Pesnik Miroslav Košuta: “Najpomembnejše vprašanje - kaj bomo pustili za sabo?”

> Vidim, da ste dobro založeni s knjigami. Katere vam pomenijo največ?

“Na prvo mesto seveda postavljam pesniške zbirke, začenši s Prešernovimi Poezijami. Sledijo Gregorčič, Kosovel in drugi klasiki, pa tudi avtorji, ki jih ne povoha nihče več razen Miroslava Košute, recimo naš primorski rojak Josip Pagliaruzzi Krilan. Knjige sem redno začel kupovati po prihodu v Ljubljano. Brskal sem po antikvariatu, kupoval vse, kar je izšlo, seveda le, dokler so knjige pri nas izhajale v omejenem številu. Ko je izšla moja prva zbirka, leta 1963, je izšla še Kocbekova Groza, ob tem pa menda le še pet drugih zbirk. Založba Lipa iz Kopra, ki je tiskala moj prvenec, je izdala samo eno pesniško zbirko na leto. Torej ni bilo težko imeti pregleda nad vsem. In knjige so bile skorajda zastonj. Pozneje je začelo njihovo število skokoma naraščati, pa še družino sem si ustvaril, tako da denarja nisem mogel razmetavati naokrog. Obenem sem videl, da me ne zanima vse, kar izide. Odtlej kupujem knjige, do katerih vzpostavim oseben odnos: zaradi imena avtorja, vsebine, včasih celo zaradi zunanje opreme. Ob pesniških zbirkah sem veliko kupoval stare knjige, zlasti Ivana Cankarja - imam skoraj vsa njegova dela v prvih izdajah. Ob vrnitvi iz Ljubljane v Trst jeseni 1969 se je moje življenje močno preusmerilo, saj so me v gledališču pričakale druge težave. Nisem imel več časa, da bi se vozil v Ljubljano na potep po knjigarnah, kar je bila prej ena mojih obveznih dejavnosti. V knjižnici imam še knjige klasikov, ki jih je svojčas izdajala predvsem Slovenska matica, od filozofije do zgodovine. Prav zgodovinske knjige zadnje čase najpogosteje jemljem v roke in sodobne družbene napetosti opazujem skozi Tukididesa, Herodota, Ksenofonta ... Potem so tu slovanski avtorji, predvsem Rusi s Puškinom, Čehovom, Gogoljem, Dostojevskim in Tolstojem. Namerno jih omenjam po tem vrstnem redu, saj sovpada z mojo osebno lestvico priljubljenosti. Še posebej srečen sem bil, ko sem kot ravnatelj Slovenskega stalnega gledališča na oder lahko postavil katero od del Čehova, ki smo ga igrali kar precej in zmeraj z velikim uspehom. V zadnjih časih odkrivam zlasti aktualnost Gogolja, njegove jedke družbene kritike. Tolstoj mi je blizu, ker premore mir velikana. Najbolj tuj mi je, ko se zateka k nečemu zunaj nas, kar naj bi nas odrešilo, ko izteza svoj versko dvignjeni prst. Sicer pa s svojim mirom pomirja tudi mene. Po napornem, razburljivem dnevu rad zvečer ležem, preberem nekaj strani tega modreca, in mi je takoj lažje. V mladosti sem veliko bral tudi Italijane, sledil povojnim neorealistom, zdaj pa imam na nočni omarici dve knjigi Fulvia Tomizze. Tule ob meji smo že stoletja obsojeni na sožitje, kar je Tomizza dobro razumel in bil zaveznik Slovencev. Tako v eni kakor drugi skupnosti se je čutil manjšinca. Ni bil le dober pisatelj, ampak tudi moj prijatelj, človek, ki ga danes najbolj pogrešam kot sogovornika na italijanski strani. Tako, to so moje najljubše knjige. Seveda bi se našlo še kaj. Vedeti morate, da imava z ženo tule, na Kontovelu, le del najine domače knjižnice. Precej knjig hraniva še v bivšem stanovanju v Trstu.”

> Kdaj sta se preselila sem gor?

“Maja bodo minila tri leta. Nenadoma nama je v mestu postalo tesno. Ni dobro, da starejša človeka živita v mestnih gajbah, iz katerih vidiš samo stavbe na drugi strani ulice. Tisto stanovanje smo kupili, ker je bilo blizu gledališča, v katerem sem delal petindvajset let. Telefonirali so mi: 'Košuta, je prišel iz Ljubljane ta pa ta.' In še preden so mu skuhali kavo, sem že prišel. Blizu je bila tudi slovenska šola, ki je danes tam žal ni več. Marsikaj se je spremenilo. Zadnja leta sva z ženo na sosednjih balkonih videvala v glavnem starejše družine. Vsake toliko je kdo umanjkal, spraševala sva se: a ga ni več, je šel? Že jutri bi utegnili z drugih balkonov gledati na našega in spraševati: a ta starega ni več? Pa sva se odselila.”

> Selitev iz Trsta na Kontovel je bila potemtakem manj stresna kakor pol stoletja poprej selitev iz Križa v Ljubljano. Tedaj ste menda hudo zboleli ...

