Paul Gauguin v brezah pred galerijo
Z ženo hitita po jeklenem mostu Millennium, ki se pne nad rjavkasto gladino Temze: skozi hladno sapo, ki veje z Atlantskega oceana, stopata proti južnemu bregu, kjer se dviga ogromna, tržnici podobna galerija Tate Modern. Tam je na ogled velika slikarska razstava - po petdesetih letih največja v Združenem kraljestvu, nenehno poudarjajo otoški mediji - Paula Gauguina.
Gauguin zagotovo ne sodi med tiste likovnike, katerih dela te najbolj pritegujejo in vznemirjajo; prav zato o njem veš presneto malo, domala nič. Resda vsaj v grobih obrisih “poznaš” njegovo neštetokrat in v različnih medijih povedano, obnovljeno, upodobljeno (romansirano) biografijo - a to je tudi vse. Sicer pa življenjepisni drobci, tako “izkrivljeno” meniš že dolga leta, pa naj bodo še tako slikoviti, o umetnikovem delu vselej povedo neprimerljivo manj kot obratno; zgolj to, kar je posamezni umetnik ustvaril, je zagonetka, ki jo je vredno razvozlati. Ustrezneje: vsaj poskusiti, da bi jo, jeguljasto izmuzljivo, “ujel”, razrešil.
Vsekakor pa drži, da je bil Gauguin nevsakdanji tič (a ta prozaična in obupno stereotipna oznaka bržkone veliko več pove o označevalcu kot pa o označencu): če odmisliš to, da je edini smisel svojega življenja videl le v slikanju, moraš priznati, da je bil vseskozi nekakšen naplavljenec - domala vselej je bil to, kar ni hotel biti, skorajda vedno je bil tam, kjer ni hotel biti. V Parizu, Bretanji in v Provansi je koprnel po oddaljenih krajih, na tihomorskih otokih, kjer se je izteklo njegovo življenje, pa je sredi slepeče bleščave belega dne vročično sanjaril o Bretanji. Kadar ni ustvarjal, je bil po svoje nesrečen, a njegovo življenje je v znatni meri onesrečevalo tudi njegove najbližje.
Še pred osemnajstim letom Gauguin (1848 - 1903) kot mornar obrede velik del “eksotičnega” sveta. Nato se mladenič dokaj premožnih staršev zaposli na pariški borzi; v kratkem času postane eden boljših posrednikov. A konec vsakega tedna se zapre v svojo sobo, kjer skicirane motive s potovanj neznansko potrpežljivo in vendar hlastno, goreče, malodane obsedeno “prenaša” v olja na platnu. Sorazmerno hitro se spoprijatelji s posameznimi impresionisti, seznani se s slikarskim “samohodcem” Paulom Cezannom, malce odljudnim bančnim uradnikom iz Provanse; Camille Pissarro, ki v njem hitro prepozna talent, ga začne poučevati in usmerjati. A Gauguin se kmalu odreče “izpetemu” impresionizmu, čedalje bolj se navdušuje nad “primitivizmom” afriškega in azijskega slikarstva.
Poroki z danskim dekletom v kratkem sledi petero otrok; Gauguin opusti službo, zakonca se zaradi gmotne stiske preselita na Dansko, kjer za družino skrbita tast in tašča. A sever vse bolj malodušnega Gauguina utesnjuje in duši, po nekaj letih se sam vrne domov. Slikat. Največ motivov in spodbud najde v Bretanji in Provansi; tu se spoprijatelji s holandskim slikarjem Vincentom van Goghom. Njuno razmerje je viharno, prepirljivo, nemalokrat mučno: depresivnega Holandca, katerega slikarstvo kritiki vztrajno zavračajo in omalovažujejo, vse pogosteje napada božjast s prividi in prisluhi; za nameček oba lokata srhljivo množino pogubnega absinta. Kmalu po Gauguinovem pobegu van Gogh napravi samomor.
Gauguin zdaj znova potuje, izključno v trope. Dve leti preživi na Tahitiju v otočju Francoska Polinezija, za krajši čas se vrne v Bretanjo, nato spet odhiti na Tihi ocean, malo pred smrtjo se ustali na Markizinem (Markeškem) otočju, severovzhodno od Tahitija.
