Pogled na minulo gledališko leto z mladimi igralci primorskih gledališč

> Kaj od tistega, kar ste v minulem letu videli na gledaliških deskah še vedno nosite s seboj?

Luka Cimprič: “Najraje se odpravim gledat predstave svojih sošolcev; bili smo najuspešnejša generacija v zadnjih desetih letih. Igrajo v ljubljanski Drami, Mestnem gledališču ljubljanskem, Slovenskem mladinskem gledališču, Lutkovnem gledališču Ljubljana in Gledališču za otroke in mlade. Uroša Kaurina sem gledal v predstavi Slovenskega mladinskega gledališča Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, na odru Mestnega gledališča ljubljanskega sta v Romeu in Juliji nastopila Domen Valič in Jure Henigman, na istem odru pa v Pomladnem prebujenju poleg Domna še Klemen Slakonja, Jurij Drevenšek, Domen Valič, Ana Dolinar in Viktorija Bencik. Klemna pa sem gledal še v Totenbritu v Drami, kjer je zaigral skupaj z Nino Ivanišin. Ni lepšega občutka kot gledati sošolca na odru, kako blesti, tebe pa prevzema občutek ponosa.” (smeh)

Ajda Toman: “The Tiger Lillies, Manifest K., Pes, pizda, peder, Liferanti, Skrip orkestra: vse te gledališke kreacije so me navdušile in name naredile vtis. O vsaki od teh predstav sem precej premišljevala; nanje se velikokrat spomnim.”

Medea Novak: “Ker imam za seboj kar naporno sezono, si žal nisem utegnila ogledati veliko predstav v drugih gledališčih - v drugi polovici leta bom manj zasedena in takrat bom imela več možnosti in priložnosti, da grem v gledališče kot gledalka. Me pa vsakokrat znova prevzame čarovnija odra - tisti preskok, transformacija, ki se zgodi v nekom, ko igra. Gre za odkritje, spoznanje, kaj igra sploh je: da to ni kazanje, oponašanje, narejanje, ampak preprosto - samo biti je treba, nič drugega. V Kosovelovem domu v Sežani sem mentorica skupini otrok, s katerimi delamo lutkovno predstavo. Nihče od njih še ni imel izkušnje z odrom, nihče od njih še ni igral, in opazovati njihovo spoznavanje igre, njihovo odkrivanje tega sveta, je zares čarobno. To me je zelo zaznamovalo, to nosim s seboj.”

>Kaj je za mladega igralca v Sloveniji bolj perspektivno - se po diplomi zaposliti v gledališkem ansamblu ali stopiti v poklic kot svobodnjak? Kje so prednosti in slabosti enega in drugega?

>Luka Cimprič: “Pravzaprav za mladega igralca ni toliko bistveno, kje igra. Šteje to, da lahko delaš, da se učiš od soigralcev, da spoznavaš režiserje in nove tehnike. Pomembno je delo in ne to, kateremu teatru pripadaš in kakšen status imaš. Prednost zaposlitve v gledališču je v tem, da si eksistenčno varen, kar pa ni nujno dobro - mnogokrat namreč prav ta občutek varnosti človeka malce poleni. Po drugi strani delo zunaj institucije od igralca terja veliko večji angažma, kar pomeni, da je igralec pri delu bolj inovativen: barva sceno, šiva kostume, si sam naredi rekvizit ... Običajno se ekipa potrudi, da je predstava dobra zaradi tega, da se lahko velikokrat igra in da se lahko s tem zasluži.”

Ajda Toman: “Ko sem končala akademijo, sem bila eno leto na svobodi, nato sem se zaposlila. 'Na svobodi' sem hitro spoznala realnost poklica. Kot svobodnjak se moraš namreč veliko bolj boriti, se dokazovati, naučiti se moraš organizirati svoje obveznosti, usklajevati termine, sam skrbeti za kostume ... lahko bi rekla, da si teater sam zase. Si pa, kot že sama beseda pove, svobodnjak in lahko sam odločaš, kdaj boš delal in s kom, kdaj boš imel počitnice - to je draž tega statusa. Biti zaposlen v gledališču pomeni določeno udobje: nisi več teater sam zase, ampak postaneš del teatra. Umetniški vodja nekako skrbi za tvoje vloge, organizator usklajuje termine, tehniki skrbijo za sceno, garderoberji za kostume ... Svojemu delu se lahko popolnoma in v celoti posvetiš.”

