Podmornica 913 ali kako je civilna družba dala lekcijo državi
Ob prihodu muzejske podmornice 913 se odpira cela vrsta vprašanj: Zakaj so se morali zanjo boriti (upokojeni) podmorničarji iz gole ljubezni? Zakaj jo je moral pripeljati človek iz čiste narodne zavesti? In zakaj se je oblast vmešavala samo zato, da je podmornici odrekla mesto ob morju?
TIVAT>“Tisto soboto sem se ravno odpravljal na vožnjo v Ukrajino,” začenja svojo pripoved Silvan Corniali, ki se mu moramo na tem mestu opravičiti, ker smo ga v torkovi izdaji napačno poimenovali s Cornioli. “Preden sem odpeljal, sem se ustavil še na vrtojbenski črpalki, natočil gorivo, kot običajno nakupil vse mogoče časopise in jih odložil na zadnji sedež,” pripoveduje. Šele v nedeljo je odprl Primorske novice in v Soboti prebral, da slovenska država nima dovolj denarja za prevoz podarjene muzejske podmornice iz Črne gore. “Takoj sem poklical ženo v Gorico in ji sporočil, da bomo mi zastonj pripeljali podmornico iz Črne gore v Slovenijo,” zaključi svojo zgodbo.
Tako preprosto je goriški podjetnik, sicer specializiran za posebne prevoze, rešil težavo, s katero se je država ubadala - reci in piši - dobro leto dni in potrošila kdo ve koliko delovnih ur. A Corniali je vedel, da podmornica mora priti v Slovenijo in da je to vredno njegovega truda in denarja.
Sledila je bitka z največjim koprskim špediterjem, ki nikakor ni hotel pristati na to, da bi se tovor ocenil na simbolično vrednost enega evra. Nič ni pomagalo pojasnjevanje, da gre za donacijo; špediter je terjal svoje. Corniali naj bi zato v rubriko “vrednost tovora” vpisal vsaj 3000 evrov, je vztrajal špediter. “Zakaj pa ne 5000?” ga je izzval Corniali in trmasto vztrajal pri svojem evru. Star prevozniški maček je seveda dobro vedel, da je špediterjev zaslužek odvisen od vrednosti tovora, a se ni pustil zmesti. Dobro je poznal tudi zgodbo o tem, kako se je isti špediter pogajal za ceno prevoza podmornice s podmorničarji. Od 60.000 evrov, kolikor je špediter zaračunal na prvem sestanku, se je cena ob vsakem naslednjem srečanju višala, dokler ni zrasla na okroglih 120.000 evrov! No, in takrat je bil prevoz podmornice pač ustavljen.
Podmornice P-821 Heroj je bila napadalna podmornica. Dolga je bila 56 metrov, sprejela je 35 članov posadke, opremljena je bila s šestimi torpednimi cevmi, spustila se je lahko do 300 metrov globoko. Za potrebe tedanje jugoslovanske vojne mornarice so jih leta 1968 zgradili v vojaški ladjedelnici v Splitu. Danes je razstavljena v Pomorskem muzeju v Tivtu.
Praznik za podmorničarje
Ampak prejšnji ponedeljek je bil v Tivtu dan za vznesenost in praznovanje. Predstavniki črnogorskih in slovenskih vojaških oblasti, društva Podmorničar in Pomorskega muzeja Sergeja Mašere niso skrivali veselja: osem let truda in prizadevanj za podmornico je končno obrodilo sadove. V trenutku, ko so podmornico 913, poimenovano Zeta, z vojaškim dvigalom naložili na Cornialijev tovornjak, je bila zgodba končana. Nihče več, niti Hrvati, ni mogel preprečiti odhoda podmornice proti Sloveniji.
Z zaprtega vojaškega območja Pristan pri Tivtu so podmornico s trajektom prepeljali v Lepetane na nasprotnem bregu zaliva, od tam pa je pot nadaljevala po kopnem do pristanišča v Baru. Ker so Hrvati že pred meseci grozili, da bodo podmornico zasegli, če bi jo skušali prepeljati prek njihovega ozemlja, je bil itinerar podmornice do zadnjega trenutka tako rekoč vojna tajnost.
V Baru so tovornjak s podmornico naložili na trajekt, ki ga je prepeljal v italijanski Bari, od tam pa je pot nadaljeval prek Italije do Fernetičev. Na slovensko mejo naj bi pripotoval prav danes, in če bo šlo vse po načrtih, bomo podmornico jutri ob 14. uri pričakali v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Pomorski muzej je za to priložnost pripravil manjšo razstavo s kratko predstavitvijo podmornice, s katero želi javnost opozoriti na pomen tega muzejskega eksponata.
