, ali stranka še upa v odcepitev severa od preostalega dela države. Slokar je bil ob omembi secesije in morebitnega nastanka države Padanija najprej zelo resen. “Za nas je na prvem mestu federalizem.” Potem pa so se mu robovi ustnic zaokrožili navzgor, in naslednji stavek je sklenil krohot: “Če pa se zgodi tudi secesija ... Še lepše!”
A federalistična reforma zamuja in Slokar se lahko veseli le padca političnih delnic Roberta Menia. “To, da nismo več zavezniki, gotovo ne pomeni, da bodo Slovenci kar naenkrat volili za nas, ampak vseeno bodo morda zdaj razumeli, da mi delamo za ljudi. Ne kot nekateri na levici, ki služijo dosti in nič ne delajo. Ali kot tisti nacionalisti, ki znajo govoriti samo o dvojezičnih tablah.”
Šele naslednje volitve bodo pokazale, ali bo skromno paleto barv Slovencev v Italiji poživila ligaška zelena. Morda bo Liga res imela dobiček. Zdaj pa ima Slovenec v njenih vrstah izgubo. Danilo Slokar bo moral zaradi nepravilno parkiranega saaba plačati 150 evrov kazni.
PETER VERČ
