Pogled na filmsko leto 2010 s štirimi primorskimi ustvarjalci
O tem, kako se je vrtel film, predvsem slovenski, smo ob koncu skoraj minulega leta povprašali štiri primorske ustvarjalce, ki so vsak v svoji vlogi in žanru navduševali strokovno in širšo javnost.
Novogoriška režiserka Anja Medved je v tandemu z Nadjo Velušček zasnovala in posnela odmeven dokumentarni film, posvečen Soči, Trenutek reke/Il tempo di fiume, poleg tega pa je z video projektoma Spovednica tihotapskih grehov in Ordinacija spomina požela veliko pozornosti tudi v tujini - s prvim se je predstavila na prestižni svetovni razstavi Paris Photo, drugega pa so uvrstili na ugleden izbor video del v New Yorku. Kraševec Gojmir Lešnjak Gojc in Izolan Koni Steinbacher sta slavila na 13. Festivalu slovenskega filma v Portorožu - vloga Franca v kratkem filmu Žige Virca Trst je naš je Gojcu prinesla eno od dveh vesen za najboljšo moško vlogo, Steinbacher pa je z animiranem filmom Mrtvaški ples odnesel vesno v tej kategoriji. V domačih in tujih logih je odmeval tudi televizijski dokumentarec Boris Pahor - trmasti spomin, za katerega sta scenarij napisala Neva Zajc in Tomaž Burlin, slednji pa je prav s tem filmom debitiral kot režiser. Njun dokumenatrni film o tržaškem pisatelju Borisu Pahorju, ki je nastal v produkciji Regionalnega RTV centra Koper-Capodistria, je oktobra na Dunaju prejel dve nagradi Erasmus EuroMedia.
Koni Steinbacher: “Namišljena resničnost, ki nam jo omogočajo računalniški programi za animacijo, je postala sestavni del vsakega žanrskega filma.”
> Kaj od sedme umetnosti je najbolj zaznamovalo vaš pogled v minulem letu?
Anja Medved: “Žal nisem videla mnogo novih filmov, tako da bi težko komentirala lansko produkcijo. Nekaj filmov sem si ogledala na festivalih; s festivala Manaki Brothers v Bitoli sta mi ostala v spominu filma Med (Honey) in Libanon. Na sarajevskem festivalu Pravo Ljudski me je zelo pozitivno presenetil neobičajen izbor filmov, posvečenim človekovim pravicam, saj so bili zelo intimni in poetični, vendar zaradi tega nič manj politični. Naj omenim dokumentarni film Lahko noč nihče (Goodnight Nobody) in dokumentarec Moja perestrojka (My Perestroika), ki ga je neverjetno prepričljivo zrežirala Američanka Robin Hessman. Tudi na Festivalu slovenskega filma je bilo kar nekaj filmov, ki jih je treba videti; Circus Fantasticus, Cirkus Columbia, Oča, Očetova želja, Piran Pirano, Trst je naš, če omenim le tiste, ki sem jih videla.”
Gojmir Lešnjak Gojc: “Zagotovo film Žige Virca Trst je naš. Pa ne zato, ker sem sodeloval pri nastanku filma, udobrovoljilo me je dejstvo, da se tudi mladi odzivajo na polpreteklo zgodovino brez umazanih, spačenih prenarejanj zgodovinskih dejstev, ampak ker želijo spoznati resnico.”
Koni Steinbacher: “Mene osebno je najbolj presenetila množična udeležba na letošnjem Srečanju najmlajših filmskih ustvarjalcev Slovenije v Izoli. Ker sem se sam mnoga leta ukvarjal z mentorstvom mladih ustvarjalcev in se ta vzgojna ustvarjalnost ni kaj dosti premaknila na bolje, je letošnje leto zelo razveseljivo in obetajoče. Posebno sem vesel, da je filmsko vzgojna dejavnost zaživela tudi na obalnih šolah, v Hrvatinih, Gračišču, Šmarjah. Animirana filma Supermeny (Hrvatini) in Čarobni gozd (Gračišče) sta bila celo uvrščena med najboljše.”
