Pogovor z Vojmirjem Tavčarjem, avtorjem knjige Polom

S tem se je končala 37 let dolga pot banke, ki je bila ustanovljena z Londonskim memorandumom in ki je bila do svojega konca gonilno kolo gospodarstva slovenske manjšine v Furlaniji-Julijski krajini. Njen propad je pomenil tudi konec določenega pomembnega obdobja v manjšini.

O propadu TKB je bilo veliko napisanega, zlasti v obdobju njene agonije. Pri Založništvu tržaškega tiska je izšla tudi publikacija Afera TKB. A celovite, poglobljene analize dogajanja pred 15 leti še ni bilo. To vrzel je zapolnila knjiga Polom, Tržaška kreditna banka, Zgodba o uspehu z žalostnim koncem, ki je letos izšla pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, napisal pa jo je dolgoletni novinar Primorskega dnevnika Vojmir Tavčar.

>Zakaj knjiga o propadu Tržaške kreditne banke?

“S tem problemom sem se znova bliže seznanil, ko sem urejal knjigo o Egonu Krausu, oziroma o 40-letnici zadruge Naš Kras. Ker je bil Kraus predsednik Tržaške kreditne banke prav v obdobju, ko je prišlo do poloma banke, se temu problemu nisem mogel izogniti. Takrat sem začel sistematično zbirati gradivo o banki. Skoraj istočasno mi je tudi skupina nekdanjih upravnikov banke predlagala, de bi se lotil tega problema.”

> Kateri upravniki so dali pobudo?

“Skupina, ki se je oblikovala okrog Egona Krausa in Silvia Tavčarja.”

> Zakaj so se nekdanji upravniki banke odločili spregovoriti? Jih je bolel molk, ki je sledil razpadu TKB?

“Mislim, da res. Nekoliko jih je bolel molk, po drugi strani pa so se počutili prizadete in po krivem na zatožni klopi. Ta skupina je nameravala sklicati tiskovno konferenco ali kakšno drugo srečanje javnega značaja, da bi delničarje TKB seznanila o vzrokih zloma banke, vsaj iz njihovega zornega kota. Tega jim ni uspelo narediti, saj je Egon Kraus prej umrl. Očitno ni imel dovolj moči, da bi to izpeljal. Drugi so kasneje predlagali, da bi delničarjem banke s knjigo pojasnili širše okoliščine zloma banke. Zame je to bil novinarsko precej velik izziv. Zlom banke je bil travmatičen dogodek, ki ga je bilo potrebno obdelati. O zlomu TKB je bilo med preiskavo in procesom precej napisanega, vendar pa zaokrožene celote še ni bilo.”

> Se nekdanji upravitelji čutijo izločene iz slovenske manjšine? So zaradi zloma TKB stigmatizirani?

“Ne, ne, niso. Nekaj trenj med nekdanjim vodstvom Saftija in to skupino je verjetno še zdaj, vendar pa razen tega, da so financirali izdajo knjige, niso v nobenem primeru vplivali na moje delo.”

> Predstavitev je bila že v Ljubljani ...

“Tudi v Narodnem domu v Trstu.”

> Kakšen je bil odziv občinstva?

“Velika dvorana Narodnega doma je bila polna. Vendar se diskusija ni razvila.”

> Zadrega?

“Velika zadrega, molk. Posebne razprave ni bilo. Na predstavitvi knjige v Gorici je bila razprava veliko živahnejša, čeprav je bilo manj občinstva.”

> Je propad TKB polom za vso manjšino?

“Vsekakor je bil polom za banko, likvidacija TKB pa je močno vplivala na življenje slovenske manjšine. Morda je naključje, vendar pa ... pred zlomom TKB se je vedno govorilo o manjšini kot o subjektu, manjšina naj bi si sama krojila svojo usodo ...”

> Torej naj bi bila avtonomna?

“Seveda, avtonomna, subjekt ne zgolj objekt.”

> V samem središču te subjektivnosti pa naj bi bila TKB?

“Prav gospodarski razvoj, ki je bil zastavljen v okviru Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) in slovenske finančne družbe Safti, naj bi omogočil subjektivnost manjšine. Tako ne bi bila v tolikšni meri odvisna od Slovenije in Italije. Govorjenje o manjšini kot subjektu je po propadu TKB povsem izginilo. Spremenila se je tudi gospodarska stvarnost manjšine.”

