Pianist Ivan Skrt o jutrišnjem koncertu, svojih željah in govorici glasbe

> S koncertom v Avditoriju začenjate turnejo po Sloveniji. Kaj si posebej želite dati občinstvu?

“Pravzaprav jim želim podariti vse, za kar trenutno imam, in upam, da mi bo uspelo podariti tudi tisto, kar še ne vem, da imam. Zagotovo bom podaril vse svoje otroke. Vseh deset - toliko je namreč skladb na programu -, ki sem jih z velikim veseljem vzgajal zadnje mesece.”

>Izbere skladba poustvarjalca ali izbere poustvarjalec skladbo?

“Vsaka skladba, pa čeprav je bila že davno napisana in že tisočkrat izvajana, je na začetku, ko jo vzame v roke nov poustvarjalec, razvajena in nevzgojena. Enako kot nekdo po najboljših močeh vzgaja svoje otroke, glasbenik vzgaja svoje skladbe, ki si jih je izbral ali so one izbrale njega ... Končen rezultat ni skoraj nikoli isti, saj ima vsaka med njimi svoje specifične zahteve. Vzgoja skladb je zares primerljiva z vzgojo otrok. Ne poznam resnejšega in bolj odgovornega dela.”

>Kakšen je cilj resnega glasbenika?

“Vsak resen glasbenik si dovoli in si celo želi, da ga njegovi ljubljeni “otroci” (vsi po vrsti) sredi delovnega procesa prerasejo. Brez kančka sprenevedanja si mora poustvarjalec tudi priznati, da je ves čas pravzaprav vzgajal samega sebe in da mora tudi v prihodnje pripravljati samo teren za nekaj, kar je veliko večje od njega. To je včasih težak in dolgotrajen proces, ki pa se, če je izpeljan dosledno, veličastno konča - z eksplozijo raznolikosti iz enega jedra, v katerem domuje sama srž glasbe. Uvid, ki ga prinese glasba, ki je optimalno podana, je daleč nad navadnim čustvenim zaznavanjem.

>Toda, ali je o glasbi sploh mogoče govoriti zunaj čustvenega, čutnega in razpoloženjskega doživetja?

“Pravi glasbenik bi moral biti arhitekt, ki gradi s srcem. Čutne zaznave in razpoloženjska doživetja poslušalcev pa bi morale biti kot dodatne opeke, ki mu pomagajo pri gradnji. Sprašujem se, ali je sploh mogoče, da v tako zgrajeni zgradbi, ki je delo izvajalca in poslušalcev, ne bi zaživela glasba. In ali je sploh mogoče, da v njej ne bi živela resnica ..., ki se z žarečimi očmi smeje iz najmanjše sobe in skozi najmanjše okno.”

> Tudi fantje so prepevali dekletom pod oknom, da bi jim segli v srce. Kaj bi z glasbo, ki se ne dotakne srca?

“Odlična asociacija! Fant je arhetip glasbenika, dekle pa predstavlja lepoto. V tej čisti prispodobi bo fant naredil vse, da se dotakne njenega srca. Išče načine, se prilagaja, se vzgaja. Konec koncev, tam zgoraj ga čaka lepota. To je res čista prispodoba, in ko teče pogovor o Glasbi z veliko začetnico, me zanimajo le take. V nasprotnem primeru bi verjetno padla kakšna neresna pripomba v stilu: 'Aha, me prav zanima, česa bi se on rad tam dotaknil. Ja, ja ...' A takšna bi bila pripomba v pogovoru o glasbi z malo začetnico. In to je tudi odgovor na vaše vprašanje, kaj torej z glasbo, ki se srca ne dotika oziroma nikoli ni imela tega namena. Tako glasbo sicer dopuščam, a se z njo prav dosti ne ukvarjam.”MAJDA SUŠA

Nadaljevanje pogovora s pianistom Ivanom Skrtom lahko preberete v četrtkovi tiskani izdaji Primorskih novic.