Neva Zajc: “Če sem bolj osebna in govorim o svoji izkušnji soustvarjalke, je to gotovo dokumentarec Boris Pahor - trmasti spomin, ki smo ga dokončali po več kot letu dni snemanj doma in na tujem, ga predvajali ob kulturnem prazniku, spremljali njegovo pot na tuje, od Trsta do Pariza in Nemčije, in veliko zanimanje, ki ga je vzbudil vsepovsod. Nazadnje je to pot okronala še nagrada Erasmus EuroMedia na Dunaju, oktobra letos. Film je znova vabljen na tuje in je preveden že v štiri evropske jezike.”
Gojmir Lešnjak Gojc: “Film je po ustvarjalni plati že kar nekaj let v vzponu, o tem sem prepričan. Kdaj je na zadnje videlo v kinu slovenski film 5000, 10.000 ali še več obiskovalcev? Zadnje čase je to pogost pojav!
> Kam boste usmerili svoje moči v prihodnjem letu? Česa se boste lotili, kaj vas čaka, katerega/kakšnega projekta si želite?
Anja Medved: “Glede na dokaj produktivno leto - končala sem štiri dokumentarne projekte -, si želim posvetiti predvsem raziskavam in pripravam na nove projekte. Seveda se večletni projekt zbiranja spominov Nove Gorice in Gorice nadaljuje in nadgrajuje. Tudi v naslednjem letu nameravamo v okviru Kinoateljeja organizirati zbiralno akcijo spominov, ki se bo kot običajno zgodila na nekdanjem mejnem prehodu na Erjavčevi. Letos bomo zbirali posnetke in fotografije posebnih prostorov obeh mest, ki jih bodo prebivalci posneli v tem letu in s tem prispevali k prihodnosti spominjanja na obe Gorici.”
Gojmir Lešnjak Gojc: “Skrivnostni Kras, kjer živim, ponuja obilo zahtevnih projektov. Vizija raja, ki jo ponuja Kras, je podlaga vseh projektov, ki me čakajo v prihajajočih letih, ne le v prihajajočem 2011. To bo prekratko za uresničitev velikih načrtov. Kaj je to? Pustimo se presenetiti!”
Koni Steinbacher: “Letošnja nagrada vesna za najboljši animirani film leta Mrtvaški ples je potrdila mojo usmerjenost v animacijo hrastoveljskih fresk, s katerimi se ukvarjam zadnja leta. Iz tega naj bi v prihodnosti nastal večji projekt, ki pa je odvisen od finančnih sredstev, saj ne gre samo za animacijo, temveč za širše sodelovanje ustvarjalcev instrumentalne in vokalne glasbe.”
Neva Zajc: “Ta hip že nastaja nova zgodba, tokrat o pesniku Cirilu Zlobcu. Njen prvi del bo kot dokumentarni portret ugledal luč sveta na silvestrovo v programu televizije Koper. Spomladi, ko zacvetijo češnje, pa bi to zgodbo radi podaljšali v dokumentarec.”
Anja Medved: “Dokumentarci so še vedno namenjeni predvsem televizijski publiki, čeprav ni razloga, da ne bi bili obravnavani enakovredno igranim filmom. Razmere so težke, ker je za dober dokumentarni film potrebno ogromno priprav in nepredvidenega časa, ki ga ni enostavno ovrednotiti.”
> V kakšni kondiciji je slovenski film? Se mu bodo v tretjem desetletju samostojnosti vremena zjasnila?
Anja Medved: “Mislim, da so slovenski filmski ustvarjalci v odlični formi, kar pa verjetno ne velja za slovenski film. Predvsem bi se morali zavedati, da so ustvarjalci najvažnejši člen produkcijske verige in da se vlaganje vanje, v to, da bi imeli čas se popolnoma posvetiti svojemu delu, obrestuje.”