Podmornica sodi k morju
Seveda se tudi v Tivtu ni bilo mogoče izogniti vprašanju, zakaj bo podmornica razstavljena v Pivki (in ne v Piranu), in kdo je botroval odločitvi, da ni dobila domovinske pravice v nekdanjih skladiščih soli, kot so to že pred leti predlagali podmorničarji. Vsakomur je namreč kristalno jasno, da podmornica sodi k morju, pa čeprav gre za vojaški eksponat, kar ga vsebinsko sicer res umešča tudi v vojaški muzej. Zanimivo pa je, da takratni obalni župani, s piranskim Tomažem Gantarjem na čelu, v podmornici niso videli ne priložnosti ne izziva, nasprotno. Njihovo odklonilno stališče pa je najslikoviteje povzel koprski župan Boris Popovič, ki je izjavil, da bi z muzejsko podmornico militarizirali (!) slovensko obalo.
“Ob podmornici se sprosti fantazija, to je pravi magnet za obiskovalce,” pravi danes direktorica piranskega Pomorskega muzeja Sergeja Mašere Martina Gamboz, ki je prepričana, da bi lahko muzej podmornico s pridom tržil. Pri tem opozarja na podobne primere v tujini, kjer so podmornice ena glavnih turističnih privlačnosti. Seveda pa je treba dodati, da gre v primeru Genove, Milana in Benetk, če naj omenimo le najbližje, za veliko večje podmornice, kot je naša Zeta tipa 911.
Ne glede na to bi si po nekaterih ocenah našo podmornico, če bi bila v Piranu, v prvem letu ogledalo prek 50.000 obiskovalcev, je prepričana Gambozova. Za primerjavo povejmo, da ima Pomorski muzej v povprečju približno 7000 obiskovalcev na leto; izračun je torej več kot na dlani. A je kljub temu ostalo le pri projekcijah, saj muzeju ni uspelo ubraniti podmornice pred miroljubnimi župani obalnih mest.
Lokalna politika si lahko pripiše del zaslug tudi za to, da smo se nekje med pogajanji za podmornico odpovedali veliki podmornici tipa P-821. Po izjavah vpletenih zato, ker naj je ne bi imeli kam postaviti ... In vendar so prav velike podmornice, v katerih se lahko obiskovalec sprehodi in si podrobno ogleda eksponate, najprivlačnejše in najbolj obiskane.
Podmornica ni film
“Če želite vedeti, kakšno je resnično življenje podmorničarjev, si morate ogledati nemški film U-Boot. Vsi drugi filmi na to temo so kopica neumnosti in izmišljotin, ki nimajo zveze z resničnim življenjem,” pove kapetan bojne ladje Vojko Gorup, ki je bil deset let aktiven podmorničar, potem pa postal namestnik komandanta flote. Ko se je leta 1991 upokojil, si je na Gorenjskem kupil hišo z ogromno dnevno sobo in nizom velikih oken. Zato, pravi, ker je vse preveč časa prebil v utesnjeni podmornici, kjer se je komaj lahko premikal, kjer ni bilo ne prostora ne zasebnosti, kjer so si trije oficirji delili dve postelji (eden je bil vedno na dolžnosti) in kjer je bilo tudi opravljanje elementarnih človeških potreb tako rekoč javni dogodek.
“Samo kapitan podmornice je imel privilegij nekaj malega zasebnosti, vsi drugi smo živeli tako rekoč v skupnosti,” pravi Gorup. Tudi zato so bila tovarištva med njimi močnejša kot katerakoli druga zveza. “Med seboj smo se poznali bolje, kot so nas poznale naše žene,” se zasmeje ob misli na čas, ko so tudi po mesec dni nepretrgoma preživeli na podmornici, odvisni le drug od drugega.
Tudi to je bil eden od vzrokov, da se je s tako strastjo pridružil kontraadmiralu Marjanu Pogačniku v bitki za muzejsko podmornico. Med podmorničarji nekdanje jugoslovanske vojne mornarice je bilo namreč okoli 70 odstotkov Slovencev. Podoben odstotek je bilo v podmornicah vgrajene slovenske tehnologije, ki se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja lahko merila na svetovni ravni. Zaradi vsega tega je treba vlogo Slovencev v podmorniških enotah in pomorstvu močneje ozavestiti na kolektivni ravni, je prepričan Gorup.
Kako smo med potjo izgubili P-821
Če odmislimo prve poskuse, da bi se dokopali do podmornice, ki segajo v obdobje takoj po razpadu bivše Jugoslavije, so se resna pogajanja zanjo začela že leta 2004. Vendar takrat slovenski strani še ni bilo povsem jasno, kakšno podmornico si pravzaprav želi. Zato so se na začetku potegovali kar za obe, veliko podmornico tipa P-821 in malo diverzantsko podmornico tipa 911.
A so Črnogorci takrat še vedno računali, da bodo podmornice lahko prodali kot aktivno orožje. Na mednarodnem razpisu so tako veliko podmornico ocenili na milijon evrov, malo pa na pol milijona, kar je bilo za slovenske razmere praktično nedostopna cena. A se je hitro izkazalo, ne le da so bile podmornice precenjene, temveč tudi kot orožje povsem neuporabne. Poskus, da bi podmornice unovčili, je tako klavrno propadel.
