Pesnik Miroslav Košuta: “ Najpomembnejše vprašanje - kaj bomo pustili za sabo?

> Vidim, da ste dobro založeni s knjigami. Katere vam pomenijo največ?

“Na prvo mesto seveda postavljam pesniške zbirke, začenši s Prešernovimi Poezijami. Sledijo Gregorčič, Kosovel in drugi klasiki, pa tudi avtorji, ki jih ne povoha nihče več razen Miroslava Košute, recimo naš primorski rojak Josip Pagliaruzzi Krilan. Knjige sem redno začel kupovati po prihodu v Ljubljano. Brskal sem po antikvariatu, kupoval vse, kar je izšlo, seveda le, dokler so knjige pri nas izhajale v omejenem številu. Ko je izšla moja prva zbirka, leta 1963, je izšla še Kocbekova Groza, ob tem pa menda le še pet drugih zbirk. Založba Lipa iz Kopra, ki je tiskala moj prvenec, je izdala samo eno pesniško zbirko na leto. Torej ni bilo težko imeti pregleda nad vsem. In knjige so bile skorajda zastonj. Pozneje je začelo njihovo število skokoma naraščati, pa še družino sem si ustvaril, tako da denarja nisem mogel razmetavati naokrog. Obenem sem videl, da me ne zanima vse, kar izide. Odtlej kupujem knjige, do katerih vzpostavim oseben odnos: zaradi imena avtorja, vsebine, včasih celo zaradi zunanje opreme. Ob pesniških zbirkah sem veliko kupoval stare knjige, zlasti Ivana Cankarja - imam skoraj vsa njegova dela v prvih izdajah. Ob vrnitvi iz Ljubljane v Trst jeseni 1969 se je moje življenje močno preusmerilo, saj so me v gledališču pričakale druge težave. Nisem imel več časa, da bi se vozil v Ljubljano na potep po knjigarnah, kar je bila prej ena mojih obveznih dejavnosti. V knjižnici imam še knjige klasikov, ki jih je svojčas izdajala predvsem Slovenska matica, od filozofije do zgodovine. Prav zgodovinske knjige zadnje čase najpogosteje jemljem v roke in sodobne družbene napetosti opazujem skozi Tukididesa, Herodota, Ksenofonta ... Potem so tu slovanski avtorji, predvsem Rusi s Puškinom, Čehovom, Gogoljem, Dostojevskim in Tolstojem. Namerno jih omenjam po tem vrstnem redu, saj sovpada z mojo osebno lestvico priljubljenosti. Še posebej srečen sem bil, ko sem kot ravnatelj Slovenskega stalnega gledališča na oder lahko postavil katero od del Čehova, ki smo ga igrali kar precej in zmeraj z velikim uspehom. V zadnjih časih odkrivam zlasti aktualnost Gogolja, njegove jedke družbene kritike. Tolstoj mi je blizu, ker premore mir velikana. Najbolj tuj mi je, ko se zateka k nečemu zunaj nas, kar naj bi nas odrešilo, ko izteza svoj versko dvignjeni prst. Sicer pa s svojim mirom pomirja tudi mene. Po napornem, razburljivem dnevu rad zvečer ležem, preberem nekaj strani tega modreca, in mi je takoj lažje. V mladosti sem veliko bral tudi Italijane, sledil povojnim neorealistom, zdaj pa imam na nočni omarici dve knjigi Fulvia Tomizze. Tule ob meji smo že stoletja obsojeni na sožitje, kar je Tomizza dobro razumel in bil zaveznik Slovencev. Tako v eni kakor drugi skupnosti se je čutil manjšinca. Ni bil le dober pisatelj, ampak tudi moj prijatelj, človek, ki ga danes najbolj pogrešam kot sogovornika na italijanski strani. Tako, to so moje najljubše knjige. Seveda bi se našlo še kaj. Vedeti morate, da imava z ženo tule, na Kontovelu, le del najine domače knjižnice. Precej knjig hraniva še v bivšem stanovanju v Trstu.”

> Kdaj sta se preselila sem gor?