Gojmir Lešnjak Gojc: “Film je po ustvarjalni plati že kar nekaj let v vzponu, o tem sem prepričan. Kdaj je na zadnje videlo v kinu slovenski film 5000, 10.000 ali še več obiskovalcev? Zadnje čase je to pogost pojav! Da je premalo denarja, pa bomo vedno tarnali. Zaradi vseh sodelavcev pri nastajanju filma, gre namreč za izjemno specifične poklice, ki jih ni mogoče vzgojiti in izšolati čez noč, je izjemno pomembna kontinuiteta! Slovenski film je super, povej naprej!”
Koni Steinbacher: “Zaradi krize se finančna situacija še ne bo zjasnila. Ustvarjalna moč slovenskih avtorjev pa gotovo narašča. Z veseljem lahko v prihodnjem letu pričakujemo nove filme uveljavljenih režiserjev Jana Cvitkoviča, Metoda Pevca, Andreja Košaka in še nekaterih debitantov, ki lahko dodatno presenetijo.”
Neva Zajc: “Kar zadeva ustvarjalnost, je slovenski film na dobri poti, kar je pokazal tudi zadnji festival v Portorožu. Raznovrsten je in ustvarja ga nova generacija mladih, ki so zelo talentirani. Vprašanje je, koliko možnosti bodo imeli, da se ob žal omejenih možnostih slovenske produkcije tudi uresničijo.”
> Kako ocenjujete razmere v žanru, v katerem ustvarjate?
Anja Medved: “Avtorski dokumentarni film je pri nas še v povojih, kar pa ne pomeni, da nismo imeli odličnih dokumentaristov. Dokumentarci so še vedno namenjeni predvsem televizijski publiki, čeprav ni razloga, da ne bi bili obravnavani enakovredno igranim filmom. Razmere so težke, ker je za dober dokumentarni film potrebno ogromno priprav in nepredvidenega časa, ki ga ni enostavno ovrednotiti. Ogromno je dela, ki je navidez vrženo stran in nepotrebnega čakanja, ki je v popolnem nasprotju z načelom hitre in učinkovite produkcije.”
Gojmir Lešnjak Gojc: “Super, v vseh žanrih, kjer delujem in sodelujem, je super!”
Koni Steinbacher: “Situacija v animiranem filmu se je v zadnjih letih močno popravila. Pa ne po zaslugi večjih finančnih sredstev, marveč interesa, ki ga ta zvrst dosega v času digitalne izdelave filmov. K temu je pripomogel tudi izolski festival Izolanima, ki je v štirih edicijah (od leta 2000 do 2006, kajti naslednjega festivala bivša občinska oblast ni več podprla) produkcijo tega žanra dvignil kar za sto odstotkov! Prav na tem festivalu se je uveljavil tudi Dušan Kastelic, ki je s svojim zadnjim filmom Cikorija al kafe osvojil mnoge mednarodne nagrade, pa tudi primorska avtorja Brane Solce z imenitno otroško serijo Miška Smetiška in Špela Čadež, ki mojstrsko obvladuje klasično lutkovno animacijo. Svoje organizacijske sposobnosti si je na Izolanimi pridobival tudi Igor Prassel, poznavalec žanra in organizator vse bolj pomembnega festivala Animateka v Ljubljani.”
Neva Zajc: “Če se omejim le na nacionalko, našo RTV oziroma na možnosti v regionalnem okviru, moram reči, da so zelo skromne, še zlasti v primerjavi z resnimi domačimi ali tujimi produkcijami. Česa podobnega, kar zmorejo avtorji dokumentarcev, za katerimi stoji resna produkcijska osnova, si mi namreč sploh ne moremo privoščiti. Pri tem imam v mislih zlasti sredstva, ki so potrebna za ambicioznejši načrt: tu gre namreč za razmerje ena proti deset ali celo več. Tako je pri nas.”