Medea Novak: “Že v času študija mladi igralci dobivajo različne ponudbe in od tega, kaj vzameš in česa ne, je precej odvisno, kam bo šla tvoja pot. Ena od prednosti svobodnjaštva je, da se lahko ukvarjaš z različnimi stvarmi. A to je skorajda sanjski scenarij. V času krize je 'na svobodi' bolj malo prednosti, saj kot igralec izjemno težko dobiš delo, še posebej, če nisi komercialno zanimiv. Stalna zaposlitev v gledališču mlademu igralcu zagotavlja kontinuiran razvoj in priložnosti - po zakonu mora vsak član gledališkega ansambla igrati v treh predstavah. A ta prednost je hkrati lahko tudi slabost oziroma past: v nacionalnih gledališčih so na repertoarju namreč predvsem klasične predstave; če si veliko zaseden, pa nimaš niti možnosti, da bi poskusil kaj drugačnega, niti te informacije ne pridejo do tebe. To je ta začaran krog, v katerem je težko vzdržati, saj lahko zaideš v ritem, ki te lahko v igralskem smislu tudi pokoplje.”

> Koliko in kako so za ustvarjalnost in rast mladega gledališkega igralca pomembne izkušnje in priložnosti v drugih medijih: na filmu, televiziji, radiu?

Luka Cimprič: “Vsako delo je nova izkušnja na poti, omenjeni mediji zagotovo dodajo nekaj k prepoznavnosti igralca - ali je to dobro ali slabo, pa ne vem.”

Ajda Toman: “Na AGRFT (Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo) se študentje spoznavajo z vsemi mediji, tako s filmom, kakor tudi z radijskim in s televizijskim medijem, a je poudarek študija, vsaj za igralce, na gledališču. Mislim, da si vsak mlad igralec ali igralka želi pridobivati izkušnje tudi v drugih medijih. Meni se zdi to pomembno, saj mi omogoča, da na svoje delo pogledam iz drugega zornega kota in se s seboj soočim drugače kot na odrskih deskah. Izkušnje zunaj gledališča pa mi prinašajo tudi samozavest, saj mi dajejo občutek, da sem celovita igralka, ki je sposobna dobro opravljati svoj poklic na vseh področjih in v različnih medijih.”

Medea Novak: “Za razvoj so priložnosti v drugih medijih zagotovo zelo pomembne, saj prinašajo izkušnjo. Ta je v tem primeru lahko dobra, četudi nima ustvarjalnega presežka, saj ti pomaga spoznati kaj si pravzaprav želiš, kaj te zanima, kje so tvoji potenciali, ugotovitve, s kom rad in dobro delaš … Mislim, da je prav mladost čas, ko lahko poskušaš, in tako iščeš svoj izraz.”

> V kakšni kondiciji se vam zdi slovenski teater? Kaj vas razveseljuje, kakšnih pristopov si želite?

Luka Cimprič: “Slovenski teater je v dobri kondiciji, kakšne predstave lahko dela, pa je seveda odvisno tudi od številčnosti ansambla. V teatru, ki ima majhen ansambel, igralci delajo več, v teatru kjer je večji ansambel igralci delajo manj, kar je logično. Razveseljujejo me inovativne, dobre predstave, in samo take želim delati.”

Ajda Toman: “Slovenski teater se mi glede števila produkcije ne zdi v najboljši kondiciji - krizo je občutiti tudi na tem področju. Glede na prejšnja leta je, vsaj na neodvisni sceni, bistveno manj produkcij, vendar to še ne pomeni, da je v kreativnem smislu produkcija v slabi formi. Rada vidim in delam predstave, ki so narejene z ljubeznijo, s smislom za humor, ki so kritične do družbe in ki niso same sebi namen. Rada delam predstave, v katerih nisem samo in zgolj izvajalka, ampak tudi ustvarjalka in nosim odgovornost za vse, kar podajam na odru.”