“Maja bodo minila tri leta. Nenadoma nama je v mestu postalo tesno. Ni dobro, da starejša človeka živita v mestnih gajbah, iz katerih vidiš samo stavbe na drugi strani ulice. Tisto stanovanje smo kupili, ker je bilo blizu gledališča, v katerem sem delal petindvajset let. Telefonirali so mi: 'Košuta, je prišel iz Ljubljane ta pa ta.' In še preden so mu skuhali kavo, sem že prišel. Blizu je bila tudi slovenska šola, ki je danes tam žal ni več. Marsikaj se je spremenilo. Zadnja leta sva z ženo na sosednjih balkonih videvala v glavnem starejše družine. Vsake toliko je kdo umanjkal, spraševala sva se: a ga ni več, je šel? Že jutri bi utegnili z drugih balkonov gledati na našega in spraševati: a ta starega ni več? Pa sva se odselila.”

> Selitev iz Trsta na Kontovel je bila potemtakem manj stresna kakor pol stoletja poprej selitev iz Križa v Ljubljano. Tedaj ste menda hudo zboleli ...

“Sama selitev v Ljubljano ni bila stresna, krivo je bilo zdravje. Leta 1955, ko sem se prvič odpravil študirat v Ljubljano, sem navdušeno pričakoval, kaj me čaka. Potovanje z vlakom je trajalo šest ur: eno uro smo stali na Opčinah, da so nas pregledali Italijani, eno uro v Divači, počasi smo cijazili proti Ljubljani. Folklora tistega časa pač. Res je, v Ljubljani mi je odpovedalo srce. In po desetih tednih zdravljenja so me poslali domov umret. A je bila življenjska sila močnejša od bolezni. Leto, ki sem ga preživel med okrevanjem, vseeno ni bilo zapravljeno. Ko sem se naslednjo jesen spet vpisal, sem to storil bolj premišljeno ...”

> ... in slovenščino zamenjali za primerjalno književnost?

“Tako. Sprva sploh nisem vedel, kaj si želim študirati. Prihajam iz tako revne družine, da si nikdar nisem upal niti pomisliti na univerzitetni študij. Moj cilj je bil končati realno gimnazijo, to pa zato, ker sem o realki bral v biografijah mnogih slovenskih pisateljev in pesnikov. Nekaj mitskega je bilo v tem. Ko sem dosegel maturitetno spričevalo, sem mislil, da je mojega šolanja konec. Večina sošolcev se je razkropila po italijanskih univerzah, meni pa se je ponudila možnost štipendije v Ljubljani, tudi zato, ker je bil moj oče prekomorec. Kot rečeno, na začetku nisem vedel, kaj je univerza in kaj naj sploh študiram. Ker sem hotel pisati pesmi, se je slavistika zdela logična odločitev.”

> Ob njej ste vpisali še angleščino?

“Seveda, rekel sem si, da moram študiju dodati še nekaj svetovljanstva. Ne gre pozabiti niti, da smo do leta 1954 živeli na Svobodnem tržaškem ozemlju. V coni A smo bili pod Američani in Angleži, tako da smo angleščino že imeli v ušesih. Lotil sem se celo prevajanja nekaterih ameriških črnskih pesnikov. Na to sem že skoraj pozabil. Česa vse se človek spomni, ko takole pripoveduje!”

> Se spomnite, katere ste prevajali?

“Eden je bil Langston Hughes. Pisal je nekakšne bluesovske pesmi. Po njegovem zgledu sem že v srednji šoli začel izražati bolečino manjšinskega človeka.”

> Nekakšen zamejski blues?

“Nekaj takega. Črnci so izražali vdanost v svojo usodo, ne pa tudi sprijaznjenosti. Ničesar niso mogli, a v srcu so se še upirali. Tu sem našel povezavo z našo manjšino, ki se je v času fašizma znala tako suvereno postaviti zoper poskuse asimilacije, se boriti za preživetje. Svojih prevodov Langstona Hughesa že šestdeset let nisem videl. Če bom našel kaj časa, jih bom poiskal in spet prebral. Veste, intenzivno čistim svoj arhiv, uničujem stvari, da ne bi moji papirji po nepotrebnem obremenjevali prihodnjih rodov. Tu in tam naletim na stvari, ki so že ušle iz spomina in se nasmiham: a tudi to sem prevajal, a tudi to sem napisal ...”