“Sama selitev v Ljubljano ni bila stresna, krivo je bilo zdravje. Leta 1955, ko sem se prvič odpravil študirat v Ljubljano, sem navdušeno pričakoval, kaj me čaka. Potovanje z vlakom je trajalo šest ur: eno uro smo stali na Opčinah, da so nas pregledali Italijani, eno uro v Divači, počasi smo cijazili proti Ljubljani. Folklora tistega časa pač. Res je, v Ljubljani mi je odpovedalo srce. In po desetih tednih zdravljenja so me poslali domov umret. A je bila življenjska sila močnejša od bolezni. Leto, ki sem ga preživel med okrevanjem, vseeno ni bilo zapravljeno. Ko sem se naslednjo jesen spet vpisal, sem to storil bolj premišljeno ...”

> ... in slovenščino zamenjali za primerjalno književnost?

“Tako. Sprva sploh nisem vedel, kaj si želim študirati. Prihajam iz tako revne družine, da si nikdar nisem upal niti pomisliti na univerzitetni študij. Moj cilj je bil končati realno gimnazijo, to pa zato, ker sem o realki bral v biografijah mnogih slovenskih pisateljev in pesnikov. Nekaj mitskega je bilo v tem. Ko sem dosegel maturitetno spričevalo, sem mislil, da je mojega šolanja konec. Večina sošolcev se je razkropila po italijanskih univerzah, meni pa se je ponudila možnost štipendije v Ljubljani, tudi zato, ker je bil moj oče prekomorec. Kot rečeno, na začetku nisem vedel, kaj je univerza in kaj naj sploh študiram. Ker sem hotel pisati pesmi, se je slavistika zdela logična odločitev.”

> Ob njej ste vpisali še angleščino?

“Seveda, rekel sem si, da moram študiju dodati še nekaj svetovljanstva. Ne gre pozabiti niti, da smo do leta 1954 živeli na Svobodnem tržaškem ozemlju. V coni A smo bili pod Američani in Angleži, tako da smo angleščino že imeli v ušesih. Lotil sem se celo prevajanja nekaterih ameriških črnskih pesnikov. Na to sem že skoraj pozabil. Česa vse se človek spomni, ko takole pripoveduje!”

> Se spomnite, katere ste prevajali?

“Eden je bil Langston Hughes. Pisal je nekakšne bluesovske pesmi. Po njegovem zgledu sem že v srednji šoli začel izražati bolečino manjšinskega človeka.”

> Nekakšen zamejski blues?

“Nekaj takega. Črnci so izražali vdanost v svojo usodo, ne pa tudi sprijaznjenosti. Ničesar niso mogli, a v srcu so se še upirali. Tu sem našel povezavo z našo manjšino, ki se je v času fašizma znala tako suvereno postaviti zoper poskuse asimilacije, se boriti za preživetje. Svojih prevodov Langstona Hughesa že šestdeset let nisem videl. Če bom našel kaj časa, jih bom poiskal in spet prebral. Veste, intenzivno čistim svoj arhiv, uničujem stvari, da ne bi moji papirji po nepotrebnem obremenjevali prihodnjih rodov. Tu in tam naletim na stvari, ki so že ušle iz spomina in se nasmiham: a tudi to sem prevajal, a tudi to sem napisal ...”

> Kako pa se spominjate dogodka, ki vas je menda skoraj stal življenja, igranja z orožjem, ki ga je za sabo pustila vojna?

“Poglejte tale palec, vidite, kje je zaceljena rana. In nos: prej sem imel lepega, ravnega, 'takega kot tata', so govorili, potem pa mi ga je razklalo in zato ni več tako raven. Ko sem bil mlad, sem zaradi tega imel velike komplekse, zlasti ob dekletih. Do nesreče je prišlo, ko sem s sosedovim fantom, Marjo mu je bilo ime, razstreljeval naboje brzostrelk. Nanje sva metala kamne, da je pokalo, a sva zbujala preveč pozornosti. Slišati je bilo, kakor da so kje še partizani, ki streljajo naokrog. Zato sva sklenila, da se vseh nabojev znebiva naenkrat. Zažgala sva velikansko robido, v ogenj vrgla vseh triintrideset nabojev, se skrila in čakala, da popokajo. Ker je tu in tam počilo več nabojev hkrati, sta se najini številki na koncu razhajali: Marjo je naštel triintrideset pokov, jaz pa dvaintrideset. A nič več ni pokalo, zato sva začela brkljati po pogorišču, ven metati prazne tulce. Ni treba poudarjati, kaj se je zgodilo: počil je še zadnji naboj. In njegov obod se mi je zaril v nos. V nabrežinski lekarni so mi pomagali, a so spregledali, da je en košček še ostal v nosu. Ko sem dobro leto pozneje dražil sošolko in me je mahnila po nosu, sem bil v hipu ves krvav. Košček v nosu se je premaknil, tako da sem odtlej pri dihanju piskal. Spomnim se, kako smo doma jedli pašto in fižol, pri nas je bil neki gost, jaz pa sem kar naprej piskal: fijuuu, fijuuu ... Mami je bilo dovolj, poklicala me je k sebi in mi s 'frketo', koščenim pripomočkom za spenjanje las, pobezala po nosu. 'O, lej, imaš en f'žu!' Pa ni bil fižol. Ven je priletel kar lep košček naboja. Še zdaj ga imam nekje spravljenega, a sem ga med selitvijo založil.”ANDRAŽ GOMBAČ

Nadaljevanje pogovora lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.