Podjetni Primorci, ki so osvojili Trst in Gorico

MILJE, TRST, GORICA> Podjetnike, ki smo jih obiskali, povezuje enaka ideja: novo poslovno priložnost so poiskali čez mejo - in uspeli.

Neprekinjen urnik in slovenske cene

Suzana Balin je bila v torek, ko smo jo obiskali v gostilni Antica Trattoria Primavera v Miljah, nadvse dobro razpoložena, saj posel cveti nad pričakovanji. “Šele pet tednov smo odprti, pa smo imeli v nedeljo v času kosila na terasi skoraj 150 gostov! Morali smo znosit še mize in stole iz lokala, če smo hoteli vse posesti. Saj kar ne morem verjeti,” je hitela razlagati. Če bo šlo tako naprej, bo treba okrepiti ekipo, ugotavlja. Zgolj šest pridnih rok - v gostilni delata še mož Oliver in sin Gianluca, ki je šef kuhinje - očitno ne bo več dovolj.

Torek je edini dan, ko je gostilna zaprta. “In edini dan, ko imam kaj časa zase,” se nasmehne Suzana Balin: “Sicer smo po cele dneve tukaj.” Imajo namreč neprekinjen urnik, od 11. ure do polnoči, in ne tako, kot je v navadi v Italiji, z nekajurno pavzo po kosilu. “Mislim, da je tudi to ena od naših prednosti. Poleg 'slovenskih' cen in 'slovenskih' porcij,” se zasmeje. “Gostje so navdušeni, da na krožniku namesto 20 dobijo 30 dekagramov lignjev, pa še prilogo,” ugotavlja Oliver Balin.

Bistveno nižja najemnina

Gostilna v Miljah ima že skoraj stoletno tradicijo, v njej pa je prostora za sto ljudi, še enkrat toliko pa jih lahko sedi na terasi. “Za najem picerije Napoli v središču Ankarana, ki je imela znotraj vsega 24 sedežev, zunaj pa 20, smo plačevali po 3000 evrov na mesec. Si predstavljate?! Gostilna v Miljah, ki je po površini kar šestkrat večja od ankaranskega lokala, pa nas na mesec stane 1500 evrov. Torej kar pol manj!” ne more razumeti Balinova. “Najemnine pri nas so bistveno previsoke,” opozarja. “Naši dobavitelji vina pravijo, da bi v Ljubljani za najem tako velikega lokala odšteli od 7000 do 10.000 evrov na mesec.”

Ko se je Balinova zaradi previsoke najemnine odločala, da bo raje opustila ankaransko picerijo, je najprej iskala lokal v Istri. “Ciljali smo na že nekaj let zaprt gostinski lokal na Sv. Katerini, ki je v lasti beograjske banke, a žal neuspešno,” pove. Razočarana nad Slovenijo je novo priložnost poiskala čez mejo. “V picerijo so zahajali tudi Italijani in so bili zadovoljni; poleg pic smo ponujali tudi ostale jedi. Pa sem si mislila: zakaj bi oni hodili k nam, če gremo lahko mi k njim. Izvedela sem za zaprto gostilno v Miljah in držala pesti, da nas bo počakala do poletja, ko se nam je iztekla najemna pogodba za picerijo.”

Slovenija je mačeha

Kot samostojna podjetnica iz Slovenije je Balinova v Italiji uredila davčno številko, v eni od italijanskih bank pa odprla račun.Pri notarju v Trstu je morala še overiti najemno pogodbo in vse je bilo nared za odprtje gostilne. “Na srečo je sin po poklicu kuhar, sicer bi morala obiskovati polletni tečaj za pridobitev kvalifikacij. V Italiji je namreč tako, da ne moreš odpreti gostilne, če nisi gostinec, oziroma če ni gostinec nekdo iz ožje družine,” pojasnjuje Balinova.

Pravi, da je tiste “začetne birokracije” pri odpiranju gostilne v Italiji resda več kot pri nas, a država, zlasti pa pokrajina, je malim podjetnikom vendarle bolj naklonjena. “Kot je enkrat dejal Ivo Boscarol: Podjetniki ne iščejo le nižjih davkov, ampak tudi bolj prijazno okolje. Pomembno je, da ti država prisluhne in da ti ne meče polen pod noge. Žal je Slovenija zelo mačehovska, namesto da bi spodbujala rast malega podjetništva, ga na vsakem koraku ovira,” je ogorčena.

Čeprav je Suzana Balin pričakovala, da bo morala prvih nekaj mesecev po odprtju gostilne precej energije vložiti v iskanje novih strank, se njena bojazen ni uresničila. Najbrž tudi zato, ker pozna recept, kako obdržati goste. “Italijani resda radi dobro jedo, a pomembno je tudi, da se v gostilni počutijo domače. Pregovorno bolj zadržani Slovenci si bodo težko predstavljali, da ti gost, ko pride v lokal, seže v roko, te objame in poljubi,” se smeje Suzana Balin.

PETRA VIDRIH

Družina Balin: sin Gianluca, Suzana in Oliver v gostilni v MiljahKatja Gleščič