Patricija Dodič, pesnica

Kakovost njenih besednih stvaritev sta potrdili pred leti prejeti nagrada za najboljšo regijsko pesnico na Mladi Urški in druga nagrada na Veronikinih dnevih v Novem mestu. Zaposlena je v Kosovelovi knjižnici Sežana, v enoti Kozina. Nedavno tega se je preselila v Ilirsko Bistrico in z nami spregovorila o svojem pesniškem ustvarjanju.

> Zaradi raznolike ustvarjalne dejavnosti vas upravičeno imenujejo vsestranska umetnica, saj se poleg kovanja verzov ukvarjate tudi z likovnim ustvarjanjem. Kako v tem pospešenem tempu, ki smo ga danes primorani živeti, najdete čas za vse dejavnosti?

“Čisto pred kratkim se mi je utrnila pesem v prozi o času. Odlomek gre takole: 'Čas pač je. Kot je vreme. Vsakdo se rodi poln minut in ur in tistih postrani hitečih kazalcev, ki nenehno lazijo istosmerno brez prehitevanj, posiljevanj, brez belega in praznega, brez obleke in podobnih mašil (…). Koncentrični krog. Vesolje spiralasto. Čas je lahko lucidno preroški. Če je. Če ga ni, me ni. Te ni. Razprt je v medvrstico. V njem imajo sence upočasnjene gibe. In kaj sem, če ne časorezec?' Seveda ga dandanašnji le malokdo krade za stvari, ki so mu ljube, saj način življenja sodobne družbe skoraj ne dovoli dihati. Sama o tem razmišljam nekoliko drugače. Morda zato, ker sem pred leti doživela hudo prometno nesrečo, iz katere bi prav lahko ne prišla živa. Pa sem. In v meni se je dojemanje časa in prostora spremenilo. Vzamem si čas za stvari in ljudi, ki so mi blizu. Ker tako hočem. Ker tako želim. Ker je to pravzaprav tisto, kar me dela boljšo in lepšo v srcu. Seveda, ni vedno popolnoma tako, ker me potegne kolesje dandanašnjosti vase, tako kot mnoge druge. In med vsem tem, kar me zanima in za kar si jemljem čas, imata svoje posebno mesto tako besedna kot likovna ustvarjalnost. Drugo je morda to, da že nekaj let ne gledam televizije, računalnik je v službi že tako preveč, zato ga doma sploh ne pokukam, in to je čisto dovolj, da ti tisti t.i. ukradeni čas zadostuje za dušne brkljarije.”

> Že v svojem pesniškem prvencu Pet minut blaznosti se predstavite s pripovedno poezijo, ki jo zaznamujejo nominalni slog in kratki stavki, ki so na videz majhni fragmenti, ampak veliko povedo. Tej poetiki zvesto sledite ves čas. Zakaj?

“Tukaj se ti v sebi nasmehnem. Zakaj je nebo modro? Zakaj sonce vzhaja in zahaja? Nekako tako je pri meni s pisanjem. Bolj kot poetiki sledim sebi, tistemu, kar me napiše, kar se hoče ubesediti. Da, tudi Jesih, ki mi je bil odličen nekajurni mentor, je menil, da sem 'premoderna', da sekam in da bi lahko vse pike preoblekla v vejice ter bila tako bolj spevna. Ampak to sem. Ena taka črna pika na neki način (smeh). In nočem biti nekdo drug. Če se hoče ravno takrat zapisati pika, potem se zapiše. Po drugi strani sem to pičje v nekem drugem času razlagala prijatelju iz Ptuja: čeprav se fragmentarnost dozdeva kratka, sekirasta, giljotinasta, hitra, hladna - meni pomeni obratno. Vsaka pika je obmolk. Je klopca, na kateri si lahko za vsako besedo spočijem. Premislim. Če se mi teče, potem bom po vseh teh pikah skakala kot razposajeni otrok po kamnih; če se mi počiva, se bom na kamen usedla, buljila v nebo, ptico, karkoli, morda v človeka. Ne maram hitenja. Ne maram klicajev. Čas nazaj sem bila obsedena s tropičjem. Zdelo se mi je, da bi lahko bralec v mislih nadaljeval misel. Želela sem, da bi bralec potiho ustvarjal z mano dalje, dalje, dalje ... Zato se mi je težko znajti v sodobnem času, ki pravzaprav hoče, da bi drveli. Po drugi strani hočem biti kratka, jasna, jedrnata. Pri poeziji stremim k tistemu, k čemur najbrž stremi večina pesnikov: da bi s čim manj besedami lahko povedali čim več. Zdi se mi le, da me čaka še nekaj življenj, da bo temu tako. Je pa res, da sem svoje pisanje začela prozno, torej z domišljijskimi spisi, zgodbami, pesmimi v prozi, h katerim me zlagoma spet vleče.”

