Pisateljev zaupen pogovor z bralcem
V nizu šestih sočasnih dogodkov po vsej Sloveniji se je na predvečer letošnje 25. Vilenice v Kosovelovem domu v Sežani v četrtek zvečer predstavil letošnji nagrajenec tega mednarodnega literarnega festivala Dževad Karahasan, pisatelj in dramatik iz Bosne in Hercegovine.
Pišem ponoči, ko duhovi laže pridejo
SEŽANA >“Pišem v bosanščini, in to zlasti ponoči, ko duhovi laže pridejo na obisk, medtem ko govorim srbsko-hrvaško-bosansko- črnogorski jezik. Verjamem namreč, da je to en jezik. In morda bo to nekoč v prihodnosti novoštokavski jezik. Danes so namreč delitve tega jezika umetno politično pogojene,” je svoj odnos do jezika, ki mu pomeni hišo duha, opisal Dževad Karahasan.
Letošnji lavreat ima kot dobitnik prestižne mednarodne velike literarne nagrade vilenica na festivalu posebno mesto. Dževad Karahasan se je rodil leta 1953 v Duvnu, danes Tomislavgradu v Bosni. Kot doktor znanosti je do leta 1993, ko je zapustil Bosno, na sarajevski gledališki akademiji predaval dramaturgijo ter zgodovino drame in gledališča. Po emigraciji pa je bil gostujoči profesor na avstrijskih in nemških univerzah in mestni pisar v Gradcu. Poleg strokovnih knjig piše eseje, drame, novele in romane. Vrsta njegovih knjig je prevedena v nemščino in druge jezike, nekaj izmed njih tudi v slovenščino.
“Zame bralec ni potrošnik, temveč soavtor in sogovornik. Moje delo se uresniči šele z njegovim branjem, ko se odpirava drug drugemu,” je ob branju odlomka iz njegovega romana Sara in Serafina, v katerem okarakterizira ljudi glede na to, kako odpirajo vhodna vrata, način lastnega ustvarjanja predstavil Karahasan.
Njegova tematska preokupacija je Bosna, temna dežela iz ljudske pripovedke in njeni prebivalci. Ta svet med Vzhodom in Zahodom, kjer se prežemajo in oplajajo različne kulture.
Pod okriljem Združenja književnikov Primorske je rdečo nit večera razpletala njegova predsednica Magdalena Svetina Terčon. Poleg osrednjega gosta sta se na literarnem branju predstavila še Evelina Umek, pisateljica iz Trsta, in Vanja Pegan, pisatelj iz Izole. Za umiritev od gostih besed je z njemu lastno občuteno igro poskrbel saksofonist Tomaž Nedoh.BM
V Ljubljani slabo slišijo
BILJE > Pod murvo, pred ateljejem kiparja Negovana Nemca v Biljah, je na predvečer Vilenice v svojem značilnem slogu poslušalce osvojil Boris Pahor. Sproščeno in s kančkom humorja je 97-letni tržaški pisatelj govoril o resnih temah, ki so bile, so in bodo aktualne.
Že takoj na začetku je opozoril, da je na Vilenici večkrat pričakoval dialog z gosti iz tujine o manjšinskem vprašanju v Trstu.
“A ni bilo odziva. Vsi, ki so prišli v Slovenijo, me o tem niso nič vprašali, ni bilo zanimanja.”
Pa bi v Evropi morali govoriti o manjšinah, ne le o slovenski, temveč tudi o vseh drugih in reševati njihove probleme, je pisatelj znova opozoril občinstvo. Pripovedoval mu je o težavah slovenskih ustvarjalcev pod italijansko oblastjo in znova okrcal Ljubljano, ki po vojni ni imela pravega posluha za kulturne in druge potrebe Slovencev v Italiji. Danes je vesel, ker se v zadnjih letih slovenski pisatelji in njihova dela vse pogosteje znajdejo v italijanskih časopisih, kar je bilo včasih nepredstavljivo. Še posebej mu je drago, da je primorska literatura v Trstu sprejeta in se uspešno razvija.
Jezi pa ga, da Slovenci, izgovarjajoč se na globalizacijo, v ozadje potiskamo nacionalno vprašanje. “Bodimo evropski, svetovni, poslušajo mladi. Tako mladi v Trstu Slovenije nimajo več za svojo matično domovino. Potemtakem nima več smisla, da še pišem v slovenščini,” je bil neposreden.
“Danes ne uporabljajo več izraza 'narodno zaveden', ker si postal 'človek sveta'. In vsi smo ena velika družina. To je velika oslarija. Bodimo evropski ljudje, vendar ohranimo svoj jezik in kulturo.”
Globalizacijo je označil za nov totalitarizem v svetovnem merilu, kapitalizem pa je po njegovem pokopal socialno državo. Pahorju je pozorno prisluhnil tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš.
“Spoštujem ga zato, ker ves čas govori isto, a kot umetnik na različne načine, kar je očitno potrebno. Saj, kot pravi Pahor, ljudje v Ljubljani slabo slišijo. Zavedati se moramo, da nas ni dva milijona, ampak dva milijona in pol. Na pol milijona ljudi moramo gledati kot na vitalen del slovenskega naroda in živeti skupaj. S tem bomo pridobili vsi,” je poudaril minister. AO
“Od poezije se ti lahko strže”
KOPER> Osupljiv vrt koprskega Pokrajinskega muzeja je nudil popolno domovanje poeziji domačina Tomaža Šalamuna in ameriške pesnice C. D. Wright, s katerima se je na vileniškem predvečeru v organizaciji Primorskih novic pogovarjala izvršna urednica in novinarka PN Vesna Humar. Uvodni branji poezije letošnjega vileniškega avtorja v fokusu in izjemne ameriške pesnice, kot jo je označil Šalamun, sta bili tudi iztočnici za pogovor o poeziji in njenem javnem branju, ki je, denimo, prav v ZDA najpomembnejši vir dohodkov ameriških pesnikov, v Sloveniji pa tovrstna branja niso še resnično udomačena. Wrightova je tako priznala, da mikrofona sicer ne mara in da so nekateri pesniki tudi obupni bralci, a da rada spremlja pesniške kolege tudi v vlogi bralcev, ker jih tako spoznava v drugačni dimenziji. Šalamun pa zatrjuje, da če pri 23 letih ne bi slišal brati Daneta Zajca, sam ne bi postal pesnik: “Slišati in videti karizmatičnega pesnika, je za mladega človeka lahko zelo močna izkušnja.” Prav mlada generacija pesnikov tako v Sloveniji kot v Ameriki oba gosta navdaja z izjemnim optimizmom in prepričanjem, da je poezija v odlični kondiciji. O poeziji kot življenjski poti pa je Wrightova (v Kopru jo je izvrstno prevajala Breda Biščak) dejala, da je pisanje poezije lahko zelo samotno: “Sicer lepa samota, ki pa je lahko asocialna.” Šalamun pa je dodal, da gre za “osamljeno, a tudi nevarno delo. Od poezije se ti lahko strže.” Kot prostor čiste teme in strašnega strahu je označil obdobje med letoma 1989 in 1994, ko ni napisal niti ene pesmi. Poezije se je takrat celo bal. “Ljudje so lačni, a ne vedo, da se lahko nahranijo s poezijo. Nekaj jim primanjkuje, a ne vedo, kje bi to našli. Tega ni ne v restavraciji, cerkvi, pisarni ali na univerzi,” je o “hranljivosti” poezije še razmišljala ameriška gostja.
MPG
