Po propadu TKB nihče več ne govori o manjšini kot subjektu
Enaindvajsetega novembra 1996 je minister za gospodarstvo Carlo Azeglio Ciampi na predlog Banke Italije preklical Tržaški kreditni banki (TKB) pooblastilo za bančno poslovanje in odredil njeno prisilno upravno likvidacijo. S tem se je končala 37 let dolga pot banke.
Banke, ki je bila ustanovljena z Londonskim memorandumom in ki je bila do svojega konca gonilno kolo gospodarstva slovenske manjšine v Furlaniji-Julijski krajini. Njen propad je pomenil tudi konec določenega pomembnega obdobja v manjšini.
O propadu TKB je bilo veliko napisanega, zlasti v obdobju njene agonije. Pri Založništvu tržaškega tiska je izšla tudi publikacija Afera TKB. A celovite, poglobljene analize dogajanja pred 15 leti še ni bilo. To vrzel je zapolnila knjiga Polom, Tržaška kreditna banka, Zgodba o uspehu z žalostnim koncem, ki je letos izšla pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, napisal pa jo je dolgoletni novinar Primorskega dnevnika Vojmir Tavčar.
>Zakaj knjiga o propadu Tržaške kreditne banke?
“S tem problemom sem se znova bliže seznanil, ko sem urejal knjigo o Egonu Krausu, oziroma o 40-letnici zadruge Naš Kras. Ker je bil Kraus predsednik Tržaške kreditne banke prav v obdobju, ko je prišlo do poloma banke, se temu problemu nisem mogel izogniti. Takrat sem začel sistematično zbirati gradivo o banki. Skoraj istočasno mi je tudi skupina nekdanjih upravnikov banke predlagala, de bi se lotil tega problema.”
“Nova ljubljanska banka ni vstopila v TKB, ker ji je to odsvetovala slovenska vlada.”
> Kateri upravniki so dali pobudo?
“Skupina, ki se je oblikovala okrog Egona Krausa in Silvia Tavčarja.”
> Zakaj so se nekdanji upravniki banke odločili spregovoriti? Jih je bolel molk, ki je sledil razpadu TKB?
“Mislim, da res. Nekoliko jih je bolel molk, po drugi strani pa so se počutili prizadete in po krivem na zatožni klopi. Ta skupina je nameravala sklicati tiskovno konferenco ali kakšno drugo srečanje javnega značaja, da bi delničarje TKB seznanila o vzrokih zloma banke, vsaj iz njihovega zornega kota. Tega jim ni uspelo narediti, saj je Egon Kraus prej umrl. Očitno ni imel dovolj moči, da bi to izpeljal. Drugi so kasneje predlagali, da bi delničarjem banke s knjigo pojasnili širše okoliščine zloma banke. Zame je to bil novinarsko precej velik izziv. Zlom banke je bil travmatičen dogodek, ki ga je bilo potrebno obdelati. O zlomu TKB je bilo med preiskavo in procesom precej napisanega, vendar pa zaokrožene celote še ni bilo.”
ROBERT ŠKRLJ
Celoten pogovor z avtorjem preberite v prilogi 7. val v petkovi tiskani izdaji Primorskih novic.
