Pesnik Josip Osti, Pepi Tomajski, o haikujih, svojih ljubeznih, spreminjanju Krasa ...
Leta 1945 se je rodil v Sarajevu, se tamkaj uveljavil kot mojster verza, opravljal vrsto pomembnih kulturniških vlog, se pred vojno umaknil v Slovenijo in dosegel skoraj nemogoče: postal prvovrstni slovenski pesnik! V Tomaju, kjer se je naselil pred sedemnajstimi leti, se mu pišejo zlasti haikuji. Pravi, da jih je nanizal že več kot tisoč. Najnovejše je pred kratkim objavil v zbirki Objemam te in poljubljam v vseh barvah Marca Chagalla. Štirje so se vtihotapili tudi v intervju.
> Kdaj ste prvič obiskali Kras?
“Ko sem prvič prišel na festival Vilenica, leta 1987. Takrat so ga organizirali drugič. Začela se je moja življenjska zgodba z Barbaro Šubert, tajnico Društva slovenskih pisateljev, in ravno sem prevajal Kosovelove pesmi v prozi. Z Barbaro sva se sprehajala naokrog, in ugotovil sem, da vse, kar najdeš v Srečkovih pesmih, najdeš tudi na Krasu. In prepričal sem se, da drži, kar pravi v eni svojih pesmi: 'Vse je pesem.' Seveda pod pogojem, da si tako velik pesnik, kakršen je on. Bral in prevajal sem ga že prej ...”
> Vas je najprej očarala njegova poezija v prozi?
“Ne, njegova poezija nasploh. Pesmi v prozi sem prevedel, ker sem si rekel, da bi bila to lahko lepa knjiga. Založnik in odličen prevajalec Kolja Mićević iz Banja Luke, ki je leta 1987 izdal prvo knjigo mojih prevodov iz slovenščine, Šalamunovo zbirko Druidi, je bil za. Čeprav moj prijatelj Niko Grafenauer in nekateri drugi pravijo, da pri Kosovelu niso najboljše pesmi v prozi, je bila knjiga uspešna. Andrej Brvar je rekel, da si tudi Slovenci zaslužijo samostojno knjižno izdajo Kosovelovih pesmi v prozi, in dve leti zatem je res izšla, pri mariborskih Obzorjih. Ker Kosovel prav v teh pesmih največ pove o kraški pokrajini, sem se nanjo navezal že med prevajanjem. Z ženo sva pogosto zahajala na Kras, opazoval sem ga, ugotavljal, da je v starih hišah, tudi v ruševinah, več magije kot v novih zgradbah, razmišljal sem, da bi tu mogoče imel hiško ... In ker je moje življenje prepolno čudežev, se je tudi tu zgodil eden: po enem od festivalov Vilenica smo se družili v tomajski gostilni, kjer sem rekel, da bi hišo najraje imel med šankom vaške gostilne in Kosovelovim grobom. Čez leto in pol je novinarka Bojana Jesih, Ljubljančanka s hišo v Tomaju, poklicala Barbaro in mene, nama povedala, da je umrla ženica, ki je zapustila hiško sredi vasi. In res sva jo kupila.”
> So vas domačini sprejeli?
“So. To sem dokončno spoznal, ko sem leta 1995, po prejetju vileniške nagrade leto poprej, za založbo Mihelač pripravljal zbirko Salomonov pečat. Ko me je po Tomaju iskal Jaro Mihelač, ki ima prav tako hišo na Krasu, blizu Komna, je na vaškem placu ustavil nekega starejšega domačina, ga vprašal, ali morda ve, kje živi Josip Osti, tisti pesnik iz Bosne ... Možakar je prikimal: 'Aja, Pepi Tomajski! Tam!' Jaro mi je rekel, da to pomeni le eno: da so me sprejeli. In res so me. Kar je tudi normalno, če si prevedel štiri Kosovelove knjige, pisal veliko o njem ... Nenazadnje sem edini dobitnik nagrade Vilenica, ki je ostal tu, na Krasu.”
> In začel pisati v slovenščini.
“To je tudi čudež. Nekoč sem bil en teden sam na Krasu in napisal v slovenščini dve tretjini pesmi iz zbirke Kraški Narcis, ki je izšla leta 1999. Ko se je Barbara vrnila iz Ljubljane, sem ji jih pokazal, pa je rekla: 'Ne verjamem, da si jih napisal v slovenščini.' Rekel sem ji: 'Verjamem, da ne verjameš, kajti niti sam ne verjamem.' Vse od takrat pesmi lahko pišem le na Krasu, vse drugo - eseje, prozo, ocene - pa tudi v Ljubljani. Še posebej mi kraško ozračje ustreza pri pisanju haikujev.”
> Zakaj?
“Ker je za haikuje že po japonski tradiciji bistveno občutje povezanosti z naravo. Po drugi strani pesmi tu najbrž lažje pišem, ker v marsikateri navežem stik s Kosovelom.”
> Živite predvsem v Tomaju?
“Ja. Hiša, ki sva jo kupila pred sedemnajstimi leti, je bila Barbarino stalno bivališče, moje pa je bilo še naprej ljubljansko stanovanje. Odkar je Barbara pred tremi leti in pol umrla, je Tomaj moje stalno bivališče. Že prej sem bil jaz več časa v kraški hiši, kar je razvidno tudi iz moje poezije. Že iz naslovov zbirk: Kraški Narcis, Tomajski vrt, MED KOPRIVO IN KRIŽEM ... Ta naslov sem napisal s samimi velikimi črkami, da bi ohranil dvojni pomen besed: Tomaj leži med Koprivo in Križem, obenem je kopriva metafora za življenje, ki ni ravno z rožicami postlano, križ pa naznanja konec.”
ANDRAŽ GOMBAČ
Celoten pogovor preberite v petkovi prilogi 7. val tiskane izdaje Primorskih novic.
