Plan B ni ostal predolgo ...
Sklepni koncert koncertne trilogije Itak Džafest bo ostal v spominu po zamudi, ne prav zadovoljivi dolžini, a tudi po izjemnem nastopu s še toplim britom nagrajenega pevca, avtorja in raperja Bena Drewa, imenovanega Plan B.
Da bi skoraj dvourno zamudo kakorkoli pojasnili in se opravičili, se kajpada organizatorjem ni zdelo potrebno, pa čeprav jo gre pripisati letalski družbi, ki je napačno dostavila opremo. A videti je bilo, da se nihče ni pretirano vznemirjal - tako nastopajoči kot tudi v povprečju precej mlado občinstvo, med katerim je bilo mnogo glasbenikov, ki so prišli preverjat zadnje glasbeno čudo mednarodne popularne glasbene scene.
Za pravo čudenje je uvodoma poskrbel beatbox Faith SFX, Londončan z izjemnim darom za proizvajanje vsakovrstnih zvokov, ritmov, a tudi petja, ki je navdušil tako z glasbeno temo iz Coppolovega Botra kot nekaterimi plesnimi uspešnicami, kakršna je I Like To Move It.
Ko je oder zavzela mlada sedemčlanska zasedba z dvema impozantnima spremljevalnima vokalistkama, je skladba Writings On The Wall zaživela le z vokalom, šele čez nekaj sekund se je pospremljen z ovacijami prikazal Plan B in s tem tudi njegov alterego Strickland Banks. O izmišljenem anti-junaku, ki ga prevzame slava in po krivem obtožen pristane za zapahi, namreč govori njegova druga plošča The Defamation of Strickland Banks. Ta je skorajda v celoti krojila slabo uro in pol nastopa, med katerim se je občinstvu zahvalil za poznavanje albuma. “Ponekod poznajo le eno, morda dve pesmi,” se je vživel in se kot Strickland Banks za uboj pokesal v Praying, ki seje iztekla v reggae remiks in ob pritrdilnem odgovoru na vprašanje: “Želite reggae glasbo!?!” postregel še z neobjavljeno skladbo Sensimilia, ki naj bi po mnenju nekaterih nakazovala smernice naslednje plošče, zaupal občinstvu, da je njegov najljubši komad The Recluse in ga divje odpel, požel navdušenje tudi z umirjeno My Love Goes Down, prvi, slabo uro trajajoči sklop pa pričakovano sklenil z največjo uspešnico She Said.
Pravo presenečenje je pravzaprav sledilo v dodatku, ko se je ubranim glasbenikom pridružil Faith SFX, namesto morebitnih skladb s prvega raperskega albuma Who Needs Actions When You Got Words, s katerim si je Plan B prislužil naziv britanski Eminem, pa je sledil tako imenovani medley zimzelenih svetovnih uspešnic, ki ga je pevec napovedal kot karaoke. Sledile so si My Girl, Stay By Me, ki je s pomočjo ritmov Faith SFX-a dobila dubstep preobleko, pa Ain't No Sunshine in There's A Limit To Love. Vrhunec je pomenila priredba Sealove Kiss From a Rose, ki je v drugem delu zaživela v temačnejši dubstep različici in rapanju sicer deklarativno še vedno hip hopu predanega frontmana.
Morda se je želel odkupiti za dolžino, ko je občinstvu dejal, da bi lahko igrali vso noč, a bi se potem gotovo kdo zapil in pristal v postelji s kom neljubim. “Ker vedno ostanem predolgo, dovolj dolgo, da gre kaj narobe,“ je še prepeval v Stay To Long, prvem singlu s plošče, ki je tokrat služil za učinkovit epilog, podkrepljen s pogom in z insceniranim, a prepričljivim odrskim ravsanjem. Nepozabno.
Foto in besedilo: MAJA PERTIČ GOMBAČ