> Kako pa se spominjate dogodka, ki vas je menda skoraj stal življenja, igranja z orožjem, ki ga je za sabo pustila vojna?

“Poglejte tale palec, vidite, kje je zaceljena rana. In nos: prej sem imel lepega, ravnega, 'takega kot tata', so govorili, potem pa mi ga je razklalo in zato ni več tako raven. Ko sem bil mlad, sem zaradi tega imel velike komplekse, zlasti ob dekletih. Do nesreče je prišlo, ko sem s sosedovim fantom, Marjo mu je bilo ime, razstreljeval naboje brzostrelk. Nanje sva metala kamne, da je pokalo, a sva zbujala preveč pozornosti. Slišati je bilo, kakor da so kje še partizani, ki streljajo naokrog. Zato sva sklenila, da se vseh nabojev znebiva naenkrat. Zažgala sva velikansko robido, v ogenj vrgla vseh triintrideset nabojev, se skrila in čakala, da popokajo. Ker je tu in tam počilo več nabojev hkrati, sta se najini številki na koncu razhajali: Marjo je naštel triintrideset pokov, jaz pa dvaintrideset. A nič več ni pokalo, zato sva začela brkljati po pogorišču, ven metati prazne tulce. Ni treba poudarjati, kaj se je zgodilo: počil je še zadnji naboj. In njegov obod se mi je zaril v nos. V nabrežinski lekarni so mi pomagali, a so spregledali, da je en košček še ostal v nosu. Ko sem dobro leto pozneje dražil sošolko in me je mahnila po nosu, sem bil v hipu ves krvav. Košček v nosu se je premaknil, tako da sem odtlej pri dihanju piskal. Spomnim se, kako smo doma jedli pašto in fižol, pri nas je bil neki gost, jaz pa sem kar naprej piskal: fijuuu, fijuuu ... Mami je bilo dovolj, poklicala me je k sebi in mi s 'frketo', koščenim pripomočkom za spenjanje las, pobezala po nosu. 'O, lej, imaš en f'žu!' Pa ni bil fižol. Ven je priletel kar lep košček naboja. Še zdaj ga imam nekje spravljenega, a sem ga med selitvijo založil.”

> Nadaljujva s študijem - presedlali ste torej na primerjalno književnost.

“Tako. In se še posebej zbližal s profesorjem Antonom Ocvirkom, ki je bil izredno dober predavatelj. Na prvem seminarju, ki smo ga imeli v NUK-u, nas je vse zafrkaval, vsakega posebej spraševal, zakaj smo se odločili prav za ta študij. Rekel sem si, da tega ne bom trpel. Ko se je spravil nadme, sem odbil njegov napad. Rekel sem mu, da sem tako ali tako vpisal angleščino, medtem ko imam primerjalno književnost pod B. Znašel se je v zadregi, ostal brez replike. Bolj sem se mu prikupil, ko je ugotovil, da znam latinsko. No, znal sem, kolikor sem pač znal, nekaj malega, vsekakor pa bolje kakor italijanščino, ki je namerno nisem hotel znati. Sovražil sem jo, ker so mi Italijani odpeljali očeta. Odpora do njihovega jezika še dolgo nisem prebolel. Skratka, Ocvirk me je izbral za enega svojih ljubljencev. Ko je zbolel, sva ga na seminarje spremljala Marjana Kobe in jaz, ga podpirala med hojo. Včasih se je pretvarjal, da je večji revež, kakor je bil v resnici. Stokal je, vpil, da moramo hoditi počasneje. Kadar je bilo naokrog veliko ljudi, je sploh rad zganjal komedijo. Ko sem hotel diplomirati, se poročiti s svojo deklico s Kontovela, pa ni hotel niti slišati. 'Kam se vam mudi? A mislite, da veste že vse?! Še jaz ne vem vsega!' se je jezil.”

> Kako to, da ste vi, zavedni Slovenec iz Križa, pri njem, Primorcu iz Žage, ki je prav tako okusil fašizem, diplomirali iz D'Annunzia, glavnega fašističnega poeta?