> V kakšnem smislu?

“Prej je življenje manjšine temeljilo na družbenem ali, kot so tedaj temu rekli, organiziranem gospodarstvu ...”

> Kaj to pomeni, organizirano gospodarstvo?

“To je bila vrsta podjetij, ki so delovala pretežno na področju izvoza in uvoza, pa nekaj tovarn, zlasti v Videmski pokrajini. Imela so precejšnje presežke, tako da so lahko financirala vrsto pobud v manjšini. Iz teh virov so prišla sredstva za dvojezično šolo v Beneški Sloveniji, precej sredstev iz organiziranega gospodarstva je dobil Primorski dnevnik v Trstu, šlo je za knjižnico, za kulturne ustanove. Ko je bilo maloobmejno gospodarstvo na višku, so bila zamejska podjetja skoraj edina, ki so se vključila v ta posel in imela od tega dobiček. V teh podjetjih je službo dobilo tudi okrog tisoč delavcev, večinoma mladih slovenskih izobražencev. Na teh delovnih mestih je slovenščina imela svoje dostojanstvo delovnega in pogovornega jezika, kar je tudi višalo samozavest manjšine.”

> Tisti, ki so končali šolo, so torej takoj dobili službo ...

“Tako je. Med mlajšimi Slovenci brezposelnosti skoraj ni bilo. Tudi političnih diskriminacij, takih, ki bi privilegirale tiste iz levega tabora, ni bilo.”

> Vendar so bili očitki ...

“Očitki so bili. Vodstvo organiziranega gospodarstva je bilo brez dvoma v rokah SKGZ in Saftija. Tam je nastajala strategija, tam so delali načrte. Tam so imeli škarje in platno. Kljub temu pa so zaposlovali vse, brez kakšnih ideoloških meril. Tudi na Primorskem dnevniku, kljub temu da je bil levičarsko usmerjen in izraz SKGZ, je bilo zaposlenih nekaj novinarjev iz drugih miselnih krogov. S propadom TKB pa se je dobršen del družbenega gospodarstva končal. Spremenile so se razmere, dobički niso bili več tako visoki, propad TKB pa je sprožil krizo kopice podjetij, zlasti na Tržaškem.”

> Vzrokov za propad TKB je več: od propada Jugoslavije, osamosvojitve Slovenije, pa do vrste napačnih poslovnih odločitev vodstva. V ozadju pa nenehno čepi slutnja, da je prišlo do načrtne likvidacije banke. Toda trdnih dokazov za to ni. Ste v svoji raziskavi odkrili kaj, kar bi dokazovalo zaroto proti slovenski banki v Trstu?

“Do trdnih dokazov o tem nisem prišel in verjetno tudi ne bom.”

> V vsakem primeru je bila ta banka marsikomu v napoto, mar ne?

“Nedvomno. Bila je v napoto, ker je bila izraz gospodarske uspešnosti manjšine. Tedanje vodstvo banke je brez dvoma naredilo nekaj napak. Malo po sili razmer, malo zato, ker so delali nekoliko 'po italijansko', saj so zaobšli nekatere predpise ali pa jih razlagali po svoje. A če TKB primerjamo z drugimi italijanskimi bankami, lahko ugotovimo, da slovenska banka ni storila tako izjemno hudih prekrškov kot druge. So pa nedvomno bili formalni razlogi za to, da je Banka Italija TKB najprej vsilila tujega partnerja, BIPOP (Banca Popolare di Brescia), vendar je ta banka kmalu izstopila in za TKB zahtevala komisarsko upravo.”

> Postopek likvidacije TKB je bil neobičajno hiter ...

“V primerjavi z drugimi italijanskimi bankami, ki so zašle v težave, je bil postopek v TKB res izjemno hiter. Tudi sama BIPOP je nekaj let kasneje zašla v hudo krizo, malverzacije so bile v njej precej večje, kot so jih očitali TKB, pa vendar je bil odnos Banke Italije do njenega vodstva veliko strpnejši kot do vodstva TKB.”

> Se da iz tega sklepati, da je bil v odnosu do TKB nekak vnaprejšnji zli namen?

“Ne vem, če se da iz tega kaj sklepati. Vsekakor pa je res, da v Rimu niso iz tržaškega okolja, kjer je banka poslovala, dobili nobenih signalov, da bi bilo potrebno banko rešiti.”