Diverzantska podmornica 913 je služila za tajno polaganje minskih polj. Dolga je 18,8 metra, široka 2,7 in visoka 3,4 metra. Sprejela je od štiri do šest diverzantov in nekaj min. Zgrajena je bila leta 1985 in je lahko plula do 120 metrov globoko.
Za Gorupa je bil izid razpisa pričakovan, saj je dobro vedel, v kakšnem stanju so bile podmornice že takrat. Več kot petnajst let jih že nihče v resnici ni vzdrževal; remontni zavod v Tivtu, ki je v stari državi skrbel za vojno mornarico, je propadel, Tovarna akumulatorskih baterij v Mežici ni več izdelovala podmorniških baterij, še manj pa so bili v Mežici pripravljeni sprejemati odslužene, podmornice so bile tako opremljene tudi s trinajst let starimi akumulatorji, čeprav je njihova življenjska doba v normalnih razmerah pet let.
Zaradi razpada sistema, ki bi zagotavljal vzdrževanje podmornic, je bilo treba le čakati, da njihova cena pristane na ravni starega železa, kar se je tudi zgodilo. Poleg tega so postale zapuščene podmornice prave ekološke tempirane bombe. To je bil trenutek, ko bi lahko obe odkupili kot staro železo. Pa se je zalomilo na domači strani. Župani obalnih mest so nenadoma ocenili, da želijo “demilitarizirano” obalo, piranski pa, da v nekdanje soline raje kot podmornico pripusti slikarje.
Nič niso pomagala prepričevanja podmorničarjev, da gre za muzejske eksponate, ki pričajo o slovenski pameti, o visoko razviti tehnologiji, ki so jo obvladovale slovenska podjetja, kot je bila Iskra, denimo. Tudi dejstvo, da bi podmorniški eksponati pričali o pomorski preteklosti Slovencev, ni omajalo županske trojke. Odločitev je bila neomajna: podmornice nimajo dostopa k morju.
Hrvati ostali praznih rok
Domačim zdraham se je nazadnje pridružila še Hrvaška s svojimi grožnjami, da ne dovoli odvoza podmornice iz Črne gore. Pot, po kateri je podmornica potovala v svoj novi dom, so vsi držali v največji tajnosti prav do zadnjega. Znano je bilo le to, da podmornica na noben način ne bo prečkala hrvaškega ozemlja.
Hrvati so namreč Sloveniji že pred časom zagrozili s pravo diplomatsko vojno in celo zasegom podmornice, če bi si jo drznili voziti prek njihovega ozemlja. Prepričani so namreč, da je Črna gora Sloveniji podarila nekaj, kar je skupna last in, kot taka, predmet sukcesijskih pogajanj. Kar verjetno načeloma tudi drži. Prav tako pa drži, da so Hrvati podmornico istega tipa, kot je naša, ki jim je pred vojno ni uspelo prepeljati na varno v Boko Kotorsko, brez pomislekov zadržali v splitskem vojaškem pristanišču Lora. Sami so šli še korak dlje in podmornico celo preimenovali, in sicer iz Soče v Velebit (!) - za pomorce nekaj povsem nedopustnega in nedostojnega. Vsaka ladja namreč nosi svoje ime od krsta do razreza, tak je zakon morja.
S preimenovanjem svoje podmornice so jo Hrvati osiromašili za njeno preteklost in ji odvzeli zgodovino, ki pa ne bo nikoli v resnici izbrisana. Za podmorničarje bo namreč za vse večne čase zgolj in samo Soča, pa čeprav poimenovanje podmornic nekdanje vojne mornarice verno odseva miselni vzorec nekdanje jugoslovanske politike. Vsaka republika je namreč imela v floti “svojo” podmornico, poimenovano po eni od njenih rek. Soča je bila tako slovenska, Zeta, ki smo jo dobili mi, pa je bila črnogorska.
Rojeni za podmorničarje
“Če ne poznamo zgodovine, ne moremo stopati naprej s trdnimi koraki,” je povedal obrambni ataše v Črni gori, brigadir Rade Klisarič. Tudi on se je z veseljem vključil v projekt pridobivanja podmornice, saj je prepričan, da so Slovenci odigrali odločilno vlogo v nekdanji vojni mornarici in da se tega danes vse premalo zavedamo. Ob tem ne pozabi poudariti izjemne vloge podmorničarjev v podmorniški zgodbi, ki so v projekt vložili svoj trud in ljubezen, pa tudi pomoč Slovencev, prav tako povečini pripadnikov nekdanje vojne mornarice, ki so po razpadu Jugoslavije ostali v Črni gori in so priskočili na pomoč iz čiste zavezanosti domovini.
“Slovenski podmorničarji so bili sposobni, preudarni in zelo trpežni ljudje,” pravi Klisarič, prepričan, da se podmorničar rodiš, drugače ne gre. In z nestrpnostjo pričakuje monografijo podmorničarjev v nekdanji jugoslovanski vojni mornarici, ki jo pripravlja kontraadmiral Marjan Pogačnik.
VIDA GORJUP POSINKOVIĆ