“To mi je pa on podtaknil. Za diplomska dela je zmeraj razpisal določene teme. Ker nisem obvladal nemščine, mi je ostalo bolj malo izbire. Poleg tega je Ocvirk sam hotel raziskovati D'Annunzia, zato je napravil tako, da smo poprej nekaj dela opravili študenti, mu pomagali. D'Annunziu sploh nisem bil naklonjen. Bil je dober pesnik, a pokvarjen človek. Vse skupaj se mi je še bolj zamerilo, ko sem spoznal, da iz vsega skupaj ne bom zmogel napraviti spodobne naloge.”

> Pa ste vendarle diplomirali in začeli izdajati pesniške zbirke. Prve štiri so izšle pri koprski založbi Lipa ...

“Ker je bil Koper kraj, kjer se mi je po diplomi obetala služba. Med študijem so v Trstu pričakovali, da bom prišel v tamkajšnje gledališče, ki pa je začelo redčiti svoje osebje. Odšla je Štefka Drolc, odšel je Miha Baloh in vse manj je bilo tudi upanja, da bi prišel jaz. Srečko Vilhar, po katerem se danes imenuje koprska knjižnica, me je povabil, naj pridem v Koper. Za profesorja na učiteljišču. Kovček sem že pripravil, dobesedno, nakar sem dobil telegram, da je šolski svet učiteljišča zavrnil mojo vlogo - zaradi nasprotovanja enega od profesorjev. Trdil je, da nisem pravi za vzgajanje naše socialistične mladine, saj sem v tržaški reviji Jadro malo predtem objavil nekaj pesmi, spotakljivih, seksualno obarvanih, o platoničnem odnosu do neke gospe s psičkom. Bil je cikel štirih pesmi v prozi, ki ga pozneje nisem vključil v nobeno zbirko, saj proznih pesmi tako rekoč nisem pisal. Argumentacija zoper moj prihod v Koper me je prizadela še posebej, ker je za njo idejno stal goriški Katoliški glas, tisti čas zelo reakcionarno, protijugoslovansko glasilo. Zdelo se mi je čudno, da profesor zagovarja isto stališče kot katoliško glasilo. In tako nisem končal v Kopru, ampak na ljubljanskem radiu, kar se je izkazalo za veliko srečo. Pri založbi Lipa sem nazadnje izdal svojo četrto zbirko Pričevanje, za katero sem prejel nagrado Prešernovega sklada in ki je - to zdaj lahko potrdim, saj sem pred kratkim izbiral svoje pesmi za knjigo Drevo življenja - prava pričevanjska zbirka. Priča o stanju v zamejstvu, o stanju v moji družini in sploh o vsem, kar je takrat žulilo našo manjšino. Nekatere pesmi so očitno tako dobre, da jih še danes citirajo po antologijah, denimo tiste o Benečiji in o naših izseljencih, rudarjih v Belgiji in tako naprej. So pa bile preveč črnoglede, sploh če vemo, da je v tistem času Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ), takrat edina krovna organizacija, skušala domov privabiti zamejce, razseljene po svetu. Bili smo vsepovsod, od Milana, Švice, Belgije do Skandinavije. Veliko se nas je res vrnilo v Trst, jaz pač iz Ljubljane. In če imamo danes dvojezično šolo v Špetru, je to sad tedanje razsvetljene politike SKGZ. Pomembna je bila tudi vloga duhovnikov, nosilnih stebrov narodne zavesti v Benečiji. Sami čedermaci! Danes imam občutek, da se nam je takratno delo najbolj obrestovalo prav v Benečiji. Nekje vmes je Goriška, na dnu pa Trst, kjer ne moremo več niti sanjati o trdni skupnosti, kakršno smo imeli v sedemdesetih letih. Propad tukajšnje slovenske skupnosti se je vidno začel z ukinitvijo Tržaške kreditne banke.”

> Kaj pa druge napake?

