Peter Kupljenik je umrl na grmadi v Rimu

Peter Kupljenik je bil dvakrat njena žrtev. Prvič se je pred katoliškim cerkvenim sodiščem znašel leta 1587, potem ko ga je milica freisinškega škofa ujela blizu Škofje Loke. Od tam so ga odgnali v Videm, kjer so ga zaradi širjenja krive vere obsodili na dosmrtno ječo. A po dveh letih je protestantski pridigar zbežal iz zapora in se zatekel v okolico Ljubljane.

Vse to je bilo dolgo znano. Toda zgodovinarji do nedavnega niso vedeli, kako se je nadaljevalo Kupljenikovo življenje po begu iz videmskega zapora. V šestem zvezku Enciklopedije Slovenije, ki je izšel leta 1992, je namesto letnice smrti vpisan vprašaj. Zadnji stavek gesla pa pravi: “L. 1587 je bil zajet in v Vidmu (Udine) obsojen na dosmrtno ječo, vendar je 1590 prišel iz nje ter se izselil iz dežele.”

Po zaslugi italijanskega zgodovinarja Silvana Cavazze danes vemo, da se je življenje slovenskega protestantskega pridigarja končalo na tragičen način. Kupljenika so nekaj mesecev po begu iz Vidma spet prijeli in ga odvedli kar v Rim. Tam so mu dolgo prigovarjali, naj se spreobrne. Vendar slovenski protestant je načelno vztrajal pri svojem. Zato je 20. maja 1595 zgorel na grmadi sredi trga Campo de' Fiori.

Kupljenikovo življenjsko zgodbo so obnovili na ponedeljkovi okrogli mizi v Kulturnem domu v Gorici. Zgodovinar Andrea Del Col je govoril o inkviziciji, Silvano Cavazza pa se je omejil na njeno delovanje okrog Vidma in Gorice. “Danes lahko razpravljamo o tem, kdo so bili takrat dobri in kdo so bili lumpi, a jaz najbolj cenim tiste, ki so načelni,” je dejal Cavazza. Opozoril je, da je Kupljenik v Rimu trdno branil svojo protestantsko vero, pa čeprav za ceno življenja.

“Na procesu v Vidmu je bil Kupljenik zelo zadržan, v Rimu pa je bil zelo odločen. Ni se pustil pregovoriti, čeprav je bil namen inkvizicije prav ta. Ni ji šlo za to, da bi ljudi kaznovala. Inkvizicija je merila naravnost v vest ljudi,” je obrazložil Cavazza.

Delovanje katoliškega cerkvenega sodišča je zgodovinarjem pustilo mnogo uporabnega gradiva. Zapisniki o zasliševanjih ali pravcatih procesih razkrivajo dragocene podrobnosti tedanjega vsakdana. Cavazza je pri tem omenil, da med najbolj pogoste prekrške, zaradi katerih so se ljudje znašli pred inkvizicijo, sodijo na videz povsem nedolžna opravila. Marsikdo se je moral zagovarjati, ker je pri delu z rešetom izgovoril neko magično formulo. To je po ljudskem verovanju pospešilo delo, Cerkev pa je temu početju ostro nasprotovala.

“Žal za področje Goriške in Kranjske nimamo tovrstnih dragocenih dokumentov, ker tam inkvizicija v bistvu ni delovala,” je povedal Cavazza. Inkvizicija namreč na teh ozemljih ni mogla računati na sodelovanje posvetne oblasti. Oglejski patriarhi so zato večkrat potožili, da se v goriško vojvodino zatekajo krivoverci. In res, veliko plemiških družin se je v obdobju najhujšega preganjanja protestantov zatekalo z zahoda proti vzhodu.

Kupljenik pa tudi na ozemlju današnje Slovenije ni bil na varnem. Očitno se je s svojim delom preveč izpostavil, zato si je freisinški škof močno želel, da bi ga zaprli. Prvič so ga prepeljali v Videm, ker je tam delovalo inkvizicijsko sodišče.

Na razstavi, ki je še nekaj dni na ogled v goriškem Kulturnem domu, lahko preberemo, da je tam takoj opozoril na problem jezika. Zasliševali so ga namreč v njemu neznanem jeziku, zato je zaprosil za tolmača. Ob tem ima zgodba še eno presenečenje. V Vidmu, ki že ni več del slovenskega poselitvenega ozemlja, so inkvizitorji našli nekoga, ki je znal slovensko. Ljubiteljem presenečenj se tako najbrž splača prelistati kakšno poglavje o protestantski dobi.

PETER VERČ