Podobe luščečega se spomina

KOPER> Dela, s katerimi se Lara Marconi predstavlja v Pretorski palači, so nastala v zadnjih dveh letih. Motivika, ki jo šestindvajsetletna likovnica postavlja v svoje slikarstvo, je v zgodovini likovne umetnosti stalnica. A cvetovi ter živalske figure na platnih Marconijeve živijo posebno zgodbo. Četudi slikarka v začetku ustvarjalnega procesa izhaja iz uveljavljene simbolike živali in rastlin na platnu, kamor jih položi z natančno in že skoraj hiperrealistično potezo, zaživijo v njeni avtorski interpretaciji. Kot v spremnem katalogu zapiše Mateja Palčič, simbolika dela tako ni več odraz ustaljenih vzorcev, ampak nastane kot plod raziskovalnega in ustvarjalnega procesa ter odnosa tako avtorice same kot tudi slehernega opazovalca: “Na podlagi zavesti, izkušenj, čustev in preteklosti se venomer ustvari nova interpretacija, ki se spreminja in je tako vsakič edinstvena, intimna in prav zato tako bogata.”

Razstavljena dela gledalca spodbudijo k misli, da se avtoričino raziskovanje odraža tudi pri izbiri materialov, ki jih uporablja. Kajti marsikaj, kar vidimo na njenih slikah ali malih instalacijah, ima prejšnje življenje. Tako kot stara, s cvetličnim vzorcem potiskana dekorativna zavesa, ki jo je namesto platna napela na okvir, nanjo pa v tankih, mestoma že skoraj prosevajočih plasteh naslikala na prvi pogled romantičen prizor.

Oko najprej opazi dražestno razpirajoče se in v realistični maniri naslikane vrtnice, med njimi pa ležečo figuro lisice. In čeprav je slika na prvi pogled izjemno svetla, skorajda optimistična in lahkotna, gledalec ob daljšem gledanju in motrenju zasluti in začuti otožne podtone.

Spraševati se začne, kaj je na tej sliki sploh živo, in ko išče odgovor, ostane praznih rok ...

Pri risbi Deer Hunter je figuro jelena, ki je v slutnji ogroženosti zastal, narisala v platnice stare knjige ter jo postavila v okvir, ki je desetletja ždel na podstrešju. Na “dvojnem triptihu” December pa pred gledalca postavi nekakšen koledar svojega čustvenega sveta, ki na prvi pogled deluje kot herbarij. Posušene rastline, prilepljene na orumenele strani starega zvezka, so posrečena metafora za minula občutja, lističi, na katerih so namesto botaničnega imena izpisane avtoričine asociacije, pa so iskriv (samo)komentar.

Kajti pri delu Marconijeve imajo poleg barve in figure pomembno vlogo tudi besede, s katerim poimenuje ali kako drugače opremi delo. Prav slednje po mnenju Palčičeve dajejo podobam še dodatno vsebino ter jim tako dodeljujeta novo simbolno konotacijo.

Domala vse slike, ki jih Marconijeva predstavi na koprski razstavi, so narejene v plasteh, in ko gledalec potuje po njih, najde ključ do pomena v tem, da mora podobe pravzaprav sleči. Slednje namreč ob gledanju ne postajajo vse razkošnejše, v očesu ne rastejo in ne buhtijo, marveč se, eterične in krhke, začnejo luščiti. Kot da bi slika z vsakim trenutkom, ko jo gledaš, postajala vse bolj gola.

In bolj kot se plast za plastjo odstira, bližja je gledalcu misel, da slikarka pravzaprav raziskuje spomin in tako posredno tudi minevanje. Pri tem ostaja na distanci - ne sodi, ne komentira in ne želi dajati odgovorov. Te mora poiskati, če to seveda želi, v svojem čustvenem svetu gledalec sam.

Podobe, kot jih na svojih platnih slika Marconijeva, so svojevrstna metafora življenja. Tako kot sama na platna polaga kot piš tanke plasti barve, iz katerih gradi figuro, tako v realno življenje legajo dogodki. Plast za plastjo naloženi v naši notranjosti nas delajo takšne, kot smo. Bitja, ki jih spomin kdaj svinčeno vleče k tlom, drugič pa čarobni prah nasuje na krila sanj. MAKSIMILJANA IPAVEC

Lara Marconi, Deer Hunter, 2008