> Pa vendar se je dolgoletni generalni direktor TKB Vito Svetina srečal s tržaškim senatorjem Giuliom Camberjem in ga prosil za pomoč ...

“Ne verjamem, da je to bila najbolj premišljena in uspešna poteza Vita Svetine. Camber je nedvomno bil eden najvplivnejših politikov tržaške desne sredine. Pa vendar se niti levosredinska občinska uprava, ki jo je vodil Riccardo Illy, ni stoodstotno angažirala pri reševanju banke.”

> Tedaj je bila v Italiji na oblasti Prodijeva levosredinska vlada.

“Res je.”

> Kako to, da se prijatelji Slovencev niso angažirali za rešitev TKB?

“Piero Fassino, ki je bil tedaj podsekretar v zunanjem ministrstvu in bil zadolžen za manjšino, je bil v svojih izjavah o banki zelo previden.”

> Nenavadno, mar ne?

“Morda. Toda nekateri so tedaj vendarle opozorili na mednarodno vlogo TKB. Med njimi zgodovinar in nekdanji diplomat Diego De Castro, ki je na italijanski strani sodeloval pri oblikovanju Londonskega memoranduma.”

> TKB je namreč nastala na osnovi določil Londonskega memoranduma.

“Seveda. In De Castro je opozoril na to dejstvo. Rekel je, da je potrebno kaznovati tiste, ki so pogrešili, vendar pa je potrebno banko rešiti. Trst bi namreč po njegovem naredil veliko napako, če bi se odrekel povezavam, ki jih je banka že vzpostavila z jugovzhodno Evropo. Podobno je bilo stališče sindikata bančnih uslužbencev CGIL. Vendar je vse ostalo samo pri teh dveh glasovih. Brez odmeva. Za rešitev TKB se očitno ni nihče želel do konca angažirati.”

> Nihče si ni želel z njo umazati rok?

“Res je, ne na italijanski ne na slovenski strani. Niti Slovenija ni želela odločno stopiti v bran TKB.”

> Zakaj ne? Saj je banka vendarle nastala na osnovi Londonskega memoranduma ...

“Prav takrat je bila v Sloveniji na višku medijska kampanja proti udbomafiji. Glavna tarča je bil Safti, posredno pa tudi TKB. Zato se v Sloveniji ni nihče upal odločno postaviti v bran banke.”

> Kampanja proti TKB seveda ni mogla nastati iz nič. Je mogoče, da so v njenem ozadju bile tajne službe, italijanske in slovenske?

“Iz krogov tajnih služb v Sloveniji so informacije nedvomno curljale. Takrat so tajne službe, zlasti tiste pod vplivom obrambnega ministrstva ...”

> Mislite na Janšo?

“Ja, na Janšo. Ta kampanja je nastala v teh krogih. Vendar pa se iz nje ni nič izcimilo. Na podlagi teh informacij ni bila sprožena nobena sodna preiskava v Sloveniji. Očitno niso bile utemeljene na dejstvih. Postopoma so kar zamrle. Očividci pravijo, in o tem je govoril tudi nekdanji slovenski veleposlanik v Rimu Marko Kosin, da so inšpektorji Banke Italije, ko so prišli na običajno inšpekcijo v Kmečko banko v Gorici, s seboj nosili prevode člankov dnevnika Delo in drugih slovenskih časopisov. Na tej osnovi so menda opravili pregled. Na podlagi časopisnih člankov je prišlo tudi do preiskave v Benečiji, ko so preiskali Gujonovo cerkev. Iskali naj bi orožje.”

> Je možno, da je likvidacija TKB del procesa vzpostavljanja negativne recipročnosti z italijansko manjšino v Istri? Slednja namreč ni nikoli imela svoje banke.

“Ne vem. Možno, da je v ozadju tudi vzpostavljanje negativne recipročnosti. Slovenija je ravno tedaj vstopala v Evropsko unijo. Odločali so o pridruženem članstvu Slovenije, zato je nujno potrebovala podporo Italije. Ne morem pa zagotovo trditi, da je to vplivalo na mlačnost Slovenije. Takšno ravnanje Slovenije je, milo rečeno, nenavadno, saj so takoj ob osamosvojitvi tako TKB kot tudi goriška Kmečka banka in Zveza bank Celovec priskočile Sloveniji na pomoč s krediti, tako da je lahko znova stekel plačilni promet. Vendar so očitno v Ljubljani na to pozabili.”