Medea Novak: “Na to vprašanje ne morem odgovoriti, ker nimam pregleda nad tem, kaj vse se igra na slovenskih odrih in te produkcije nimam s čim primerjati. Kakšnih pristopov si želim? Ne verjamem, da je mogoče narediti dobro predstavo v enem samem slogu ali z eno samo metodo. Gledališka predstava je kompleksen in večplasten organizem, ki velikokrat vse, ki v njej sodelujemo, precej preseneti. Dostikrat ubere neko povsem svojo pot in v smer, ki je nihče pravzaprav ni načrtoval.”

> Kaj za vas pomeni stik z občinstvom? Kako ga doživljate?

Luka Cimprič: “Stik z občinstvom pomeni, da te abonent ustavi na ulici in ti s stiskom roke čestita za predstavo, in ta stisk roke je stik z občinstvom. (smeh) Doživljam ga kot del življenja.” (smeh)

Ajda Toman: “Občinstvo je zame del predstave. Je soigralec, ki lahko veliko prispeva k predstavi. To najbolj občutim pri interaktivnih predstavah. Najlepši trenutek, ki se mi lahko na odru zgodi, je, da čutim, kako občinstvo diha z mano, me spremlja, me razume. Aplavz ob koncu predstave to občutje ozavesti in ob takih predstavah, vem, da je občinstvo tisto, za katerega pravzaprav delam v gledališču.”

Medea Novak: “Gledalec je predpogoj gledališča, ker je njegov nosilec: on gleda. Če njega ni, tudi gledališča ni - ker nihče ne gleda.”

> Kakšnih oziroma katerih vlog si v prihodnosti najbolj želite?

Luka Cimprič: “Rad bi igral vloge, ki jih v realnem življenju ne morem, rad bi počel stvari, ki jih v realnem življenju razumemo kot kazenski postopek. Rad, bi imel opravka z orožjem, od pušk, pištol do lokov ali nožev. Vozil bi ladjo, letalo, vlak. Jahal bi mamuta, slona, dinozavra. Igral bi predstavo pod vodo, v gorah, v vesolju. Igral bi vse, kar domišljija dopušča.”

Ajda Toman: “V prihodnje si želim delati predstave, ki me bodo napolnile tako osebno kot profesionalno. Želim si kakovostnih besedil in sodelovanja z dobrimi režiserji.”

Medea Novak: “Predvsem takšnih, ki mi bodo v izziv, ki me bodo izpolnjevale in zanimale. Torej takšnih, s katerimi mi ne bo dolgčas.”

> Česa ste se o gledališču naučili od starejših kolegov?

Luka Cimprič: “Da je potrebno, kdaj pa kdaj tudi potrpeti in da čas prinese svoje.” (smeh)

Ajda Toman: “Mlad igralec se seveda lahko izjemno veliko nauči od starejših kolegov, vendar mora biti odprt in pripravljen od njih sprejemati in se učiti. Mene so naučili predvsem strpnosti, gledališke etike, tega, da moraš ostati zvest samemu sebi, da je gledališče način življenja, da je v gledališču veliko odrekanja in da te nobena napaka ne sme ustaviti na poti do cilja. In najpomembnejše - da je gledališče skupinsko delo.”

Medea Novak: “Naučila sem sem se, da je igralski poklic degeneriran. To pa zato, ker si ga mi sami, torej igralci, marsikdaj napačno predstavljamo, kar ima za posledico to, da do svojega dela nismo več kritični. Mnogokrat pozabimo, da moramo sami svojemu delu dati vsebino, da smo na odru zato, da dajemo in da nekaj dobrega naredimo. Pogosto uberemo napačno pot in pričakujemo priznanje in odziv, ne da bi naredili kakšen presežek. Zakaj? Zgolj zato, ker smo zaradi tega, kar počnemo, več vredni kot drugi? Pot je obratna: najprej moraš videti vsebino poklica in to, kar moraš dati, in šele potem prideta pozornost in priznanje. Skratka, manjka nam samokritičnosti. In ko vidim nekoga, ki ubira to drugo pot, se mi zdi igralstvo tako lep in plemenit poklic … Takrat sem prepričana, da je to, kar počnemo, nekaj vredno.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

Medea NovakAtelje Pavšič Zvadlav

Ajda Toman