In to je vse, kar vem o njegovem življenju, si malce razdraženo porečeš, ko z ženo v precejšnji gneči - a ljudem v tej gneči se nenehno nekam mudi - stopata iz ene razstavne sobane v drugo: malo in hkrati preveč. Biografska faktografija, pa naj bo še tako utemeljena v dejstvih, gledalca omejuje in porazno razorožuje: to, kar v resnici zavezujoče šteje, so razstavljena dela, ki navidez ravnodušno in docela sprijaznjeno strmijo v obiskovalca, vendar mu hkrati nezadržno lezejo pod kožo in se neznosno oblastno, tako kot neozdravljiva bolezen ugonablja še včeraj od zdravja prekipevajočega človeka, polaščajo njegove spodbudno razprte in vedre duševnosti.
In ob Gauguinovih kronološko razvrščenih podobah sorazmerno kmalu spoznaš, da je bil slikar - v divjem in ostro razgibanem koloritu, ne le v motiviki, ki tudi na pacifiških otokih ohranja prepoznavne poteze svetopisemskega - že v času, ko je še slikal v Bretanji in Provansi, izrazito “tihomorski”, “tropski”, “eksotičen”. Kot da bi dela zgodnjega obdobja napovedovala - zagotovo ne povsem brez blagega ironičnega podtona, ob katerem se bodo pozneje navdihovali fauvisti in še pozneje tudi ekspresionisti - tista, ki so nastala v zadnjih letih, na otokih, ki so na tisoče kilometrov proč od zahodne civilizacije. In obratno: na Tahitiju in Markizinem otočju Gauguin ustvarja platna, ki skozi malce zamolkle tenje domotožno “dišijo” po Bretanji. Gledalec se res nikakor ne more otresti vtisa, da je bil Gauguin vselej tam, kjer ni hotel biti; tam, odkoder je moral (dokler je pač mogel) na vrat na nos (in vendar na moč premišljeno) pobegniti.
A zakaj pobegniti iz raja, za kakršnega so v njegovem času zagotovo še veljala slikovita tihomorska otočja? Zakaj mora biti raj vedno le tam, kjer te(be) ni? Raj je raj le dotlej, dokler ga ne spoznaš. In svet, ki ga je Gauguin okušal in spoznaval zadnja leta življenja, se je njegovi zavesti kaj hitro razodel kot najhujše nasprotje namišljenega, idiličnega: zahodna civilizacija je otoško prvobitnost ob pomoči kramarjev in misijonarjev ponižala, izmaličila in pohabila v bordel in hiralnico.
In ko spoznaš raj - Gauguin ga nedvomno ni spoznal šele na Tihem oceanu, ampak že veliko prej, v “pristni” in “prvinski” Bretanji - ti ne preostane drugega kot krik. Gauguin kriči skozi barve, odtenke; kriči tako pridušeno, kot da bi šepetal - a ta šepet stresa in do temeljev pretresa debelo zidovje zahodne civilizacije, tudi njene v najgloblji srži zavojevalske ustanove, kakršni so muzeji z brezsramno naropanimi eksponati in galerije z umetninami.
Gauguinovi govorici, ki se hote in dosledneje kot impresionizem izmika sleherni mimetičnosti, je ime divja barva - figuralika je celo v njegovih (avto)portretih, tihožitjih in pejsažih zgolj izhodišče in pretveza, vzmet, ki ga sproži v poblaznelo tišino brezna. Tako valovi skozte, ko se z ženo pomikata proti izhodu, malce omotična od preštevilnih podob - ko bi jih bilo samo dvajset, bi jih še vedno bilo preveč.
In šele ko sta znova zunaj, na bregu Temze ugledaš to, kar si pred poldrugo uro spregledal: nekaj deset brez. Nedopovedljivo vitka debla, ki rastejo kar tako. (Sploh še zmoremo dojeti ta “kar tako”?) Dotakneš se jih; gladka in topla so, kot da bi bila sredi globoke noči naslikana v nemem ateljeju - kot da bi jih po vrnitvi iz Bretanje upodobil Gauguin. Ko bi jih bil videl prej, gre iznenada skozte, bi verjetno ne stopil v prenatrpano in prenasičeno galerijo. Gauguina je namreč veliko več prav v teh brezah.TOMO VIDIC
