Pismo iz Benečije: Čez namišljeno črto
Bila je dolga precesija: od cerkve Sv. Mihaela v Topolovem v grmiški občini v Benečiji po stezi gor na Brezo in potem dol v dolino do vasi Livka. Pohod so poimenovali “čez namišljeno črto”, organiziralo pa ga je bilo kulturno društvo Rečan v okviru festivala Postaja Topolove. To se je prvič zgodilo leta 1994, pohod pa so pripravili vsako naslednje leto, vse, dokler tista črta ni postala namišljena tudi na zemljevidu.
Miha Obit (1966) je pesnik, prevajalec, publicist in kulturni delavec. Zaposlen je kot urednik pri čedajskem tedniku Novi Matajur, nekaj časa je bil tudi dopisnik italijanskega dnevnika Il Gazzetitino. Je predsednik Kulturnega društva Ivan Trinko in organizator srečanj Voci dalla sala d'aspetto - Glasovi iz čakalnice na kulturnem srečanju Postaja Topolove. Izdal je več pesniških zbirk, tako v italijanščini kot v slovenščini. Za zbirko Mardeisargassi je leta 2005 prejel nagrado na natečaju bolonjske univerze.
Živeti v obmejnem območju, v “zamejstvu”, kot so ga in ga še zdaj imenujejo (verjetno ni mogoče najti nobenega drugega ustreznega poimenovanja), ima lahko veliko prednosti. Ena med njimi je ta, da ni zadosti gledati samo pred njim, temveč je treba pogledati tudi zadaj, levo, desno, naokoli. Veliko tega, predvsem v zadnjem stoletju, tudi v temnih časih v obdobju vojne in obdobju po njej, so poznali tisti, ki so živeli v gorskih predelih in so hodili dol v Čedad pa tudi v Livek ali v Tolmin in Breginj barantat in prodajat svoje pridelke. Za te ljudi je bilo povezovanje povsem naravno - govorili so isti jezik kot ljudje v Soški dolini. In naj bo jasno, da so bile za prekinitev teh vezi odločilne ideologije in politike - reči, ki so bile prevelike za beneške kmete. Prav tako je gotovo, da so imele te načete vezi posledice tudi na kulturnem področju. Stiki so obstajali, vendar niso bili lahki. Kako je danes?
Namišljena črta je za nekatere ostala resnična, zaprta je v glavah tistih, ki so obtičali v prejšnjem stoletju. Meni se zdi, da je potreba po iskanju možnosti za kulturno sodelovanje med Benečijo, Rezijo in Posočjem, vedno večja. Primerov ni malo: v zadnjih letih v Kobaridu poteka pobuda Skupni slovenski kulturni prostor, Inštitut za slovensko kulturo iz Špetra sodeluje z bližnjo Slovenijo tudi s pobudami v zvezi z informacijami, zlasti prek radia. Ne dolgo tega so kulturni delavci z obeh strani meje ustanovili društvo PoBeRe (Posočje, Benečija, Rezija), katerega osnovni namen je “delovanje na področju kulture in umetnosti ter psihološke, socialne, duhovne dobrobiti svojih članov in širše družbe na področju celotnega slovenskega etničnega ozemljha, še posebej v Posočju, Benečiji in Reziji, pa tudi drugje”.
Obstajajo še druge iniciative. Ob tem imam v mislih pobudo kulturnega društva Ivan Trinko, ki je lani namenilo veliko pozornosti stikom med Čedadom in Idrijo, pa na Postajo Topolove, ki vsako leto povabi v okviru svojega projekta Koderjana slovenskega pesnika ali pisatelja (doslej so bili gostje Iztok Osojnik, Drago Jančar, Iztok Geister in Taja Kramberger) in mu ponudi možnost, da sobiva z vaščani in to svojo izkušnjo prelije v besede.
Ob takšnih priložnostih se čutimo bolj povezani z drugimi, s svetom. In nas ne preveva občutek, da smo na obrobju, temveč na ozemlju, ki želi (vsaj) preživeti.
MIHA OBIT