> Česa slovenskemu filmu oziroma filmski krajini najbolj manjka? Dobrih scenarijev, koncepta, gledalcev, promocije …?
Anja Medved: “Ne verjamem, da je mogoče slovenski film misliti ločeno od slovenskih filmarjev, ki imajo vsak svoje konkretne potrebe in zahteve. O tem, kaj jim manjka, kaj pogrešajo, bi bilo najboljše povprašati kar njih ...”
Gojmir Lešnjak Gojc: Nič ne manjka! Preveč je ... jamranja!
Koni Steinbacher: “Vsega po malem, vendar znajo gledalci zadnja leta nagraditi všečne filmske izdelke, saj so kar trije slovenski filmi (Kajmak in marmelada, Petelinji zajtrk, Gremo mi po svoje) presegli obisk največjih tujih uspešnic.”
Neva Zajc: “Ker ne poznam neuresničenih projektov, bi težko ocenjevala pomanjkljivosti. Bistveno vprašanje pa je vselej denar. Talentov je v primerjavi z našo 'majhnostjo', pri čemer mislim na biološko podstat, zagotovo kar nekaj. Gledalci pa gotovo niso tako zavzeti ob prikazovanju lastne filmske produkcije, kot drugje, na tujem, denimo, kjer jim zavidam dolge vrste pred kinematografi, ki pomenijo bolj polne blagajne in večji delež, ki se vrača ustvarjalcem. Več bi lahko vlagali tudi v promocijo. Gledalci pa … spreminjajo se njihove navade in so razpršeni med številne kulturne in zabavne ponudbe, ki tudi filmu odtegujejo pozornost. Očitno je najudobneje biti doma in gledati to, kar snameš z računalnika. To je danes resničnost.”
Neva Zajc: “Kar zadeva ustvarjalnost, je slovenski film na dobri poti, kar je pokazal tudi zadnji festival v Portorožu. Raznovrsten je in ustvarja ga nova generacija mladih, ki so zelo talentirani.”
> Kje vidite pluse in minuse v dokumentarni oziroma v igrani produkciji?
Anja Medved: “Ločevanje med igranimi in dokumentarnimi produkcijami ni tako bistveno - gledalec je tisti, ki filmu določi stik z resničnostjo.”
Gojmir Lešnjak Gojc:
“To sta popolnoma različna načina razmišljanja in obema je treba zagotavljati konstanten razvoj.”
Koni Steinbacher: “Nimam mnenja.”
Neva Zajc: “Prednosti vidim pri obeh v naporih in srčnosti, s katero se lotevajo zgodb, tudi inovativnosti, ki je pri nekaterih ne manjka, pa v iskanju mednarodnih partnerjev, ki so v pomoč pri pridobivanju produkcijskih sredstev. Glede pomanjkljivosti sem že omenila, da je največje vprašanje denar, kajti v Sloveniji mnogi dolgo čakajo na svoj film prav zaradi omejenih finančnih možnosti.”
> Je po vaši oceni Avatar prelomnica v filmski zgodovini ali le muha nekajletnica?
Anja Medved: “Še nisem gledala.”
Gojmir Lešnjak Gojc: “Avatar je stopnička navzgor v tehnološkem razvoju filma. Pomeni zelo pomemben in atraktiven korak naprej! Čudenje je eno od lepot doživljanja umetnosti, in 3D tehnologija to omogoča!”
Koni Steibacher: “Prelomnica ni Avatar, ampak izum računalniške tehnologije za obdelavo filma. Namišljena resničnost, ki nam jo omogočajo računalniški programi za animacijo, je postala sestavni del vsakega žanrskega filma. Preobrat je bil pravzaprav Jurski park, ki je naznanil, da animacija ni le del procesa ustvarjanja animiranega filma, ampak sestavni del celotne sodobne kinematografije.”
Neva Zajc: “Naj mi bo oproščeno, a do danes ga še nisem uspela videti. Vse na tem svetu dandanes se dogaja zelo hitro in je zelo minljivo.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