> V knjigi večkrat poudarjate, da se nihče iz vodstva TKB ni osebno okoristil z lahkimi krediti. Kako si to razlagate?

“Dobršen del tveganih kreditov in klientov banke so dobili člani organiziranega gospodarstva manjšine. Denimo Safti in njegova podjetja.”

> Torej se je okoristila manjšina sama?

“Tega ne bi tako opredelil. Ob razpadu Jugoslavije je banka vsem podjetjem, ki so poslovala z vzhodom, dajala kredite v pričakovanju, da se bo stanje umirilo in da se bo denar začel vračati. Eden od problemov Saftija je bil v tem, da so bila vsa ta podjetja podkapitalizirana. Imela so le malo svoje finančne sape. Zato so potrebovala kredite.”

> Vendar teh olajševalnih okoliščin inšpektorji Banke Italije niso upoštevali ...

“Seveda niso. Napaka vodstva banke in vodstva organiziranega gospodarstva manjšine je bila v tem, da je to prikrilo. Za podjetja so najeli kredite, na primer pri LHB, izpostavi Nove ljubljanske banke v Frankfurtu, podjetja so kredit vrnila banki, fiktivno znižala dolg banke, ki pa je v bistvu ostal enak, ker je TKB s svojimi devizami jamčila za dolg pri LHB. To je bil mehanizem, ki ga je Banka Italije očitala TKB in ki je privedel do razglasitve likvidacije banke. Vse to je vodstvo banke prikrilo upravnemu svetu. Ko so ta dejstva začela kapljati na dan, je to sprožilo plaz, in zadnji upravni svet banke je bil razorožen.”

> Hud udarec za banko je bil tudi nakup palače Arrigoni-Saima, kjer naj bi nastala nov sedež banke in nekakšno kulturno središče Slovencev Trstu, drugi Narodni dom.

“Gospodarska struktura manjšine je o tej svoji nameri obvestila vodstvo SKGZ, takrat je bil predsednik Klavdij Palčič, ki pa vseh finančnih ozadij projekta verjetno ni poznalo. To palačo so menda kupili kot nadomestilo za Narodni dom. Nekdanji predsednik dežele Furlanije-Julijske krajine, zdaj že pokojni Adriano Biasutti, je namreč obljubljal, da bo slovenski manjšini v Trstu vrnil Narodni dom v zameno za razlaščeno ozemlje pri Bazovici, kjer je zrasel kompleks sinhrotrona. Obljube so ostale samo obljube. Narodni dom je kasneje prevzela tržaška univerza. Zato odločitev za nakup palače, ki stoji tik ob stavbi nekdanjega Narodnega doma. Poteza TKB je bila tvegana, drzna, vzbudila je odpor v določenih tržaških krogih. Že ob njenem nastanku leta 1959 niso banki dovolili, da bi prostore odprla v strogem središču mesta, morala se je sprijazniti s prostori v nekoliko bolj obrobni Ulici Filzi. Če bi se banka preselila v palačo Arrigoni - Saima in bi se na njej pojavili slovenskimi napisi, bi to tedaj v Trstu dojeli kot nekakšno provokacijo. Za nacionalistične italijanske kroge bi to bila žalitev. Poleg tega je bila stavba draga, morali bi jo obnoviti. Za banko je to bilo veliko breme. V ta namen naj bi porabili kar 35 milijard lir. Res velik zalogaj. Verjetno so tudi precenili politični trenutek. Ampak je bilo kot provokacija. Na odločitve v Rimu je nedvomno vplivalo tudi to, da je Trst odklanjal slovensko banko.”

> Tudi Nova Tržaška kreditna banka (NTKB), ki je nastala po likvidaciji TKB, se je hitro izpela, na njeno mesto je prišla Antonveneta ...

