Piran, Moje mesto včeraj in danes

Težko bi še našli kaj, kar ni bilo že zapisano, posneto, zapeto ali notno zabeleženo o tem edinstvenem morskem biseru, ki je občestvu daroval tudi skladatelja in violinista. Hvaležno mesto se mu je poklonilo in mu postavilo pred več kot sto leti njegovi veličini primeren, nadnaravno visok spomenik, ki obvladuje po njem imenovan osrednji trg. Če dobro prisluhneš in se zasanjaš, v vetru čuješ njegovo glasbo, ki veje in se pretaka skozi ozke, stisnjene uličice. Uročil ga je celo vrag, in napisal mu je najlepšo violinsko sonato.

Srcem ljubo mesto danes joka, tuli in drhti v bolečini. Stoletja se je upiralo in kljubovalo burji, neurjem, tramontani, valovom, nevihtam in pekočemu poletnemu soncu, a pošast človek ga je ranil in nalomil. Odprl ga je, mu izruval ud in ga že skoraj leto dni pušča na razpelu z zevajočo rano soncu, ki mu drobi nedra, burji, ki ga počasi odnaša, dežju, ki ga vse bolj izpira, in morju, ki ga spodjeda.

V med vojno trpinčenem Mostarju so iz Neretve polovili vse kamnite bloke porušenega mostu, jih oštevilčili in ponovno vgradili v obnovljeni most. Kaj pa v Pijinem mestu? “Varuhi zakladov”, ki jim mandrača ležita pod okni prijetnih, pozimi ogrevanih in poleti hlajenih pisarn, varuhi kulturne dediščine, ki dnevno hodijo mimo tudi v času službe in očitno ne dela. In za vse narodnosti, rase, spole, prepričanja, vere in druge pravice odprti občinski upravitelji, vsi polni besed, praznih kulture, to brezbrižno opazujejo s smehljajčki na obrazih; vsak prepričan, da je storil vse, kar veleva mu stan, skupno pa so storili le škodo. To mesto ni njihovo, ne čutijo z njim, brez spomina so. Ali nadaljujejo bizarno idejo nekega predhodnega upravitelja, da bi mandrača zasuli za parkirišča, ki bi povečala število turistov v kraju? Panoramske fotografije bodo posneli na Punti ali Obzidju, da ne bo opaziti ranjenih neder, ki, razen človeških krvavečih, ne nosijo profita.

Da, vse so storili, da mesto krvavi iz odprtih neder in jokajo vsi, ki ga imajo radi. Ti skrbniki so si, očitno sebi v prid in opravičilo, razložili epigraf na Benečanki: “Lassa pur dir! Naj kar govorijo!” Morda jim bo vrag kmalu bral epitaf. Vrag, veš svoj dolg, dobil si najlepši trilček, pohiti. Če iščeš pomoč zoper te monstrume, prišepni.

Pija je mesto, ki ga je vedno štela za svoje edino mesto, prvič zaznala pri svojih šestih letih. Z varuško, ki je v rokah nosila težki torbi, sta prišli peš vanj. V obeh mandračih so jo pritegnile številne ladjice z ribiškimi mrežami, velikimi aluminijastimi lučmi na krmi in ribiči, ki so imeli na njih veliko opravkov. Govorili so slovensko in italijansko in se vsi razumeli. Bilo je pozno popoldne, ko je sonce že počasi zahajalo v morje. Piji se je zdelo, da morje cvrči od radosti, ko se sonce potaplja vanj in obžarja njegov biser.

Ko sta prišli na glavni trg, ki se je Piji zdel gromozansko velik, jo je prevzel visok kip moža z violino in lokom v roki ter v smešen repek zvezanimi lasmi. “Kdo je to?” je vprašala varuško, a ta: “Pohiti, mudi se nama, saj se moram ponovno vrniti.” Ogledovala si je moža visoko tam gori in poskusila splezati po kamnitem podstavku proti njemu, ki tedaj še ni bil ograjen s koničasto železno ograjo. Po podstavku so otroci plezali in se drsali še veliko let. Doma ji je mama pojasnila, kdo je ta violinist in skladatelj. Gledala ga je skozi okno vse svoje otroštvo in najstniška leta, do odhoda na študij, saj so se preselili na njegov trg.

Trg je bil tlakovan s kamni le ob robu, po sredini je bil makadam in prah. Redki so bili avtomobili, ki so parkirali na trgu, in vsi z registrsko oznako veliki S, številko in peterokrako zvezdo. V pozni jeseni in pozimi so na trg vozili kmetje iz zaledja drva za prodajo na vozičkih, v katere so bili vpreženi osli. Otroci so božali in si ogledovali osličke, odrasli pa drva, ki so bila vsa okrogla. Bile so le tanjše veje, narezane na krajše kose, otipavali so jih, ali so suha ali še vlažna, in se odločali za nakup. Kupiti so morali vsa drva z enega vozička, ker so bile cene oblikovane po vozu.

Piji so se kmetje smilili. Povedali so ji, da so od doma odšli v temi, v dežju ali burji, že zarana, ob treh zjutraj, da so prišli v mesto do osme ure. Drva so hitro pošla. Po odhodu vozov je v prahu, na makadamu trga ostalo nekaj slame in sena ter veliko oslovskih fig. Do jutra so vse pometli.