> V vašem svetu poezije sta osrednji temi erotika in ljubezen, ki že od samih začetkov literarnega snovanja pesnikom predstavljata izziv. Vi ju na svojevrsten način predstavite tako, kot da se z izidom vašega prvenca prvič pojavita v književnosti. Torej, kaj je za vas erotika in kaj ljubezen ter kakšno je, po vašem mnenju, razmerje med njima?

“Ne vem, če sta ljubezen in erotika spočeli mene, ali jaz njiju. Je pa res, da se je svet začel z mojim rojstvom, se ve (smeh). Najbrž je erotika evolucijsko in podzavestno vtisnjena v 'možganski tokokrog'. Kar se spolnosti tiče, verjamem, da izhaja zakodirani naboj iz davne preteklosti, iz davnih kamenodobnih razmnoževalcev, kot pravijo v nekaterih knjigah. Moški so lovci, ženske so nabiralke, to je dejstvo, ki ga lahko kakor koli obračamo, pa bo vseeno veljalo v nedogled. Navsezadnje: predtisočletni vzorci še vedno vplivajo na naše ljubezenske izbire, takšne ali drugačne. Spolnost je zame podobna dihanju in vsem ostalim elementarnim potrebam in je navsezadnje najprijetnejša, če človeka osreči in mu v možganih sprošča oksitocin ali dopamin. Če pišemo in govorimo o vsem, zakaj bi se lepega v nas, ob nas, sramovali. Če prihaja do anomalij, seveda, če pa gre za zdrav odnos do spolnosti, v njej ne vidim ničesar spornega in zato je velik del poezije namenjene tudi njej. Marsikatera pesnica si ne upa o tem glasno pisati, saj sodobnost še najmanj hoče iskrenost in direktnost. Seveda gre obenem za izkušnje in neke vrste hormonsko stanje v možganih. Poleg tega na neki način verjamem novodobnim raziskavam, da človek ni monogamno bitje, saj je takšnih le pet odstotkov sesalcev. Zdaj pa bolje, da ustavim konje, sicer bom imela na grbi veliko pripomb - mogoče je v meni samo malce večja količina androgenega testosterona, kdo ve (smeh), zato tudi pri pisanju ne morem mimo. Če govorim o ljubezni: ljubezen je zame najvišja oblika in vrednota obstoja. Vsestranska, vesoljna ljubezen do vsega skozi vse v vsem. V mislih jo vsak dan pošiljam ljudem, ki jih imam rada vsaj trikrat, če ne večkrat. Deluje, prisežem. Takšna misel odžene še najhujše sovražnike.”

>“Nobenih zakonitosti, časa ali prostora,” je prvi verz uvodne tercine, ki ga zapišete pod naslovom druge pesniške zbirke in, kot lahko interpretiramo, v njem izrazite poseben odnos do treh determinant, ki določajo človeka v njegovem življenju. Ali lahko opišete svoje razmerje do pravil, časa in prostora?