“Veliko napak je bilo storjenih znotraj same manjšine, ki je bila in ostaja sprta sama s sabo in skregana z zdravo pametjo. Obenem je osamosvojena Slovenija z zamejstvom ravnala kakor z nekakšno depandanso bivšega jugoslovanskega režima, nastopala drastično in bila zelo kratkovidna. In tako je propadla Tržaška kreditna banka, z njo pa trdna opora celotne skupnosti. Propad je grozil tudi Primorskemu dnevniku, pa se je k sreči ohranil, se razširil in postal bolj pluralističen. Hvala bogu, da ga imamo, saj ni skupnosti brez svojega dnevnega glasila! Nerodno je bilo tudi, ko je tedanji slovenski zunanji minister Lojze Peterle v Ogleju pritrjeval italijanskim tezam o povojnih pobojih, fojbah, saj je mislil, da bo to škodilo slovenskim komunistom. Pa so Italijani zločine pripisali kar vsem Slovencem! Peterle jim je nehote pomagal. Zato pravim, da Slovenija zunaj meja svetu ne bi smela kazati svojih notranjih razprtij. Če si zunanji minister, moraš ob vsaki priložnosti zagovarjati svojo državo, domovino, narod, umazano perilo pa prati doma. V stikih s tujci, bi morali biti najprej Slovenci in šele zatem pripadniki te ali one politične opcije.”

> Se kdaj vprašate, ali bo čez petdeset let v Križu, Trstu in na Kontovelu kdo še znal brati pesmi Miroslava Košute?

“O pesmih Miroslava Košute se ne sprašujem, o preživetju pa! Ali bomo preživeli, je v veliki meri odvisno od nas samih, a ne samo od nas. V eni svojih zadnjih pesmi opisujem sokolje gnezdo nad obalo, najbrž kar Kontovel, in postavljam prav to vprašanje: koliko časa še? Vidimo, da asimilacija napreduje zelo hitro, tako da resnično ne vem, do kdaj bo na tem obmorskem koščku še živel slovenski človek. Propadle so namreč veliko večje kulture. Niso propadle - izumrle so, to je pravšnji izraz! Izginili so neprimerljivo večji narodi, torej se niti našemu ne piše kaj drugačna usoda. A pomembnejše od tega se mi zdi vprašanje, kaj bomo pustili v kulturi tistih, ki nam bodo sledili, v njihovi zavesti, najsi bo to naslednji rod Slovencev ali v drugačno skupnost pomešani narodi. Vse, kar je živega, nekoč izumre, kar pa ni tragično, če poteka v naravnem loku razvoja. Postaraš se, izpuhti ti energija in usahneš. Za seboj lahko kaj pustiš, tako človek kot narodna skupnost. Pomembno je, da se ne predamo, da se ne prepustimo apatiji, da se upiramo vsemu, kar nas stiska in duši, da širimo svoje obzorje.”

> Še posebej trda se z izginotjem Slovencev piše poeziji, ki niti v prevodu ...

“... v prevodu izgubi svoj primarni smisel! Posebej taka, kakršno pišem jaz. Izgubi ritem, asociacije na narečja, jezikovno žlahtnost ...”

> In besedne igre.

“Teh prav gotovo ne moreš prenašati v drug jezik. Ko sem bil pred leti povabljen, naj slušateljem tržaške univerze, torej v glavnem Italijanom, spregovorim o svoji poeziji, sem napisal pesem v italijanščini. S prevodi lastnih pesmi jim nisem mogel pojasniti svojih obrtniških postopkov. Poleg temeljnega navdiha je eden od izvorov mojih pesmi namreč sam jezik, slovenski jezik, njegova logika, njegova zvočnost, njegove podobe ... Svoj pesniški žig sem oblikoval med študijem v Ljubljani, kjer sem se otresel melodije in logike italijanskega jezika ter se naslonil na govorico mojega rodnega Križa, na njen humor, ki ga ni mogoče prevajati niti v knjižno slovenščino, kaj šele v italijanščino. Pri besedni umetnosti resnično veljajo drugačna pravila. Če gledamo kakšno delo slikarja Klavdija Palčiča, lahko vsi, ne glede na narodnost, začutimo izraz človeške stiske in upora. Njegova platna govorijo o človeku, o človekovi usodi, o človekovi grozi, ne pa o Slovencu ali Italijanu. Zato njegove slike lahko občudujejo Slovenci, Italijani, Nemci ... Enako je pri glasbi, ki je vesoljno razumljiva umetnost, medtem ko je z jezikom drugače.”