“Tudi to ima svoj vzrok. Razkril mi ga je drugi direktor NTKB Gian Luigi Baldassi, ki je vodstvo prevzel po prvem ravnatelju Ortolanu. Banka Antonveneta je bila usmerjena pretežno na italijanski trg, saj je tudi sama nastala iz združitve dveh bank. Ko je od Banke Italije dobila ponudbo, je prevzela NTKB. To si je zamišljala kot odskočno desko za prodor na vzhod. Istočasno so potekala tudi pogajanja za prevzem Banke Koper, za kar si je prizadevala tudi banka San Paolo iz Torina, zdaj Intesa San Paolo. Zmagala je banka San Paolo. Baldassi je prepričan, da je do tega prišlo s podporo Piera Fassina, medtem ko je Antonveneta menda imela tiho podporo Romana Prodija. San Paolo je prevzel Koper. Zaradi tega poraza je vodstvo Antonvenete spremenilo strategijo. Preusmerilo se je na italijanski trg in sklenilo, da v matično banko vključi vse nadzorovane zavode. S tem je NTKB izgubila svojo formalno samostojnost. Vključili so jo v banko Banca Antoniana Popolare Veneta.”

> To je videti kot bi slovensko manjšino, njeno banko in organizirano gospodarstvo potisnili na rob, da bi italijanskim bankam ustvarili prostor za prodor na območje nekdanje Jugoslavije. Torej čiščenje terena za druge protagoniste.

“V tem je nekaj resnice. TKB je s svojim izjemnim potencialom vzpostavila vrsto stikov z bankami na vzhodu. Če bi v TKB tedaj vstopila Nova ljubljanska banka (NLB), bi bil potencial še večji. Vendar so njen vstop blokirali.”

> V Italiji ali v Sloveniji?

“Deloma tudi v Sloveniji. Nova ljubljanska banka ni vstopila v TKB, ker ji je to odsvetovala slovenska vlada. Ko je kot novi partner TKB nastopila BIPOP, je del glavnice, od 20 do 25 odstotkov, bil rezerviran za NLB, preko podružnice LHB iz Frankfurta. Zakaj? Zato, da bi z dokapitalizacijo TKB vendar ostala v slovenskih rokah. Toda slovenska vlada je to operacijo odsvetovala. In NLB se je umaknila.”

> Zaradi poloma TKB se manjšina še danes ni pobrala.

“Deloma se je, vendar nima več take gospodarske moči, kot jo je imela prej. SKGZ je doživela precejšnjo politično krizo. Z Rudijem Pavšičem je SKGZ morala začeti znova.”

> Pobudo je očitno prevzel goriški del manjšine ...

“Goriška Kmečka banka je bila prva, ki je zaradi nepravilnosti prišla pod komisarsko upravo. TKB je tedaj pomagala njenim najbolj izpostavljenim strankam s krediti, da so lahko del dolga vrnili Kmečki banki. To je po mnenju enega od inšpektorjev bil eden od vzrokov, da je inšpekcija prišla na kontrolo v TKB. Tudi v Gorici je inšpekcija prečesala Saftijeva podjetja. Kmečka banka je doživela komisarsko upravo, v času katere je nekaj časa životarila, vendar si je opomogla. Bančne dejavnosti so potem prodali Čedajski banki. Na tej osnovi je nastala finančna skupina KB 1909.”

> Ki je naslednica Saftija?

“Pravzaprav ne. V določeni meri je prevzela nekatera podjetja, vendar posluje drugače. KB 1909 ni Safti II. Ima čisto drugačne člane, tudi privatne delničarje. Za zdaj posluje z dobičkom. Skrbi predvsem za izobraževanje in je pobudnica KB centra v središču Gorice, kjer imajo sedež kulturne ustanove. Tu se Slovenci srečujejo in je še kar živahno. Vendar še zdaleč ni to, kar je bil konec osemdesetih let Safti. KB 1909 je rešila goriški del, Trst pa je povsem odsoten. Nastala je sicer Jadranska finančna družba, kar pa še zdaleč ni Safti. Manjšina v Trstu je danes veliko manj prisotna v gospodarstvu in politiki, kot je bila pred dvajsetimi leti. Finančno je skoraj povsem odvisna od pomoči Italije in Slovenije. Zato je veliko bolj izpostavljena političnim nihanjem v obeh državah. Predvsem pa nima strukture, ki bi ji omogočila tako ambiciozne načrte, kot v preteklosti, ko je bila finančno skoraj avtonomna.”

ROBERT ŠKRLJ

Vojmir Tavčar, avtor knjige o polomu TKBRobert Škrlj