“No, nekaj o času sem povedala že pri enem prejšnjih vprašanj. Pravila so zato, da jih kršiš, ali kako že gre to. Pravzaprav mi neki družbeni oziroma kateri koli red na neki način ustreza, saj bi v nasprotnem primeru nepretrgoma hodila po oblakih. Tako se vsaj tu in tam spustim za trenutek na zemljo (smeh). Lažje je bivati, če si življenja ne uokvirjaš v določen čas, v določen prostor in če si ju na neki način ne lastiš ter se nanju ne vežeš. Morda še košček pesmi o času, ki bi se lahko vezala tudi na prostor, pravila in podobno: 'Venomer in vseskozi ga sekam na dvoje, troje, na nešteto trenutkov, da bi iz njega izcuzala vse tisto, s čimer po drobtinah lahko odnesem svet. Nemirno iščem izvenčasnost. S poimenovanjem ga umeščam v svoj lokvanj tišine. Med temo in luč. Premik med vertikalo in diagonalo. Hipotenuza brezkončnosti me kljub vsemu dela začasnjeno na kljukico tuzemskosti. V tem in takem času se naključje spreminja v pomlad. V tem in takem času mi nevidne roke sekajo sence in labirinti požirajo ihtenja in zorenja in še kaj. Nimam časa. Klavrna diagnoza dneva, ki se kliče danes. Ker čas je zapeljiva vlačuga. Jaz pa nerodno brkljam med lasmi. Ker nimam nobenega izgovora več.'”

> Kakšen je vaš odnos do literarnih kritikov in ostalih ocenjevalcev vašega dela ter kako kritike in vrednostne sodbe vplivajo na vas?

“Nimam odnosa z literarnimi kritiki (smeh). Torej: ne ustvarjam si ničesar v svoji glavi, kar bi preveč tiščalo, ker to ni ravno zdravo. In kritika je lahko le konstruktivna, če si do sebe dovolj iskren, najsi bo v pisanju kot v življenju. Seveda tudi kritika in kritiki morajo dovolj poznati delo, biti strokovnjaki na področju, da lahko karkoli pozitivno ali negativno kritizirajo. In četudi dela dovolj ne poznajo, je prav, da svoje pomisleke argumentirajo. Priznam pa, da sem srečna, če v mojem pisanju kdorkoli najde zrnce zase, si ga prisvoji in shrani v srčni ali dušni žepek.”

> David Bedrač je o vaši drugi pesniški zbirki napisal, da je “ta zbirka pesniški dogodek, ki ne sme ostati prezrt in ki napoveduje nove stihe Patricije Dodič”. Koliko časa potrebujete, da napišete pesem ali pesniško zbirko? Si morda upate napovedati izid svoje nove knjige?

“Koliko časa pa potrebuje pesem, da me napiše? (smeh) Že veliko časa je tako, da se napiše sama. Zaobjame me neke vrste trans, v katerem me pravzaprav ni. Ko je napisana, se zbudim in včasih začudim, da je nastalo, kar je. Pravzaprav je kar nekaj poti nastajanja pesmi pri meni. Prva je ta, o kateri sem ravnokar govorila in nastane kot izbruh na računalnik ali na papir. Druga je skoraj zenovski preblisk - takrat nastane zelo kratek in jedrnat zapis. In potem je še tista tretja, najdaljša, dolga kot jara kača, ko pesem nastaja po drobcih, kjerkoli, kadarkoli, se sestavlja, se pili, se briše, se riše, se kvačka, se meša, se kuha, se drobtini in drobenculji, se vetri in nevihti, se karkoli. Potrebuje celo vrsto trenutkov zase in tudi take, ko me sploh ne potrebuje in me čisto odrine ter me pokliče ob čisto najmanj pričakovanem času. In prej ali slej se odloči, da bo pa taka in ne tista od prej ali od nikoli. Nastane. Nekatere nastanejo v sanjah in jih potem zapišem. Pesniške zbirke so pač izbor vseh takih rojevanj in blodenj. V čakajočem stanju pred izidom imam tri že oddelane zadeve: pesmi v prozi, v katere spada prej navedeni Čas, naslovljene Naj te nosi, v pripravi so Prebliski in Ljubimje. Poleg tega je v nastajanju tudi zbirka pravljic za odrasle, v glavi vse bolj kriči proza, ki se je za zdaj še nisem lotila. Najbrž se bom odločila za kratko zgodbo ali za nekaj 'odpičenega', ko bo. Do takrat, kadarkoli že to bo, če sploh bo, pa samo molim h kateremukoli bogu, da bi ostala zdrava, polna optimizma in takšna, kakršna sem.”

ROK SMRDELJ

Patricija DodičRok Smrdelj