> Je ena vaših zadnjih pesmi Dan oktobrske revolucije, objavljena v izboru Drevo življenja? Datirana je z 2007 ...

“Je. Tako je bilo: založnik je pristal na objavo mojih izbranih pesmi, a z enim pogojem: če jih izberem sam. Prejšnji izbor je opravil Andrej Inkret, tega pa moram jaz, so mi dejali. Sprejel sem in poleg pesmi, ki jih strokovnjaki ocenjujejo za moje najboljše, v knjigo uvrstil tudi take, ki so mi pri srcu, pa jih drugi uredniki običajno spregledajo. Obenem sem ugotovil, da imam veliko pesmi, ki so bile večinoma objavljene le v dnevnem tisku, koledarjih in drugih tovrstnih publikacijah, angažirane pesmi, ki so se sproti rojevale kot odzivi na dogajanje v svetu. V petdesetih letih sem cel ciklus posvetil alžirskemu uporu zoper Francijo, pol stoletja pozneje pa nenadoma vidim, da tam še kar vre in da so pesmi še aktualne. Zbral sem še nekaj socialno obarvanih pesmi, pa nekaj pesniških reakcij na razpad nekdanje države in vojno na Balkanu. Vse to sem hotel uvrstiti v poseben ciklus in z njim skleniti zbirko, pa sem ugotovil, da jih z dobrim razlogom nisem vključeval v prejšnje zbirke - štrlele bi ven, poleg tega pa pesmi, vezane na družbeno dogajanje, terjajo opombe. Po pol stoletja ne učinkujejo, kakor so ob svojem nastanku. Nekatere pa ostajajo žive. Poglejte, kaj se v Italiji dogaja z nekdanjim delavskim razredom, danes razhajkanim proletariatom! Vse skupaj me spominja na mladost, na boj mojega očeta, na povojne štrajke, na bitke za vsakdanji košček kruha. Žal podobne reči doživljamo tudi v današnji Sloveniji: zapiranje tovarn, ljudje na cesti, mladina, ki ne najde zaposlitve, ženske, ki demonstrirajo pred parlamentom v Ljubljani in - to me je pa res pretreslo! - shod sklenejo s prepevanjem Internacionale. Danes! Kako je mogoče, da se kaj takega dogaja tovarni Mura, ki je bila tak biser, da si nismo mogli privoščiti njenih najboljših izdelkov, ampak smo jih prodajali v tujino?! Danes pa so delavke na cesti, brez slehernega zagotovila, da bodo preživele jutrišnji dan. Tuhtanje o vsem tem mi je narekovalo, naj iz arhiva vzamem vsaj to pesem, Dan oktobrske revolucije, ki ni nikakršna himna revoluciji, ampak hoče biti predvsem opomin, da tak svet ne more trajati dolgo. Rekel sem si, da jo moram objaviti vsaj kot izraz solidarnosti s tistimi, ki jim drugače ne morem pomagati, jim vliti nekaj upanja, da se bodo stvari še spremenile, se razvile. Ne pozabimo: velika oktobrska revolucija je bila sad zgodovinske napetosti, rodila se je kot edina možna rešitev iz tistega stanja. Žal je zahtevala strahotne žrtve, žal se vse ni izteklo, kakor so načrtovali. A zgodila se je revolucija, vsaka revolucija pa po mojem prepričanju kljub vsemu človeštvo spravi korak naprej. Skratka, zavedajmo se, da tako ne bo šlo več dolgo. Upam le, da ne bo prišlo do najhujšega, da se bomo izmazali, da bodo ti, ki oblikujejo prihodnost slovenskega naroda, zmogli naš voz izvleči iz sedanje stike in da se bodo tudi tule, v Italiji, stvari obrnile na bolje. In da bi človek imel vsaj zagotovljeno delo, če že dostojne plače nima.”ANDRAŽ GOMBAČ