Trg so v nekaj letih asfaltirali, vozovi z oslovsko vprego in drvmi niso več prihajali in trg je postal parkirišče avtomobilov z različnimi registrskimi tablicami. Pija je nekega poletja naštela na trgu tristošestinpetdeset parkiranih osebnih vozil. Tedaj so se vozniki že prepirali med seboj zaradi gneče, pločevina je pokala in številna vozila so bila zaparkirana. Vse je opazovala skozi okno in se zabavala, trg je bil neizčrpen vir informacij in dogodkov. Vedno je bil zanimiv teater, teater vsakdanjega življenja in prireditev.

Na trgu je bila, v občinski palači, vsem zelo ljuba klasična trgovina z mešanim blagom. V njej so vse še šteli, tehtali in merili, kvas in marmelado še rezali; za olje in kis pa so imeli pollitrske in litrske aluminijaste merice in ju pretakali iz velikih sodov. Kupec je moral prinesti steklenico, v katero so mu odmerili olje ali kis.

Poslovodja trgovine je bil vsem znani in priljubljeni sior Italo. Trudil se je govoriti slovensko, a ga jezik ni najbolje ubogal. Bil je ljubezniv, a zelo strog z otroki, ker mu je bila higiena na prvem mestu. Spremljal jih je z budnimi očmi, da ne bi česa odvrgli na tla ali pomazali, kradlo se še ni. Za red in mir pa je v mestu skrbel dobri miličnik Serafin.

Z druščino se je Pija rada potepala, lovila in skrivala po zavitih, ozkih, zatohlih mestnih ulicah, kamor sonce ni moglo pokukati in so kazale na socialne razlike prebivalcev. Nekateri niso imeli niti oken, ne stranišč, podgane so tekale po ulicah in miške so se skrivale po stanovanjih, vlažnih kleteh in vegastih podstrešjih. Neka varuhinja kulturne dediščine je pripomnila, da hiše v mestu stojijo zgolj iz navade in je puščanje streh mestni običaj.

Otroške druščine so se oblikovale po ulicah in trgih ter bile trdno povezane med seboj; zaradi rivalstva so se včasih tudi mikastili in sočno psovali. Vsak je klel v svojem jeziku ali pa si kletvico sposodil pri drugem. Ni ga bilo kotička, stopnišča ali zidu v mestu, ki ga ne bi poznali, po njem plezali ali ga preskakovali, in zvonca, na katerega ne bi pritisnili in pobegnili.

Obala ob mandračih in do punte pa je bila last vseh in tam je vladalo premirje. Tam so se vsi kopali, opazovali delfine in odrasli so se sprehajali. None in nonoti so se popoldne na klopeh martinčkali na soncu poleti in pozimi v zavetju starih hiš. Bili so ponosni na svoje potomce in s prsti so kazali: “Ta je moja vnukinja, glej, tisto je moj vnuk.” Premirje je bilo vedno tudi na tratah ob stolni cerkvi in baptisteriju, ki kraljujeta nad mestom. Otročad je tja rada hodila pozimi, ko je žvižgala ostra, mrzla burja. Metali so se vznak, s hrbtom proti burji, a niso padali na tla, ker jih je močna burja zadržala in premetavala. Brilo je in mrzlo je bilo, da so bili vsi pordeli v lica in prste, saj rokavic niso imeli, a vriskali so od veselja.

Posebno doživetje so bili obiski zanimivega, starega pokopališče na hribu za mestnim obzidjem. Teh obiskov Pija ni marala, a ker so bili druščina, v kateri je ena deklica rada gledala nagrobnike, so hodili vsi tudi tja. Ogledovali so si grobove, brali nagrobne spomenike in občudovali stare grobnice tik nad morskim klifom. Spraševali so se, ali bo morje toliko spodjedlo hrib, da bodo grobnice zgrmele v globino in truge plavale po morju. To so pričakovali, a se ni zgodilo.

V srednješolskih letih druščin ni bilo več. Dijaki so polnili mestne slaščičarne in gostilnice, ki so se odpirale kot gobe po dežju. Bolj so bile zakotne, raje so šli vanje in se skrili, ko so špricali šolske ure. Trati ob cerkvi in baptisteriju sta bili tudi kraja pobega, saj se profesorji niso nikoli povzpeli do tja, da bi jih odkrili, kar za slaščičarne in gostilnice ni bilo gotovo. Vsem dragi gimnazijski ravnatelj jih je vedno odkril, če si le dopustil to. Sledilo je strogo izpraševanje in cveki iz geografije so padali, a so bili ob koncu leta vedno popravljeni.

Zrasli so in večina jih je odšla iz ljubega jim mesteca.

Čas in razvoj sta prinesla svoje. Mesto se je začelo prazniti, postalo je naselje vikendašev in pozimi duhov; malo je ostalo domačinov, nekateri so se vrnili, ker je bil ta kraj njihovo čarobno mesto. Veliko je bilo tudi narejenega, popravljenega, počiščenega, kaj tudi zgrešenega, a takih ran, ki jih sploh ne celijo, mu ni zadal še nihče.

“Varuhi zakladov”, varuhi kulturne dediščine in upravitelji, vsi ste muhe enodnevnice, mrčes, ki vam bo vek potekel in nihče več ne bo pomislil na vas; če boste uničili mesto, bodo ostale ruševine in z njimi pomniki.

Ponižana, ranjena mandrača preletava jata vreščečih galebov in njihovi predirljivi kriki parajo možgane in dušo. Sonce je zašlo v morje, ki ni zacvrčalo, in tema se je začela plaziti v mesto, ozke uličice in ljudi.

NEVENKA KOVAČIČ